Jedro

Med opustitvijo identifikacije domnevnega povzročitelja nezgode že po nastalem škodnem dogodku in škodo, ki je nastala tožniku, ni vzročne zveze.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 14.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške.“

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je podan temelj tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine.

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka v višini sodne takse za pritožbo. Navaja, da ne obstaja vzročna zveza med v škodnem dogodku nastalo škodo in opustitvijo identifikacije domnevnega povzročitelja nezgode. Tudi če bi njen zavarovanec po škodnem dogodku identificiral domnevnega povzročitelja, to samega škodnega dogodka ne bi preprečilo. Meni, da bi vzročna zveza lahko obstajala le, če bi domnevni povzročitelj kršil varnost na smučišču že pred samim škodnim dogodkom in ga nadzorniki njenega zavarovanca ne bi ustavili, opozorili in identificirali, zatem pa bi prišlo do škodnega dogodka, kar pa se ni zgodilo. Nadzorniki so sicer šli do domnevnega povzročitelja nezgode, ki pa je dejstvo, da je kriv za nesrečo, zanikal. Poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati nobenih pomanjkljivosti glede števila nadzornikov, reševalcev, ipd. Njen zavarovanec je torej ustrezno skrbel za varnost na smučišču. Zaključuje, da je škodni dogodek povzročila tretja oseba, za ravnanje katere pa njen zavarovanec ne odgovarja.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel pri padcu na smučišču, ko naj bi se vanj zaletel neznan smučar. Upravljalec smučišča je zavarovanec toženke.

6. Odškodninska odgovornost upravljalca smučišča je praviloma krivdna (v konkretni zadevi niso bile niti zatrjevane niti ugotovljene okoliščine, ki bi bile lahko podlaga za objektivno odgovornost, kot npr. smučišče s plazom ali izredno poledenelo strmo smučišče). Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ) pa morajo biti kumulativno podane naslednje predpostavke: protipravno ravnanje (ali opustitev), škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Če ni podana že ena izmed navedenih predpostavk, ni krivdne odgovornosti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane, izhaja: -da v času škodnega dogodka na smučišču ni bilo ledenih ploskev oziroma nevarnih mest in da je bilo smučišče urejeno v skladu z določili Zakona o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju ZVSmuč), torej tako, da je bila zagotovljena varnost smučarjev; -da je bilo v času škodnega dogodka na smučišču zagotovljeno zadostno število nadzornikov in reševalcev; -da nadzorniki na smučišču po škodnem dogodku niso identificirali neznanca, ki naj bi po tožnikovih trditvah povzročil nezgodo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenih dejstev zmotno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca. ZVSmuč v 27. členu res določa, da je dolžnost nadzornika (med drugim tudi) ugotoviti identiteto udeležencev nesreč na smučišču in kršiteljev po tem zakonu. Vendar, kot to pravilno navaja pritožba, med (edino ugotovljeno) opustitvijo toženkinega zavarovanca - opustitvijo identifikacije domnevnega povzročitelja nezgode že po nastalem škodnem dogodku in škodo, ki je nastala tožniku, ni vzročne zveze. Opustitev toženkinega zavarovanca je namreč nastala že po škodnem dogodku in že po nastali škodi. Torej tudi če bi toženkin zavarovanec oziroma njegov nadzornik po škodnem dogodku identificiral domnevnega povzročitelja, to samega škodnega dogodka in nastanka škode ne bi preprečilo. Tožnik pa tudi ni zatrjeval (niti izpovedoval), da bi domnevni povzročitelj že pred škodnim dogodkom kršil pravila o redu in varnosti na smučišču, zaradi česar bi bila potrebna njegova identifikacija in morebitni drugi ukrepi zoper njega, kar bi lahko imelo za posledico drugačen zaključek o obstoju vzročne zveze. Upravljalec smučišča namreč odgovarja za škodo, ki jo smučarju povzroči drug smučar, če je to posledica nereda, ki ga ni preprečil, oziroma opustitve ukrepov za zagotovitev varnosti na smučišču. Ne more pa preprečiti vsakega trčenja, niti ne more odgovarjati za posamično nepravilno ravnanje smučarjev.

9. Ker torej med (edino) ugotovljeno protipravno opustitvijo toženkinega zavarovanca in tožniku nastalo škodo ni vzročne zveze, ni podana odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alinea 358. člena ZPP).

11. O stroških postopka pred sodiščem prve in druge stopnje pa bo moralo odločiti sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka s posebnim sklepom, v kolikor jih bo toženka priglasila. Glede na izdano vmesno sodbo pravdni stranki pravdnih stroškov namreč nista bili dolžni priglasiti do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o vmesni sodbi.