Jedro

Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, začne teči, ko za kršitev in storilca izve oseba, ki lahko v imenu delodajalca odloča o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja (in ne katera koli druga pri delodajalcu zaposlena oseba).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I. izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka izpodbijane sodbe razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 4. 3. 2010 tožena stranka podala tožeči stranki nezakonita in da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi ni prenehalo po navedeni odpovedi, temveč je trajalo do 31. 5. 2010 in nato od 1. 9. 2010 dalje ter še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnika v roku 8 dni pozove na delo, mu prizna delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače od 19. 3. 2010 do 31. 5. 2010 ter od 1. 9. 2010 dalje do ponovnega nastopa dela v višini 2.000,00 EUR bruto mesečno oz. za mesece junij, julij in avgust 2010 razliko v plači po 1.265,85 EUR bruto mesečno, od navedenih zneskov odvede zakonsko določene prispevke za socialno varnost in davke, neto zneske pa izplača tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.047,00 EUR v 8 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila. V II. točki izreka je zavrnilo zahtevek tožeče stranke v presežnem delu, glede obstoja delovnega razmerja od 1. 6. 2010 do 31. 8. 2010 ter za plačilo nadomestila plače v zneskih 734,15 EUR za mesece junij, julij in avgust 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od teh zneskov od 15. dne v mesecu za pretekli mesec.

Zoper sodbo v ugoditvenem delu (I. točka izreka sodbe) ter v stroškovnem delu se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa zadevo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči, ker tožnik ni priložil pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se pri tem sklicuje na določbo 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje o tem, kdaj je tožena stranka izvedela za sum storitve kaznivega dejanja oz. kdaj je ugotovila razloge za izredno odpoved ter storilca. Ne zadošča le ugotovitev razlogov za sum, da ima kršitev pogodbene obveznosti znake kaznivega dejanja. Uradnih zaznamkov M.L., iz katerih je mogoče ugotoviti navedena dejstva, sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo. Nepravilno in neenakopravno je presojalo izpovedi predsednika uprave in tožnika v zvezi z njunim razgovorom, ki naj bi bil po tožnikovih navedbah decembra 2009 ali januarja 2010, po izpovedi predsednika uprave pa okrog 15. februarja 2010. Poizvedbe o telefonskih klicih je sodišče opravilo v nasprotju z določbama 107. a in 107. e člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom, Ur. l. RS, št. 43/2004, 86/2004 – ZVOP-1, 129/2006, 102/2007- ZDRad, 110/2009 in 33/2011). Kršilo je postopek s tem, da ni opravilo poizvedb glede klicev na vse telefonske številke oseb ter organov, katerih komuniciranje je za presojo pomembno. Šele poizvedbe pri Okrožnem državnem tožilstvu v N. pomenijo zadostne podatke za seznanitev z razlogi za podajo izredne odpovedi. Tožena stranka je predlagala sodno razvezo pogodbe po drugem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007), saj kljub morebiti nezakoniti odpovedi niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožena stranka tožniku zaradi narave kršitve dne 16. 2. 2010 prepovedala opravljanje dela.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev, sodišče naj toženi stranki naloži tudi plačilo nadaljnjih stroškov postopka. Odgovoru prilaga sporočilo Državnega tožilstva tožniku, da je kazensko ovadbo Policijske postaje N. zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva dne 28. 6. 2011 zavrglo. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno ni upoštevalo neverodostojne izpovedi priče D.L., koordinatorja za varnost pri toženi stranki. Breme dokazovanja, da je bila izredna odpoved pravočasna, je v celoti na toženi stranki. Iz potrdila policije se vidi, da je bila tožena stranka obveščena o zaključku policijske preiskave suma kaznivega dejanja že v januarju 2010. Z navedenim potrdilom je izkazana verodostojnost tožnikove izpovedi. Ker je bil D.L. tožniku nadrejen delavec je potrebno šteti, da se je z njegovo seznanitvijo s sumom kaznivega dejanja z razlogi za izredno odpoved tožniku seznanila tudi tožena stranka. V potrditev navedb in pravilnosti izpodbijane sodbe se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 385/2005. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi niso podani. Za sklepanje, da je tožnik rokoval z izginulim orožjem tožena stranka ni imela resne dejanske in pravne podlage. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne ugotovitve pravno pomembnih dejstev zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici pa je zmotno razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi zamude 30 dnevnega subjektivnega roka, kot ga določa 2. odstavek 110. člena ZDR.

Tožena stranka se sicer neutemeljeno pritožuje, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek, ker tožbe, ki ji tožnik ni priložil „odločbe delodajalca“ oz. izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni zavrglo, kot je določeno v 42. členu ZDSS-1. Iz listin v sodnem spisu, to pa potrjujejo tudi navedbe strank, izhaja, da je bila tožnikovemu pooblaščencu izredna odpoved z dne 4. 3. 2010 vročena 8. 3. 2010, tožniku pa 18. 3. 2010 (fotokopije povratnic, priloga B1). V 30 - dnevnem roku, ko lahko po tretjem odstavku 204. člena ZDR delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim delovnim sodiščem, dne 26. 3. 2010, je tožnik po pooblaščencu vložil po nazivu prvo pripravljalno vlogo, dejansko pa gre za dopolnitev tožbe, v kateri je ponovil tožbeni zahtevek ter priložil fotokopijo izredne odpovedi (priloga A21), s katero pa je tožena stranka nedvomno razpolagala, saj jo je sama priložila odgovoru na tožbo (priloga B8). Pritožbene trditve, da opustitev priložitve pisne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni kršitev postopka, ki je sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo, so neutemeljene, ker je tožnik odpoved poslal sodišču v zakonskem roku za vložitev zahteve za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Iz ZDR in uveljavljene sodne prakse izhaja, da seznanitev oz. ugotovitev razlogov ne velja za kateregakoli zaposlenega pri delodajalcu, pač pa za osebe, ki v skladu z določbo 18. člena ZDR odločajo o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Če je delodajalec pravna oseba nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. V obravnavanem sporu lahko kot osebe, upravičene odločati o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, upoštevajoč trditve strank, nastopajo predsednik uprave dr. D.P., po pooblastilu direktorica kadrovsko-pravnega področja M.L. ter morebiti U.K., član uprave, za katerega stranki niti nista trdili ali predlagali dokazov, iz katerih bi izhajalo, da pri odločanju o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja lahko nastopa v imenu delodajalca. Nihče izmed navedenih ni izpovedal, da so bili za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja pristojni delavci o ugotovitvah policije ter sumu, da je z orožjem nedovoljeno razpolagal tožnik, obveščeni pred 9. 2. 2010. Iz dopisa Policijske postaje N. z dne 15. 9. 2010 (list št. 132 sodnega spisa) s prilogama D1 in D2 izhaja, da je policija koordinatorju varnosti pri toženi stranki D.L. dne 11. 1. 2010 poslala obvestilo o zaključku policijske preiskave suma kaznivega dejanja, v katerem navaja, da so podali kazensko ovadbo zoper tožnika in nesporno je tožena stranka v vložišču navedeno obvestilo 12. 1. 2010 tudi prejela, kot izhaja iz delovodnika (priloga B38). D.L. je zanikal, da je bil s prejetim obvestilom seznanjen pred 9. 2. 2010. Glede na izpovedi prič M.P. in A.M., ki sta pri toženi stranki v spornem obdobju delali v vložišču ter pri prevzemu pošte, pa je povsem mogoče in nasprotno ni dokazano, da D.L. navadne poštne pošiljke, naslovljene nanj, ni prejel. Ne da bi se podrobneje ukvarjalo z razlogi, da policijska postaja obvestila domnevnemu oškodovancu o zaključku policijske preiskave pošilja nekomu izmed zaposlenih, ne pa pravni osebi ali zakonitemu zastopniku pravne osebe, sodišče druge stopnje na podlagi izpovedi delavk v vložišču ugotavlja, da se običajne poštne pošiljke niso izročale naslovnikom, o izročitvi D.L. ter datumu njegove seznanitve pred 9. 2. 2010 ni nobenih dokazov. Pošta se je namreč oddajala v predal, do katerega so imeli dostop tudi ostali zaposleni.

Sodišče prve stopnje je sicer opravilo temeljite poizvedbe o telefonskih klicih med toženo stranko, D.L. ter policijsko postajo v N. na dan 9. 2. 2010, ko naj bi se delodajalec seznanil z razlogi za izredno odpoved. Iz vseh sporočil, tako telekomunikacijskih operaterjev kot policije izhaja, da med telefonskimi številkami, ki so pravno pomembne za presojo, v navedenem času ni bilo evidentiranih pogovorov, pošiljanja sporočil ali drugih komunikacij. Morebitna seznanitev D.L. ter načini in čas njegovega komuniciranja s policijo pa, po prepričanju sodišča druge stopnje, tudi niso odločilni, ker je bistveno, kdaj so se z ugotovitvami policije o sumu storitve kaznivega dejanja in o domnevnem storilcu seznanili delavci tožene stranke, ki imajo zakonita pooblastila podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tem v zvezi pa z izjemo izpovedi tožnika, ki je drugačna od izpovedi zlasti predsednika uprave in nič bolj verodostojna od njegove, ni nobenega dokaza, iz katerega bi bilo moč sklepati, da so predsednik uprave in pooblaščena delavka že prej vedeli oz. ugotovili razloge za izredno odpoved. Na naroku za glavno obravnavo 10. 9. 2010 je bil tožnik navzoč, tedaj je njegova pooblaščenka navedla, da naj bi predsednik uprave tožnika že decembra 2009 ali januarja 2010 seznanil, da so na izginulem orožju odkrili njegov DNK. Ob izpovedi je tožnik datum razgovora, v katerem naj bi mu predsednik uprave povedal o ugotovitvah policije določil natančneje okoli 15. januarja 2010, vendar ob razgovoru ni bilo nobenih prič, ki bi lahko potrdile vsebino in datum pogovora.

Glede na ustaljen način postopanja z nepriporočeno pošto pri toženi stranki, je po prepričanju sodišča druge stopnje potrebno upoštevati, da je navadna pošiljka s policije čakala v ustreznem predalu na prevzemnika D.L., ta pa je bil po podatkih iz delovnega izkaza, kot ga je predložila tožena stranka (priloga B39) v dneh od 9. 1. 2010 do nedelje 17. 1. 2010 na službenem potovanju, redno delo ima vpisano le v ponedeljek 18. 1. 2010 od 11.10 ure dalje, v sredo 20. 1. 2010 od 10.20 ure dalje in v četrtek 21. 1. 2010 od 8.00 ure dalje, vse ostale dni po 9. 1. 2010 do konca januarja pa je bil odsoten zaradi službenih potovanj ali dopusta. Tudi to dejstvo prej potrjuje, da predsednik uprave „okoli 15. januarja 2010“ dejansko ni bil seznanjen s sumom, kot ga je ugotovila policija in sporočila z dopisom D.L..

Stališče, da rok za podajo izredne odpovedi v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, začne teči, ko je za kršitve in storilca izvedela oseba, ki ima pooblastila za odločanje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo v sodbi opr. št. Pdp 984/2009 z dne 11. 6. 2010. Sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 385/2005, na katero se v odgovoru na pritožbo sklicuje tožnik temelji na drugačnem dejanskem stanju. V navedeni zadevi ni bilo sporno, da so delavcu oz. tožniku predpostavljeni delavci za določeno ravnanje, ki je pomenilo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja že na podlagi navedb ter pogovorov s tožnikom izvedeli določenega dne, pa kljub temu delodajalec v določenem roku ni ukrepal oz. odločal o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. V obravnavanem primeru ni dokazano, da je koordinator varnosti za sporočilo policije izvedel pred 9. 2. 2010, zlasti pa ni mogoče dvomiti, da sta osebi, pristojni za odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za razloge, ki so lahko podlaga odločitvi, izvedeli šele 9. 2. 2010. Ker je bilo potrebno sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti že iz navedenih razlogov, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, s katerimi je tožena stranka utemeljevala predlog, da sodišče ne ugodi zahtevi za vrnitev na delo oz. ponovno vzpostavitev delovnega razmerja.

V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali je tožnik dejansko kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, stopnjo njegove odgovornosti in nato presoditi, ali so na strani delavca izpolnjeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot jih določba 111. člen ZDR. Ugotavljanje znakov kaznivega dejanja (le v tem primeru še ni potekel objektivni rok za izredno odpoved) pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, ki presega obveznosti pritožbenega sodišča, da dopolni postopek z ugotavljanjem dejstev in izvedbo dokazov. Na podlagi 355. člena ZPP je zato sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zaradi ugoditve pritožbi in razveljavitve prvostopenjske sodbe v izpodbijanem delu je bilo potrebno, kot določa 3. odstavek 165. člena ZPP odločiti, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo.