Jedro

Sodišče pri odmeri odškodnine za strah ni v zadostni meri upoštevalo objektivnega kriterija. Najlažja oblika azbestne bolezni – plevralne plake, gre za začetne spremembe zaradi azbesta, ki objektivno ne zmanjšujejo tožnikovih življenjskih aktivnosti, njegova pljučna funkcija je v mejah normale. Pri njem sicer obstaja verjetnost napredovanja azbestne bolezni, ki pa je glede na njegovo indirektno izpostavljenost azbestnemu prašenju majhna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremeni tako, da se prisojena odškodnina za strah v višini 2.500.000,00 SIT zniža na 2.000.000,00 SIT (na 8.345,85 EUR) in se za 500.000,00 SIT tožbeni zahtevek zavrne, v preostalem pobijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik mora povrniti prvi toženki 209,27 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo prvotoženki primarno, drugotoženki pa subsidiarno, da plačata tožniku 3.100.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti od 06.01.2004 dalje ter da ji povrneta vsaka do ½ pravdne stroške v višini 382.495,00 SIT, z obrestmi od 25.05.2006 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prvotoženka po pooblaščenki in jo izpodbija v ugodilnem delu, kolikor je bila tožniku prisojena odškodnina iz naslova strahu, višja od 1.700.000,00 SIT. Meni, da je prisojena odškodnina za to vrsto škode previsoka. Tudi pri tej odškodnini je potrebno izhajati iz določenih objektivnih dejstev, sodišče bi moralo izhajati iz dejstva, da ima tožnik najlažjo obliko azbestne bolezni, ki praviloma ne povzroča težav in omejitev in do nedavnega ni bila priznana kot azbestna bolezen, temveč zgolj kot dokaz izpostavljenosti azbestu. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, so tudi pri tožniku spremembe začetne in tožniku ne zmanjšujejo splošnih življenjskih sposobnosti. Pri tožniku se niti s stopnjo verjetnosti ne more trditi, da bo pri njem do težjih bolezni dejansko tudi prišlo. Nesprejemljivo je, da se sodišče prve stopnje opira na izvedenska mnenja iz drugih primerov, spregleda pa pomembne zaključke izvedenske skupine, ki je podala izvedensko mnenje v tej konkretni pravdni zadevi. Predvsem prvo sodišče ni v ničemer izkazalo, katera so tista odstopanja od običajnih tovrstnih primerov, ki bi pogojevala tako višino odškodnine, kot jo je prvostopenjsko sodišče dosodilo tožniku. Zgolj možnost pojava psihosomatskih bolezni ne more biti podlaga za višjo odškodnino od običajne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba je glede dejanskega stanja pavšalna in zato ključnih dejstev, na katerih temelji sodba, ni izpodbila. Delno utemeljena pa je materialnopravna graja sodbe. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče ugotovljena dejstva in okoliščine nepravilno ovrednotilo, saj pri odmeri odškodnine za strah ni v zadostni meri upoštevalo objektivnega kriterija, ki je pri odmeri odškodnine enako pomemben kot oškodovančev subjektivni odnos do bolezni. Kot pravilno opozarja pritožba, gre pri tožniku za najlažjo obliko azbestne bolezni – plevralne plake, gre za začetne spremembe zaradi azbesta, ki objektivno ne zmanjšujejo tožnikovih življenjskih aktivnosti, njegova pljučna funkcija je v mejah normale. Pri njem sicer obstaja verjetnost napredovanja azbestne bolezni, ki pa je glede na njegovo indirektno izpostavljenost azbestnemu prašenju majhna. Vse to izhaja iz sodbe. Ob pravilnem upoštevanju objektivnega kriterija (objektivne pogojenosti strahu) se tako pokaže, da je prisojena odškodnina za strah previsoka, primerna odškodnina iz tega naslova znaša 2.000.000,00 SIT (sedaj 8.345,85 EUR), zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odškodnino ustrezno znižalo (4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Po spremenjeni sodbi je tožnik upravičen do odškodnine v višini 2.600.000,00 SIT (10.849,61 EUR). V preostalem pobijanem, a nespremenjenem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sprememba sodbe ni bistveno vplivala na odločitev o stroških postopka, zoper katero se prvotoženka izrecno niti ne pritožuje, zato vanjo ni poseglo. Glede pritožbenih stroškov pa je upoštevaje uspeh pritožnice odločilo, da ji mora tožnik povrniti 62% njenih stroškov pritožbenega postopka, odmerjenih na 337,54 EUR (sestava pritožbe, stroški in DDV, 459 odvetniških točk po vrednosti točke 0,4590 EUR, taksa za pritožbo 126,86 EUR), kar znaša 209,27 EUR. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odst. 165. čl., 1. odst. 154. in 1. odst. 155. čl. ZPP.