Jedro

Pritožbena izvajanja o nepopolnosti in pomanjkljivosti sodbe, ker naj bi se opirala samo na izpovedbo priče, ne vzdržijo resne presoje, saj se je sodišče v razlogih sodbe jasno opredelilo tudi do drugih izvedenih dokazov in tudi v povezavi s slednjimi ovrednotilo izpovedbo navedene priče

Izrek

I. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega M. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 ter mu določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, nakar mu je ob upoštevanju kazni enega leta in devetih mesecev zapora, ki je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I K 1733/2014 z dne 15. 9. 2014, na podlagi prvega odstavka 55. člena in prvega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in enajst mesecev zapora. V izrečeno kazen je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo prestano pridržanje, pripor in zaporno kazen v zadevah opr. št. I K 18934/2014 in opr. št. I K 1733/2014 v trajanju enega leta in devetih mesecev. Na podlagi prvega in drugega odstavka 75. člena KZ-1 je obtoženec dolžan plačati 400,00 EUR odvzete premoženjske koristi. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 97. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec v dopisu, ki ga je pritožbeno sodišče štelo kot pritožbo zoper sodbo, predlaga, da se ugodi njegovi prošnji.

3. Obtoženčev zagovornik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Na podlagi preizkusa izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obdolženčev zagovor ter pravilno zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Pritožbena izvajanja o nepopolnosti in pomanjkljivosti sodbe, ker naj bi se opirala samo na izpovedbo priče N. P., ne vzdržijo resne presoje, saj se je sodišče v razlogih sodbe jasno opredelilo tudi do drugih izvedenih dokazov in tudi v povezavi s slednjimi ovrednotilo izpovedbo navedene priče. Slednja je gotovo ključni dokaz v predmetnem postopku, saj je bila edina, ki je obtoženca prepoznala kot storilca. Ob natančnosti in konsistentnosti njenih izpovedb tekom celotnega postopka, kar vse je pojasnjeno tudi na straneh 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v njeno verodostojnost in posledično pravilno ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi.

6. Glede pritožbenega zatrjevanja, da je imel storilec čez obraz potegnjeno nogavico in bi ga zato priča N. P. težje prepoznala, sodba povzema izpovedbo priče, da je bila nogavica ženska, prosojna in strgana čez večji del obraza. Obtoženca je nekaj minut pred dejanjem tudi videla, kako je gledal skozi okno poslovalnice. Najmanj dvakrat je bil v poslovalnici tudi že prej. Izpodbijana sodba na strani 5 vsebuje tudi prepričljive razloge o tem, zakaj priča ni izpovedala o obtoženčevi tetovaži. Glede vprašanja ali naj bi priča obtoženca prepoznala tudi po znamenju nad ustnico, pa že iz njene izpovedbe izhaja, da je lahko šlo tudi za del nogavice. Ob zaključkih o verodostojnosti priče in veliki dokazni moči njene prepoznave, pritožba ne more uspeti s poudarjanjem, da nobena od drugih prič ni prepoznala obtoženca. Slednje pri obravnavanem dejanju niso bile neposredno prisotne, kakor to velja za pričo N. P.. Pritožba neutemeljeno izpostavlja tudi neskladnost izpovedb prič glede barv obtoženčevih oblačil in njegove brisače. Te okoliščine namreč niti niso bistvene, saj je priča N. P. obtoženca prepoznala po njegovem obrazu. Na zaključke sodišča prve stopnje tudi ne vpliva, da na hišni preiskavi pri obtožencu niso bili zaseženi predmeti, ki bi bili povezani z obravnavanim kaznivim dejanje, ter da se sledi obuval, ki so bili zaseženi obtožencu, ne ujemajo s sledmi, ki so bile zavarovane na kraju kaznivega dejanja. Ni namreč gotovo, da je zavarovano sled pustil ravno obtoženec kot storilec, kakor tudi ne, da je obtoženec uporabljal ista obuvala. Enako tudi ni verjetno, da bi doma hranil predmete, ki bi ga povezovali s kaznivim dejanjem. Kar zadevo izpovedbo priče T. K. D. in vprašanje obtoženčevega alibija, pa že izpodbijana sodba pravilno izpostavlja, da izpovedba priče temelji na temu, kar ji je povedal sam obtoženec. Obe pritožbi tudi neutemeljeno predlagata, da se ponovno posluša zvočni posnetek z izpovedbo priče N. P., iz katerega naj bi izhajalo, da priča obtoženca ni prepoznala. Iz zapisa zvočnega posnetka izpovedbe priče jasno in na več mestih izhaja ravno nasprotno.

7. Pritožbeno sodišče se ne strinja z navedbami zagovornika, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokazni predlog za vpogled v posnetke varnostnih kamer. Sodišče je dokazni predlog utemeljeno zavrnilo in za tako svojo odločitev v prvem odstavku na strani 7 obrazložitve navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Na podlagi izpovedbe priče N. P. in ugotovitve policistov ob ogledu kraja kaznivega dejanja, je sodišče pravilno ugotovilo, da varnostne kamere niso delovale ter da predlaganih posnetkov očitno ni. Teh ugotovitev pritožba sploh ne izpodbija.

8. Pritožba zagovornika je neutemeljena tudi v delu, ko se z izpodbijano sodbo ne strinja glede odločbe o kazenski sankciji. Okoliščina, da je obravnavani rop trajal le kratek čas, ne predstavlja olajševalne okoliščine, ki bi jo moralo sodišče upoštevati pri odločanju o kazenski sankciji. Ob ugotovitvi, da je obtoženec do zaposlene v poslovalnici pristopil z nožem, ji zagrozil in od nje zahteval denar, je povsem zmotno tudi pritožbeno izvajanje, da pri ravnanju obtoženca ni bilo nobenih groženj ter grdega in nespoštljivega ravnanja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je ustrezno upoštevana tudi višina pridobljene premoženjske koristi oziroma teža kaznivega dejanja. Predvsem pa je sodišče pri odločanju upoštevalo obtoženčevo predkaznovanost in pravilno ugotovilo, da gre za specialnega povratnika. Že zgolj z upoštevanjem slednjega se izbira kazni zapora in njena odmera v trajanju enega leta in štirih mesecev izkažeta za ustrezni ter ni prav nobenega razloga za spremembo v korist obtoženca. Sodišče je pravilno upoštevalo tudi kazen zapora, ki je bila obtožencu pravnomočno izrečena v drugem kazenskem postopku, ter mu izreklo enotno kazen. Skladno z določbo 386. člena ZKP je pritožbeno sodišče preverilo tudi odločbo o odvzemu premoženjske koristi ter ob tem ni zasledilo nobenih nepravilnosti.

9. Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb, in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje obe pritožbi na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).