15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 5. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 725/2003 z dne 26. 10. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je s sklepom zavrglo tožbo pritožnika, ker je bila o isti upravni zadevi že izdana v upravnem sporu pravnomočna odločba. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika in potrdilo sklep Upravnega sodišča.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnik se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, da je bila o zahtevku pritožnika že izdana v upravnem sporu pravnomočna odločba. Navaja, da je v prvem postopku vložil tožbo zoper upravni akt Ministrstva za notranje zadeve. V tem postopku pa je zahteval, da se ugotovi, da so bili z nezakonitim ravnanjem delavca matičnega urada Celje pri vzpostavitvi rojstnih matičnih knjig napačno vpisani podatki o očetovstvu. Meni, da gre očitno za dve različni zadevi. Navaja, da ima Republika Slovenija suvereno pravico, da ima drugačno pravno mnenje glede pravnega razmerja, ki je predmet spora, vendar bi morali pristojni organi to izrecno navesti v svoji odločitvi. Ker naj pristojni organi ne bi hoteli obravnavati zahteve stranke in niti niso pojasnili, zakaj zahteva stranke ni utemeljena, je prišlo do kršitev človekovih pravic.

B.

3.Pritožnik zatrjuje kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP. Ker je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, je Ustavno sodišče navedeno kršitev določbe EKČP presojalo z vidika ustavnih pravic, ki vsebinsko ustrezata določbi EKČP. Pritožnik nasprotuje pravnemu stališču Upravnega in Vrhovnega sodišča, da je bila o zahtevku pritožnika že izdana v upravnem sporu pravnomočna odločba. Zatrjuje torej nepravilno uporabo procesnega prava. Kršitev zakona, če pri tem ne gre obenem tudi za kršitev katere od ustavnih pravic, Ustavno sodišče ne presoja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Preizkusi torej le, ali je izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi take razlage zakona, ki posega v človekove pravice. Predmet presoje ni pravilna uporaba zakona, za presojo Ustavnega sodišča je relevantno le vprašanje, ali je sporno stališče (razlaga zakona) v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

4.Očitek sporne razlage zakona se nanaša na vprašanje, ali so izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo. Očitno napačna oziroma z Ustavo neskladna razlaga bi posegla v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave: pravico do dostopnosti do sodišča in do (meritorne) odločitve. V obravnavani zadevi gre torej za presojo, ali je bila v isti zadevi že izdana v upravnem sporu pravnomočna odločba, in posledično za vprašanje, če ni sodišče s preozko ali napačno razlago procesnih omejitev nedopustno odvzelo pritožniku pravice do sodnega varstva. Za to pa v tem primeru ne gre. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da se zahtevek pritožnika opira na isto pravno in dejansko podlago kot zahtevek, o katerem je že bilo odločeno. V obeh zadevah je predmet odločanja morebitni nezakoniti vpis očetovstva C. C. v matično knjigo. Pritožnik je s prvo vlogo zahteval črtanje osebnega podatka v matični knjigi. V drugem postopku pa ugotovitev, da je zaradi nezakonitega dejanja uslužbenca Ministrstva za notranje zadeve napačno naveden podatek v matični knjigi in črtanje tega podatka. Vrhovno sodišče je v okviru zakonske ureditve logično in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je bila o isti zadevi že izdana v upravnem sporu pravnomočna odločba. Zato so neutemeljeni očitki pritožnika o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave.

5.Z ustavnopravnega vidika bi lahko bil relevanten očitek, da Vrhovno sodišče ni pojasnilo, zakaj je zahteva pritožnika neutemeljena. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na pomembne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Ob upoštevanju navedenih izhodišč se izkaže, da so očitki pritožnika tudi v tem delu neutemeljeni. Vrhovno sodišče je svojo odločitev razumno in zadostno obrazložilo. Pojasnilo je, zakaj meni, da je odločitev Upravnega sodišča, da se tožba pritožnika zavrže, pravilna. Zato je neutemeljen pavšalni pritožnikov očitek, da sodišče ni pojasnilo svoje odločitve. Dejstvo, da pritožnik s svojo zahtevo ni uspel, samo po sebi še ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan