Jedro

Pritožbeno sodišče vsled sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe pogreša izsledke poizvedb pri zemljiškoknjižnem sodišču in na upravni enoti o morebitnem lastništvu nepremičnega in vrednejšega premičnega premoženja, podatke finančnega urada o obdavčljivih dohodkih vse od dne 9. 2. 2018 pravnomočne sodbe, natančne podatke o morebitnem imetništvu poslovnih deležev v gospodarskih družbah in sploh celostno sliko obsojenčevega premoženjskega stanja, ki je za sprejetje odločitve v obravnavani zadevi bistvena.

Izrek

I. Pritožbama okrožne državne tožilke in oškodovanega B. B. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev, pred drugega sodnika.

II. Dopolnitev pritožbe oškodovanega B. B. z dne 28. 3. 2023 se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) postopek za preklic pogojne obsodbe, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 22444/2015 z dne 12. 11. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 22444/2015 z dne 9. 1. 2018, ustavilo.

2. Takšni odločitvi nasprotujeta: - okrožna državna tožilka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in skladno z določbami 61. člena in drugega odstavka 62. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter četrtega odstavka 506. člena ZKP obsojenemu A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 22444/2015 z dne 12. 11. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 22444/2015 z dne 9. 1. 2018 izrečeno pogojno obsodbo prekliče in mu izreče v pogojni obsodbi določeno kazen, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje v novo odločitev; - oškodovani B. B., smiselno zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča ne strinja, brez izrecne navedbe predloga pritožbenemu sodišču. 3. Pritožbi okrožne državne tožilke in oškodovanega B. B. sta utemeljeni.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil obsojeni s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 22444/2015 z dne 12. 11. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 22444/2015 z dne 9. 1. 2018 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen dve leti zapora. Hkrati je bilo odločeno, da navedena zaporna kazen ne bo izrečena, če obsojeni A. A. v preizkusni dobi petih let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, ob dodatnem pogoju, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe povrne 32 oškodovanim dolgovane zneske (za slehernega v izreku pravnomočne in izvršljive sodbe z dne 12. 11. 2017 določeni višini), pod pretnjo preklica pogojne obsodbe za primer neizpolnitve naloženih obveznosti. Kot izkazuje spisovno gradivo, je obsojeni dodatni pogoj izpolnil le v razmerju do oškodovane C. C., medtem ko so obveznosti do preostalih 31 oškodovancev tudi po podaljšanju prvotno določenega roka za izpolnitev posebnega pogoja vse do 21. 9. 2022 ostale neporavnane. V okviru preklicnega postopka je sodišče prve stopnje dne 9. 11. 2022 zaslišalo obsojenega (zagovor je povzet v točkah 3 do 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in vpogledalo v predložena dokazila o višini plače za obdobje od januarja 2022 do julija 2022, pridobilo pa je tudi podatke o višini njegovih obdavčljivih dohodkov. Kljub temu, da je obsojeni poravnal obveznost le do oškodovane C. C. in da preostalim oškodovancem obveznosti ni poravnal niti delno, je zaključilo, da pogoji za preklic pogojne obsodbe niso podani.

5. Takšni odločitvi nasprotuje okrožna državna tožilka, ki sodišču prve stopnje očita odsotnost zakonske podlage za zaustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe, prav tako pa zmoten zaključek, da obsojeni iz upravičenih razlogov ni izpolnil naloženih obveznosti iz posebnega pogoja. Odločitve prvostopenjskega sodišča pa prav tako ne sprejema oškodovani B. B., ki si z laično pritožbo in opozarjanjem na nekorektno presojo prizadeva za poplačilo iz naslova obsojenemu naloženega posebnega pogoja.

6. Pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče sprejeto odločitev oprlo samo na navedbe obsojenega, pridobljene podatke o višini njegovih obdavčljivih dohodkov in na dokazila o višini plače za obdobje od januarja 2022 do julija 2022, ki jih je obsojeni vložil v spis, pri čemer pa o njegovem domnevno slabem premoženjskem stanju ni opravilo nikakršnih drugih poizvedb, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljena. Tudi pritožbeno sodišče vsled sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe pogreša izsledke poizvedb pri zemljiškoknjižnem sodišču in na upravni enoti o morebitnem lastništvu nepremičnega in vrednejšega premičnega premoženja, podatke finančnega urada o obdavčljivih dohodkih vse od dne 9. 2. 2018 pravnomočne sodbe, natančne podatke o morebitnem imetništvu poslovnih deležev v gospodarskih družbah in sploh celostno sliko obsojenčevega premoženjskega stanja, ki je za sprejetje odločitve v obravnavani zadevi bistvena.

7. Prav ima pritožba okrožne državne tožilke, da je sodišče prve stopnje zaključek o šibkih premoženjskih razmerah obsojenega oprlo na pravno nevzdržno situacijo, tj. njegovo izjavo, da plače ne dobiva na račun, ker ima zaprtega, temveč si jo izplačuje v gotovini. Pritožbeno izraženemu stališču, da izplačilo plače v gotovini že od leta 2017 ni več dopustno, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj je generalna obveznost nakazovanja plačil in prejemkov iz naslova delovnega razmerja na transakcijske račune vendar notorno dejstvo, pa tudi obligatorna zapoved na podlagi 36. člena Zakona o davčnem postopku, ki davčnemu organu zagotavlja učinkovitejši nadzor nad izplačevanjem osebnih prejemkov. Pritožbeno je pravilno izpostavljeno, da glede na to, da si je obsojeni, ki je sam povedal, da je edini zaposlen v podjetju, torej sam odredil izplačilo plače v gotovini in tudi sam predložil plačilne liste, kar dejansko poraja veliko verjetnost in utemeljen dvom v verodostojnost predloženih plačilnih list in podatkov o višini dejansko izplačanih plač. Prvostopenjsko sodišče namreč ni ponudilo tehtne in prepričljive obrazložitve v razmerju do dejstva, da je obsojeni v gospodarski družbi X. d.o.o. direktor in edini zaposlen, torej ena oseba za vse. Strinjati se je zatorej s pritožbenim razlogovanjem, da sam sebi določa višino plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja in morebitnih ostalih izplačil, ki niso nikjer verodostojno zavedena, saj je iz lastnega povedal, da transakcijskega računa nima odprtega in prejema plačo v gotovini. Takšno poslovanje seveda ne zagotavlja sledljivosti denarnega toka, kar prav tako ustrezno izpostavlja pritožba. Tozadevno pritožbeno sodišče opozarja tudi na zaznano nevzdržnost in neprepričljivost obsojenčevega zagovora, ki ga je prvostopenjsko sodišče nepravilno sprejelo kot verodostojnega. Medtem ko obsojeni na eni strani kot prejemek izpostavlja minimalno plačo v višini 650,00 EUR, po drugi strani našteva stroškovno bremenitev, ki v grobem seštevku predstavljeni znesek razpolaganja krepko presega (npr. preživnina za ml. otroka v višini 550,00 EUR mesečno, najemnina za hišo v znesku 200,00 EUR mesečno, minimalni strošek elektrike ter ostali stroški, mesečno ovrednoteni na ok. 200,00 EUR).

8. Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbi ugoditi ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede obsojenčevih zmožnosti za plačilo posebnega pogoja izpodbijani sklep na podlagi zakonske določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje, pred drugega sodnika, ki o stanju stvari še ni zavzel stališča. 9. V ponovljenem postopku, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje zaradi bližnjega poteka preizkusne dobe (tj. 9. 2. 2024 in ne 9. 2. 2023, kot napačno izhaja iz točke 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa) postopati posebej hitro, bo treba znova kritično presoditi zagovor obsojenega ter temeljito analizirati vso doslej zbrano spisovno gradivo glede obsojenčevih osebnih prejemkov in premoženjskega stanja, po potrebi dopolnjenega s svežimi in aktualnimi podatki. Pritožbeno sodišče opozarja, da šibko premoženjsko stanje in v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa izpostavljeni trud za izpolnitev obveznosti (iz spisa izhajajoče prizadevanje za odobritev kredita preko družbe, v kateri je zaposlen in za preklic darilne pogodbe v razmerju do bivše žene D. D.) samo po sebi ne predstavljata ovire, ki objektivno upraviči neizpolnitev posebnega pogoja. Šele okoliščine, na katere obsojeni ni mogel vplivati, so namreč lahko upravičen razlog za neizpolnitev obveznosti, ki obsojenega bremenijo na podlagi dne 9. 2. 2018 pravnomočne in izvršljive sodbe.1 Pritožbeno sodišče opozarja, da bo moralo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku premoženjske razmere obsojenega presojati celostno, in sicer za ves čas od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje dalje (tj. od 9. 2. 2018) in posebej kritično oceniti njegova razpolaganja z vsem lastnim premoženjem. Le tako dopolnjen postopek in ustrezna kritična presoja vseh dejstev o razpolaganju obsojenega s svojim premoženjem v teku preizkusne dobe bo lahko ponudil zanesljiv odgovor na vprašanje, ali so obsojenčeve premoženjske razmere v tem obdobju res bile (in so) take, da v vsem tem času 31 oškodovancem ni (z)mogel poravnati ničesar iz objektivih razlogov, ali pa se izpolnitvi posebnega pogoja – razen v razmerju do oškodovane C. C. – samo spretno izmika.

10. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je oškodovani B. B. izpodbijani sklep prejel dne 28. 12. 2022. Pritožba oškodovanca zoper sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe je možna,2 zato je pritožbeno sodišče pravočasno pritožbo, ki datira na 10. 1. 2023, tudi vzelo v obravnavo, kar pa ne more veljati za prepozno vloženo dopolnitev, katero je prvostopenjsko sodišče prejelo šele dne 31. 3. 2023. Ker je bila dopolnitev pritožbe, ki datira na dne 28. 3. 2023, vložena po preteku zakonskega roka, jo je pritožbeno sodišče s sklepom zavrglo kot prepozno (389. člen ZKP).

1 Enako sodba in sklep VSL II Kp 20273/2017 z dne 16. 9. 2021. 2 Tako Šepec M. et al., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 1106.