Jedro

Za presojo aktivnega družbenika je glede na določbe 442. člena ZFPPIPP pomembna le pravna možnost vpliva, ne pa dejanski vpliv na opravljanje in poslovanje družbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko I. izreka delno ugodila tožnikovi pritožbi zoper sklep Davčnega urada Maribor, št. DT 4295-52/2009-2 09072-01 z dne 8. 10. 2009 tako, da se sklep iz naslova prekrškov v skupnem znesku 25.425,31 EUR (po plačilnem nalogu št. 928/2008 in odločbi št. 939/2008) odpravi in v tem delu zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek. Pod točko II. izreka pa je v preostalem delu tožnikovo pritožbo zavrnila. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka navedla, da je tožnik edini družbenik družbe A. d.o.o., ki je bila dne 7. 4. 2009 izbrisana iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). V skladu z določbo 442. člena navedenega zakona aktivni družbeniki izbrisane družbe solidarno odgovarjajo za izpolnitev obveznosti družbe. Za aktivnega družbenika se šteje oseba, ki je imela ob prenehanju izbrisane pravne osebe položaj njenega družbenika in ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje, tako da bi lahko dosegla, da bi pravna oseba pravočasno izvedla ustrezne ukrepe, potrebne za zagotovitev plačilne sposobnosti. Če družbenik ne dokaže drugače, velja navedena predpostavka, kolikor je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik glasovalih pravic, ki predstavljajo najmanj 25 % vseh glasovalnih pravic. V času izbrisa družbe pa je bil tožnik edini družbenik izbrisane družbe, torej je imel v družbi 100% delež, kar kaže na to, da je imel vpliv na poslovanje družbe in je zato tudi odgovoren za njene obveznosti. Dokazno breme pri opredelitvi položaja aktivnega družbenika nosi upnik, le-to pa je olajšano z domnevo, določeno v 442. členu ZFPPIPP. Tožnik je tako v postopku po prejemu opomina o dolgu imel vso možnost, da dokaže, da ne drži trditev po navedeni zakonski določbi, torej da ga ni šteti kot aktivnega družbenika. Navedene domneve pa ni uspel ovreči z izjavo B.B., da tožnik ni bil lastnik družbe temveč le podpisnik za sodni register, ter da bo imenovani sam poravnal vse zapadle obveznosti. Navedena izjava ima sicer določene elemente prevzema izpolnitve, ki jo ureja Obligacijski zakonik (OZ), vendar ni podpisana tudi s strani tožnika. Ker pri takem dogovoru upnik ne sodeluje, tudi ne izgubi svojih pravic do dolžnika, zoper prevzemnika dolga pa tudi ne pridobi nobene pravice. Za pogodbo o prevzemu dolga se zahteva tudi privolitev upnika, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo, zato je tožnika nesporno šteti kot aktivnega družbenika. Tožena stranka pa je ugotovila, da ima seznam izvršilnih naslovov, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o davčni izvršbi, določene pomanjkljivosti. V zvezi s prekrški je namreč davčni organ navedel nepopolne številke plačilnih nalogov ter odločbe, zaradi česar zadeve ni mogoče preizkusiti glede izvršljivosti. Zato je tožena stranka v tem delu pritožbi tožnika ugodila ter vrnila zadevo v tem obsegu prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožnik s tožbo izpodbija zmotno ugotovitev dejanskega sanja, ker ni bil aktivni družbenik družbe A. d.o.o. V družbi je imel ves čas položaj le navideznega družbenika, zaradi česar posledično ni imel možnosti vpliva na poslovanje družbe. Sam je bil le formalni ustanovitelj družbe, v katero ni vložil nobenih sredstev. Dejanski ustanovitelj in vlagatelj je bil B.B., kateremu je naivno posodil le svoje ime. Z imenovanim sta bila dolgoletna prijatelja in sošolca, sam pa se kot prava neuka stranka ni zavedal posledic posoje svojega imena. Ob ustanovitvi družbe je obstajal dogovor med njim in B.B., da sam ne bo uveljavljal nobenih pravic, ki bi jih imel po korporacijskem pravu kot družbenik. Tako je bilo ves čas obstoja družbe, saj je B.B. kot direktor vodil vse posle, podpisoval vse pogodbe ter mu tudi onemogočal vpogled v poslovanje in dejansko možnost vpliva na upravljanje. Sam je imel samo pravno možnost vpliva na poslovanje izbrisane družbe, ne pa tudi dejanskega, kar pa je v skladu z ustavno odločbo št. Up 1727/08 pogoj, da bi se ga lahko opredelilo kot aktivnega družbenika. Navedeno trditev je potrdil tudi B.B. v pisni notarsko overjeni izjavi z dne 26. 11. 2008. Imenovani je potrdil, da tožnik nikoli ni bil lastnik podjetja A. d.o.o., temveč samo podpisnik za sodni register ter da bo imenovani kot direktor podjetja poravnal vse zapadle obveznosti izbrisane družbe. Po vložitvi tožbe je tožnik predložil še notarsko overjeno izjavo o upravičenem lastništvu deleža ter o prevzemu davčnega dolga in vseh pravnih in tožbenih postopkov, sklenjeno med tožnikom in B.B. dne 2. 3. 3011. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V zvezi z listino – izjavo, ki jo je tožnik naknadno predložil, navaja, da iz sodnega registra nesporno izhaja, da je bil tožnik v času izbrisa družbe njen edini družbenik, kar je bistveno glede na določbo 442. člena ZFPPIPP. Navedena izjava ne izpolnjuje pogojev po ZGD-1, sploh pa ni mogoče spreminjati družbenika družbe, ki ni več obstoječa, niti se tožena stranka ne strinja z morebitno spremembo tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Obravnavana zadeva se nanaša na obveznost tožnika kot družbenika družbe A. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb ZFPPIPP. Sodišče ugotavlja, da je bil med sodnim postopkom sprejet Zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (Ur. list RS, št. 87/2011, ZPUOOD). Navedeni zakon je med drugim določil, da se vsi pravdni, upravni in izvršilni postopki, začeti na podlagi ZFPPIPP, v katerih se uveljavljajo terjatve zoper družbenike izbrisane družbe, ki na dan uveljavitve tega zakona še niso končani, z dnem uveljavitve tega zakona prekinejo do končne odločbe sodišča o odpustu obveznosti (člen 1). Navedeno določbo je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo opr. št. U-1-307/11-21 z dne 21. 4. 2012 razveljavilo, saj je odločilo, da se členi 1 do 17 ZPUOOD razveljavijo zaradi ugotovljene neustavnosti z Ustavo RS. Po navedeni odločitvi Ustavnega sodišča razveljavitev pomeni, da se postopki, ki so bili prekinjeni po prvem odstavku 1. člena ZPUOOD, nadaljujejo in končajo po določbah zakona, po katerem so bili začeti, v obravnavanem primeru je to ZFPPIPP. S tem je prenehala ovira za nadaljevanje postopka v tej zadevi.

Izpodbijani sklep in odločba tožene stranke sta po presoji sodišča pravilna in v skladu z določbami ZFPPIPP, na katere se sklicujeta. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi izpodbijana akta v dejanskem in pravnem pogledu utemeljujeta davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ. Zato se nanje sklicuje v tej sodbi in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja, da v upravnem sporu pravno relevantne ugotovitve niso sporne. Tako ni spora o tem, da je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 7. 4. 2009. Tudi ni sporno, da je bil tožnik edini družbenik izbrisane družbe. Po določbi sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP je aktivni družbenik oseba, ki je imela v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane družbe položaj njenega družbenika in je imela v izbrisani družbi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestruktoriranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali v rokih, določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka. V določbi osmega odstavka 442. člena pa je vzpostavljena domneva, da gre za aktivnega družbenika, če je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik glasovalnih pravic, ki so predstavljale najmanj 25% vseh glasovalnih pravic.

Sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopnega organa in tožene stranke, da je imel tožnik ob prenehanju izbrisane družbe položaj njenega aktivnega družbenika. Iz sodnega registra namreč izhaja, da je imel tožnik v družbi 100% poslovni delež, kar pomeni, da je v izbrisni družbi pred njenim izbrisom imel možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje. Tožnik v tožbi sicer zatrjuje, da je bil le navidezni družbenik, ker je posodil le svoje ime dejanskemu ustanovitelju B.B., zaradi česar ni imel vpliva na upravljanje in poslovanje družbe. Navedeni ugovor pa v zadevi ni upošteven, saj so glede podatkov o družbenikih relevantni le podatki sodnega registra. Po teh podatkih pa je bil tožnik edini družbenik. Za presojo aktivnega družbenika glede na določbe 442. člena ZFPPIPP je pomembna le pravna možnost vpliva, ne pa dejanski vpliv na opravljanje in poslovanje družbe. Tožnik pa je kot edini družbenik zagotovo imel možnost vpliva, saj mu takšen vpliv zagotavlja že Zakon o gospodarskih družbah. Na podlagi navedenega zakona je tožnik namreč imel izključne upravljalske pravice v izbrisani pravni osebi. Ker so za ugotovitev družbenikov družbe relevantni le podati sodnega registra, sodišče v tem postopku tudi ne more upoštevati izjav, ki jih je podal B.B., saj ustrezne spremembe niso bile izvedene v registru, niti upniki niso podali soglasja k prevzemu obveznosti.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.