Jedro

Če je višje sodišče odpravilo svojo odločbo prvostopenjskemu sodišču šele po izteku absolutnega zastaralnega roka, ni bila spoštovana zapoved poštenega postopka.

Izrek

I. Zahtevama zagovornikov Z.K. in S.T. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča na Vrhniki K 75/2008 (prej K 153/2002) z dne 5.4.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 693/2008 z dne 5.8.2008, spremeni tako, da se zavrne obtožba A. zoper S.T. in Z.K., da naj bi skupno s sodelovanjem pri izvršitvi:

1.) z grdim ravnanjem prizadela telesno in duševno celovitost M.M., ob tem pa ogrozila njegovo varnost z resno grožnjo, da bosta napadla njegovo življenje in telo ter ga s silo in resno grožnjo prisilila, da kaj stori s tem, da sta ga 13.8.2002 med 16.00 in 18.00 uro, gostinskem lokalu T., kamor sta ga zvabila pod pretvezo, da ga v lokalu čaka M., najprej obtožila vloma v gostinski lokal T., katerega ima v najemu Z.K., in ker tega ni priznal, sta ga oba izmenično večkrat z roko udarila po obrazu, od njega zahtevala, naj Z.K. plača 250.000,00 SIT odškodnine za škodo, ki jo je povzročil pri vlomu v lokal, mu pri tem zagrozila, da ga bosta v nasprotnem primeru pretepla ter da bo zaradi tega imel težave z njunim prijateljem, okoli 18.00 ure pa od njega zahtevala, da se usede v T. osebni avto in mu, ker se v avto ni hotel usesti, oba zagrozila, da ga bosta pretepla, s tem pa pri M.M., ki je njune grožnje vzel resno, povzročila močno osebno ogroženost in se je iz strahu, da bosta grožnje uresničila, proti svoji volji, usedel v T. osebni avto, s katerim sta ga odpeljala tako, da ga je vozila K., najprej do gostinskega lokala O., kjer je v avto vstopil še S.Z., nato pa na V., kjer sta mu zagrozila, da ga bosta skupaj s S.Z. v bližnjem ribniku utopila, Z.K. pa ga je pri tem dvakrat klofnila po obrazu, nato sta ga z avtom, proti njegovi volji, odpeljala v gostinski lokal L., kjer je moral zunaj stati približno 40 minut, saj iz strahu ni upal pobegniti, nato pa zopet v lokal T., od tam pa v lokal B. ter mu tako omejila svobodo gibanja vse do 03.00 ure 14.8.2002, ko sta mu dovolila, da je odšel domov rekoč, naj v 10 dneh prinese denar, saj sam med tem, zaradi izrečenih groženj in fizičnega maltretiranja, ni upal oditi,

2.) drugemu vzela tujo premično stvar majhne vrednosti z namenom, da si jo protipravno prilastita, pri tem pa jima je tudi šlo za to, da si prilastita stvar take vrednosti s tem, da sta 13.8.2002 okoli 16.00 ure v gostinskem lokalu T. vzela M.M. iz rok njegov mobilni telefon znamke Nokia, v vrednosti najmanj 25.000,00 SIT in si ga prilastila, s čimer naj bi storila S.T.,

pod točko A/1.) kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ in kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 142. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, pod točko A/2) pa kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 211. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, in Z.K., pod točko A/1) kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ in kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 142. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, pod točko A/2.) pa kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 211. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ.

B. in zoper S.T., da naj bi M.M. s silo in resno grožnjo, da bo napadel njegovo telo prisilil, da nekaj trpi, ga pri tem telesno poškodoval, da je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana, bila prizadeta njegova zunanjost in oslabljen del telesa in pri tem z resno grožnjo ogrozil njegovo varnost, s tem da naj bi 13.8.2002 okoli 22.30 ure, v gostinskem lokalu B. z grožnjo, da ga bo pretepel, prisilil, da je najprej na betonu terase lokala, nato pa še po pesku ob terasi, z dvignjenimi rokami klečal na kolenih, ga pri tem vsakič, ko je spustil roke, udaril po glavi ter brcnil po telesu in mu pri tem povzročil oteklino na licu in modrico na desni rami, nakar je okoli 0.30 ure naslednjega dne, ko je M. še vedno klečal na pesku, prišel do njega s sekiro v roki, ga prijel za desno roko, jo položil na tla in s sekiro nekajkrat zamahnil mimo M. roke, nato pa z rezilom sekire vlekel po prstih njegove roke in mu pri tem zagrozil, da mu bo odsekal prst in ga vrgel psom, s tem pa M.M., ki je njegove grožnje vzel resno, povzročil občutek močne osebne ogroženosti; zaradi poškodb pod točko I/B in II pa je moral M.M. iskati tudi zdravniško pomoč in je zdravljenje trajalo približno tri tedne, za 14 dni pa so bile tudi zmanjšane njegove delovne in življenjske zmožnosti, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 142. člena KZ in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ.

II. Ob reševanju zahtev zagovornikov Z.K. in S.T. se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča na Vrhniki K 75/2008 (prej K 153/2002) z dne 5.4.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 693/2008 z dne 5.8.2008, spremeni tako, da se zavrne obtožba zoper S.Z., da naj bi M.M. tako telesno poškodoval, da je bila zaradi tega njegova zmožnost za delo zmanjšana, bila prizadeta njegova zunanjost in oslabljen del telesa, ob tem pa tudi ogrozil njegovo varnost z resno grožnjo, da bo napadel njegovo življenje in telo s tem, da naj bi mu 13.8.2002 v popoldanskem času, po 18.00 uri na V., v bližini stare opekarne, kamor sta ga proti njegovi volji pripeljala S.T. in Z.K., potem, ko še vedno ni priznal vloma v lokal T., z rokami večkrat udaril po glavi in mu pri tem povzročil otekline po obrazu ter poškodbo levega ušesa, kar je lahka telesna poškodba in je, ker še vedno vloma ni hotel priznati, pripeljal dva psa večje pasme ter M.M. potiskal proti razdraženima psoma in mu pri tem grozil, da ga bo vrgel psoma, kar vse je trajalo približno pol ure, nato pa ga odpeljala do bližnjega ribnika in mu zagrozil, da ga bo utopil, s tem pa pri M.M., ki je njegove grožnje vzel resno, povzročil občutek močne osebne ogroženosti, zaradi poškodb pod točko I/B in II pa je moral M.M. iskati tudi zdravniško pomoč in je zdravljenje trajalo približno tri tedne, za 14 dni pa so bile tudi zmanjšane njegove delovne in življenjske zmožnosti, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ in kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ.

III. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov Z.K. in S.T., bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Vrhniki je s sodbo, opr. št. K 75/2008 (prej K 153/2002) z dne 5.4.2007, v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kp 693/2008 z dne 5.8.2008, spoznalo: S.T. za krivega kaznivih dejanj prisiljenja po 1. odstavku 142. člena v zvezi s 25. členom KZ, kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 211. člena v zvezi s 25. členom KZ in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ; Z.K. za krivo kaznivega dejanja prisiljenja po 1. odstavku 142. člena v zvezi s 25. členom KZ, kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 211. člena v zvezi s 25. členom KZ; in S.Z. za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Obsojenemu S.T. je izreklo pogojno obsodbo z določeno enotno kaznijo desetih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let; obsojeni Z.K. je izreklo pogojno obsodbo z določeno enotno kaznijo desetih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let; obsojenemu S.Z. pa je izreklo pogojno obsodbo in določilo enotno kazen dveh mesecev in 15 dni zapora ter preizkusno dobo enega leta. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom sodišče napotilo na pravdo. Obsojeni so dolžni plačati vsak do ene tretjine stroškov kazenskega postopka, obsojeni S.T. in Z.K. pa sta dolžna plačati nagrado in potrebne izdatke svojih zagovornikov.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom in sodbo I Kp 693/2008 z dne 5.8.2008 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena v zvezi s 25. členom KZ, ki ga je storil obsojeni S.T., razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca in delni ugoditvi pritožbam zagovornika obsojenega S.T. in zagovornika obsojene Z.K. ter po uradni dolžnosti je sodbo sodišča prve stopnje glede obsojenega S.T. in obsojeno Z.K. v odločbah o pravnih opredelitvah in kazenskih sankcijah, glede obsojenega S.Z. pa v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je ravnanje obsojenega S.T., opisano pod točko I/1 in III izreka pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 142. člena v zvezi s 25. členom KZ in pod točko III pravno opredelilo kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Ravnanje obsojene Z.K., opisano pod točko I/1 izreka pa je pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 142. člena v zvezi s 25. členom KZ in kot kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena v zvezi s 25. členom KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojenima S.T. in Z.K. izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo kazni: obsojenemu S.T. za kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 142. člena v zvezi s 25. členom KZ sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 211. člena v zvezi s 25. členom KZ dva meseca zapora in za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ dva meseca zapora. Obsojeni Z.K. je za kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 142. člena v zvezi s 25. členom KZ določilo kazen sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena v zvezi s 25. členom KZ dva meseca zapora in za kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 211. člena v zvezi s 25. členom KZ dva meseca zapora. Nato jima je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotni kazni, in sicer obsojenemu S.T. deset mesecev zapora in obsojeni Z.K. deset mesecev zapora ter preizkusni dobi treh let. Odločilo je tudi, da se obsojenemu S.Z. v pogojni obsodbi določena kazen za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ zviša na dva meseca zapora, nato pa mu ob upoštevanju nespremenjene določene kazni enega meseca zapora za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen dva meseca in petnajst dni zapora ter preizkusno dobo enega leta. V preostalem delu je pritožbi zagovornika obsojenega S.T. in zagovornika obsojene Z.K. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih ter nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zagovornik obsojene Z.K. in zagovornik obsojenega S.T., oba zaradi kršitev kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Zagovornik Z.K. predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje, zagovornik obsojenega S.T. pa, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojenega oprosti obtožbe oziroma da se postopek ustavi, ali pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Vrhovni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni. Kazenski postopek zoper S.T. in Z.K. še ni zastaral, saj je postala sodba pravnomočna z dnem, ko je bila izdana sodba višjega sodišča, tj. 5.8.2008. V tem času pa se zastaralni rok še ni iztekel; dejanja so bila namreč storjena 13. oziroma 14. avgusta 2002. Vrhovno sodišče mora po mnenju vrhovnega državnega tožilca presoditi, ali je ustavna odločba, na katero se sklicujeta vložnika, uporabna tudi v kazenskih zadevah. Pri tem bi moralo upoštevati, da sta bila vložnika vseskozi navzoča in seznanjena s potekom postopka, in tudi odločitev višjega sodišča sta lahko pričakovala. Enako neutemeljene so po mnenju vrhovnega državnega tožilca tudi druge navedbe v zahtevah.

B.

5. Vložnika zahtev uveljavljata kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, med drugim tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Navajata, da v primerih obsojenih S.T. in Z.K. niso bili spoštovani zastaralni roki. Kazniva dejanja so obdolženci izvršili v noči s 13. na 14. avgust 2002, pri čemer za nobeno od dejanj ni bila zagrožena kazen višja od enega leta zapora. V takih primerih po določbah Kazenskega zakonika (KZ) pregon ni več dovoljen v treh letih od izvršitve kaznivega dejanja (5. točka prvega odstavka KZ), v vsakem primeru pa pregon zastara, če preteče dvakrat toliko časa, torej šest let (šesti odstavek 112. člena KZ). Višje sodišče v Ljubljani je o pritožbah zagovornikov in državnega tožilca odločalo 5.8.2008. Drugostopenjska sodba je bila odpravljena prvostopenjskemu sodišču 22.8.2008, strankam pa 27.8.2008 (list. št. 362 in 364), torej po izteku absolutnega zastaralnega roka.

6. V zahtevah se zagovornika bodisi smiselno bodisi izrecno sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-762/03 z dne 7. 4. 2005. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da zapoved poštenega postopka, kot izhaja iz 22. člena URS, terja od države, da se vzdrži vseh samovoljnih in nedopustnih posegov v človekove pravice posameznika. Prav kaznovalne sankcije, tako v prekrškovnem kot tudi v kazenskem pravu, so najtežji tovrstni posegi. Omejitev kazenskopravne represije odražajo tudi zastaralni roki. Z njihovim iztekom ugasne pravica države preganjati posameznika. Če naj bo postopek pošten, se mora končati v zastaralnem roku, s čimer odpravi tudi negotovost posameznika, v kakšnem roku lahko država posega v njegovo celovitost. Ustavno sodišče zahtevo po poštenem postopku razume tako, da zastaralni roki terjajo izvedbo vseh procesnih dejanj, da bi se postopki zoper posameznika končali – ne le izdati odločbo, ampak tudi vsa tista procesna dejanja, da se posameznik z odločbo lahko seznani. Po stališču Ustavnega sodišča mora sodišče odločbo znotraj zastaralnega roka tudi odpraviti na njegov naslov.

7. Vročanje odločb sodišča druge stopnje poteka po določbah ZKP tako, da višje sodišče vrne spise sodišču prve stopnje, da jih to vroči strankam (prvi odstavek 396. člena ZKP). V konkretnem postopku je višje sodišče odpravilo svojo odločbo prvostopenjskemu sodišču 22.8.2008, torej že po izteku šestletnega absolutnega zastaralnega roka. Zato ni mogoče šteti, da so bila znotraj zastaralnega roka opravljena vsa dejanja višjega sodišča, da bi obdolženci imeli možnost seznaniti se z njegovo odločbo. Upoštevajoč zgoraj navedeno stališče Ustavnega sodišča je treba ugotoviti, da zapoved poštenega postopka iz 22. člena URS ni bila spoštovana, zahtevi za varstvo zakonitosti pa sta utemeljeni.

C.

8. Ustavno sodišče RS je svoje stališče ponovilo, med drugim tudi v odločbi Up-3871/07-26, U-I-80/09-26 z dne 1.10.2009, s katero je Vrhovnemu sodišču naložilo, da v podobnih primerih sprejme tako odločitev, da ne bo prišlo do kršitve 22. člena URS. Zakon o kazenskem postopku dopušča, da Vrhovno sodišče, če ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, izda sodbo, s katero lahko glede na naravo kršitve: ali spremeni pravnomočno odločbo; ali v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ali pa samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali ponovno sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču; ali pa se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona. Napotilo Ustavnega sodišča je treba razumeti tako, da mora Vrhovno sodišče sprejeti tako odločitev, ki bo kar najbolj učinkovito preprečila, da bi se protiustavno stanje nadaljevalo. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče moglo brez posebnega izvajanja dokazov in poizvedb ugotoviti za odločitev pomembna dejstva, zaradi česar je sprejelo odločitev, s katero je izpodbijano pravnomočno odločbo spremenilo. Ob smiselni uporabi 1. odstavka 394. člena ZKP je pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper S.K. in Z.K. v celoti zavrnilo.

9. Ob odločanju o zahtevah za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče spremenilo pravnomočno sodbo tudi v delu, ki se nanaša na obdolženega S.Z., ki sicer zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil. Vrhovno sodišče je namreč spoznalo, da so enaki razlogi, ki so terjali ugoditev zahtevama za varstvo zakonitosti, podani tudi v njegovo korist. Zoper vse tri obdolžence je bil voden enoten postopek, odločeno je bilo z eno sodbo, ki je bila torej tudi za S.Z. odpravljena po izteku absolutnega zastaralnega roka. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 424. člena ZKP ravnalo, kot da je zahtevo vložil tudi S.Z. in pravnomočno sodbo tudi v delu zoper njega spremenilo tako, da je obtožbo zoper njega zavrnilo.

10. O dolžnosti plačila stroškov je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi 98.a člena ZKP in ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.