Jedro

Glede na katastrsko stanje, ki izhaja iz kopije katastrskega načrta, ne more vplivati na odločitev pritožbenega sodišča to, če je morda pozneje postala meja sporna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 944/99-17 z dne 3.2.2000.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 3.5.1999, s katero je le-ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote K. z dne 2.10.1998. Z njo je bilo izdano lokacijsko dovoljenje investitorjem ..., d.o.o., P. E., d.o.o., ... G., d.o.o., in M. B., d.o.o., za gradnjo poslovnega centra - 1. faze na zemljišču parc. št. 109 in 110/1 k.o. P. pod pogoji, določenimi v dovoljenju. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče povzema ugotovitve tožene stranke, ki se sklicuje na 54. in 55. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93, ZUN), da je prvostopenjski organ izdal lokacijsko dovoljenje ob pogojih lokacijske dokumentacije, ki jo je izdelal D. v skladu z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje K. (Uradni vestnik G., št. 15/88, 38/96, 5/97, 43/97 in Uradni list RS, št. 70/94, 35/95, 69/95, 27/96, v nadaljevanju PUP). Obravnavani poseg je v območju urejanja P 16/1 - rezervat N., v ureditveni enoti 8a. Po 117.a členu PUP so tu dopustne gradnje objektov za proizvodne in storitvene dejavnosti. Ugovor o odmiku od posestne meje, ki ga je tožnica uveljavljala že v pritožbi v upravnem postopku in ga ponavlja v tožbi, je tožena stranka zavrnila in navedla, da PUP v 36. členu določa, da je širina funkcionalnega zemljišča za prostostoječe stanovanjske hiše najmanj 2,5 m, širina dovoza do objekta najmanj 2,75 m, širina funkcionalnega zemljišča za kmetijske objekte najmanj 2,5 m, širina dovoza pa najmanj 3 m. Tožničine tožbene navedbe, da PUP predpisuje širino funkcionalnega zemljišča le za stanovanjske in kmetijske objekte, ne pa tudi za objekte, ki so predmet spornega posega, so sicer točne. Toda iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je upravni organ prav v zvezi s tožničinim ugovorom o odmiku od posestne meje pridobil oceno procentualnega osenčenja o vplivu spornih objektov, ki jo je izdelala Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, in da je bila ta ocena posredovana tudi Zdravstvenemu inšpektoratu Republike Slovenije, Enoti K., ki je izdal poprejšnje soglasje k lokacijskemu dovoljenju z dne 23.9.1998, brez pogojev. K lokacijskemu dovoljenju je bilo s strani pristojnega organa izdano tudi požarno soglasje. Glede na to sodišče ugotavlja, da odmiki od posestne meje niso bili pretehtani le glede na določila PUP-a (da so odmiki večji kot jih določa PUP za stanovanjske in kmetijske objekte izhaja iz lokacijske dokumentacije in tega tožeča stranka tudi ne izpodbija), temveč tudi z vidika vpliva na sosednjo posest. Izdana soglasja pristojnih inštitucij dajejo podlago za zaključek, da so bili pri izdaji lokacijskega dovoljenja upoštevani javni interesi v zvezi s predvidenim posegom in tudi zasebni interesi mejašev v obsegu, v kakršnem se v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja lahko varujejo. Zato so bili po presoji sodišča prve stopnje utemeljeno zavrnjeni ugovori glede odmikov od posestne meje. Tožena stranka je utemeljeno zavrnila tudi ugovor o spornosti meje. V upravnih spisih ni nobenih dokazil, da bi bila ta v času izdaje prvostopenjske odločbe sporna. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bil presojen tudi vpliv obravnavanega posega na okolje. Strokovno oceno obremenitve okolja je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo K. O strokovnosti institucije, ki je ta dokument izdala, sodišče nima pomislekov, kot tudi ne dvomi o pravilnosti izdelane ocene, ki se nanaša na objekte, ki so predmet tega postopka. Vsi ukrepi iz te ocene so tudi lokacijski pogoji. Ker je predvidena faznost pozidave, so obravnavani objekti osnova, kateri se bodo morali prilagajati posegi v naslednjih fazah, tudi z vidika dopustnih vplivov na okolje.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da so na tožbo odgovorili tako tožena stranka kot tudi stranke z interesom, to je investitorji. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 279. členu določa, da je potrebno odgovor na tožbo tožene stranke, v tem primeru pa tudi stranke z interesom, v 30 dneh poslati tožeči stranki, česar pa sodišče v tem primeru ni storilo. S tem je kršeno načelo obojestranskega zaslišanja in enakosti strank v postopku iz 5. člena ZPP. Tožeča stranka na navedbe tožene stranke in stranke z interesom namreč ni mogla odgovoriti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi nadalje navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da lokacijsko dovoljenje, izpodbijano v upravnem sporu, omogoča gradnjo poslovnih objektov, ki terjajo večji odmik od meje sosednjih nepremičnin, še posebej, če je le-ta namenjena izključno kmetijski rabi. Predvideni posegi so povezani s proizvodnjo in storitveno dejavnostjo, ki lahko zaradi svojih vplivov bistveno vpliva na kakovost teh zemljišč in s tem tudi na kmetijsko proizvodnjo. V spornost meje med nepremičninami se sodišče v izpodbijani sodbi ni spustilo, pač pa se enostavno sklicuje na obrazložitev odločb organa prve in druge stopnje, ki pa jih v sodbi nikjer ne povzema, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je meja med nepremičninami sporna, odmika v nobenem primeru ni mogoče opredeliti do določitve mejne črte. Potek meje med nepremičninami pa predstavlja predhodno vprašanje, ki še ni rešeno. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka, ki jo zastopa M.S., odvetnica v K., v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi razlogi in jih ne ponavlja.

Postopek s tožbo ureja ZUS v III. oddelku 5. poglavja in ne nalaga sodišču, da bi moralo tožeči stranki vročiti še odgovor na tožbo. V tem primeru pa odgovor na tožbo niti ne vsebuje nič novega, kar ne bi bilo že navedeno v odločbi, ki se izpodbija v upravnem sporu. Zato je ugovor, ki se nanaša na vročitev odgovora na tožbo, neutemeljen.

Po izrecni določbi 2. odstavka 67. člena ZUS sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Glede na to, da je tožnici vsebina odločbe prve in druge stopnje znana, saj je sprožila upravni spor, pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da se v izpodbijani sodbi sodišče sklicuje na odločbi, katerih vsebine ne povzema.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi ugovore, da gradnja poslovnih objektov terja večji odmik od sosednjih nepremičnin, če so le-te namenjene izključno kmetijski rabi, saj se ti pogoji iz PUP ne presojajo v upravnem sporu. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila v zvezi s tožničinimi ugovori, ki se nanašajo na odmik od posestne meje, zaradi osenčenja njenega zemljišča, opravljena ocena procentualnega osenčenja o vplivu spornih objektov, ki je bila posredovana zdravstvenemu inšpektorju Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Enote K. Le-ta je preveril pogoje javnopravnega značaja in izdal pozitivno poprejšnje soglasje za izdajo lokacijskega dovoljenja brez pogojev. Iz strokovne ocene obremenitve okolja za gradnjo Poslovnega centra N. I. faza, ki jo je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo K., pa izhaja, da je bil presojen tudi vpliv obravnavanega posega na okolje. Glede na katastrsko stanje, ki izhaja iz kopije katastrskega načrta, tudi ne more vplivati na odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi to, če je morda pozneje postala meja sporna.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.