Jedro

Tožnik tudi ni izpodbil dokazne ocene prvostopenjskega sodišča in njegovih dejanskih zaključkov. V pravdnem postopku velja razpravno načelo. Za zbiranje procesnega gradiva so odgovorne stranke. To pomeni, da sodišče izven tega okvira ne išče materialne resnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe, sklenjene med njim kot posojilojemalcem in tožencem kot posojilodajalcem za znesek posojila 176.614,41 EUR, datirane z dnem 22.6.2010 in 17.11.2010, zapisane v obliki notarskega zapisa notarke N. E. SV 1215/2010 (točka I izreka). Tožniku je naložilo v plačilo 4.363,51 EUR toženčevih pravdnih stroškov, ki jih mora v primeru zamude plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Proti sodbi se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku in zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvostopenjskemu sodišču najprej očita, da je izdalo sodbo presenečenja. Tekom postopka je dopuščalo obširne vloge strank, izvedlo listinske dokaze tožnika A1 do A44, toženca B1 do B30, nato pa v nasprotju s predhodnim procesnim postopanjem zavzelo stališče, da bo upoštevalo zgolj navedbe in dokaze, predložene do 20.2.2015. Določbo prvega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je razlagalo brez upoštevanja določbe četrtega odstavka istega člena. Meni, da bi moralo upoštevati tudi dokaze po 20.2.2015, če jih tožnik brez svoje krivde ni mogel predložiti na prvem naroku. Sodišče se glede navedb in predlaganih dokazov po tem datumu ni opredelilo glede uporabe četrtega odstavka 286. člena ZPP. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo upoštevati potrdila V., ki jih je tožnik predložil 1.3.2016 in za katera je z elektronskim sporočilom A. B. z dne 27.11.2015 izkazal, da pred 20.2.2015 s temi listinami ni razpolagal, saj jih je moral naročiti iz arhiva banke, ter jih zato brez svoje krivde ni mogel predložiti do zaključka prvega naroka. Do tega dokaznega predloga se sodišče ni opredelilo. Glede na konkludentno zavrnitev tega predloga je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Izvedba tega dokaza ne bi vplivala na trajanje sodnega postopka. Ta potrdila potrjujejo navedbo tožnika in dokazujejo, da je tožnik razpolagal z lastnimi denarnimi sredstvi za nakup R. B. in da ga ni financiral s sredstvi, ki naj bi jih pridobil od toženca. V zvezi s tem zatrjuje kršitev iz 22. in 23. člena Ustave RS ter kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.

Pritožba dalje očita sodišču zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Trdi, da je izpustilo pravno relevantno dejstvo, da tožnik ni prejel gotovine po posojilni pogodbi z dne 22.6.2010, s čemer je tožniku odvzelo možnost obravnavanja v postopku. Ni ugotavljalo, ali je tožnik prejel denar ali ne. Tudi v zvezi s tem očita sodišču enake kršitve Ustave in EKČP. Tožnik izpodbija dokazno oceno sodbe. V zvezi z dokazno oceno izpovedbe toženca navaja, da daje sodišče preveliko težo izpovedbi tožnika glede razlogov za sklenitev fiktivne pogodbe in v nadaljevanju podaja svojo dokazno oceno. Navaja, da je življenjsko, da je tožnik navedel razlog, ki mu ga je leta 2010 navedel toženec. Sodišče je absolutno prevelik poudarek pripisalo izpovedbi tožnika, zakaj je toženec potreboval fiktivno posojilno pogodbo. Sodišče je zaupanje v izpovedbo tožnika odklonilo zgolj iz razloga motiva za sklenitev fiktivne posojilne pogodbe, medtem ko je njegova izpovedba skladna z ostalimi izvedenimi dokazi, zlasti z izjavo z dne 17.11.2010 in izvedeniškim mnenjem dr. B. R. ter izpovedbo prič in ugotovitev v pravnomočno zaključenem postopku V P 2345/2011. Tožnik R. B. ni financiral s posojilom z dne 22.6.2010, temveč iz lastnih privarčevanih sredstev. To je razvidno iz njegove izpovedbe in potrdila V.. Tožnik prihrankov ne more natančneje definirati.

V zvezi z dokazno oceno toženca navaja, da je sodišče premajhno težo pripisalo dvema elektronskima sporočiloma go. N. dne 16.11.2010 (priloga A3), ki dokazujeta, da posojilna pogodba in potrdilo o prejemu denarja 16.11.2010 še nista bila sklenjena oz. podpisana. To dokazuje, da sta stranki na željo toženca antidatirali posojilno pogodbo, ki ni bila sklenjena 22.6.2010, ter nato to lažno prikazali pred notarko. To dokazuje, da sta z datiranjem posojilne pogodbe na dan 22.6.2010 želeli doseči določen namen, ki tožniku ni točno poznan, saj je pogodbo podpisal na zaprosilo toženca. Antidatiranje je samo po sebi prepovedano in predstavlja znak, da gre za nek skriti namen. Temu je sodišče namenilo premajhen pomen, zlasti v povezavi z izpovedbo toženca v drugi pravdni zadevi, ko se toženec domnevno ni spomnil teh elektronskih sporočil pravne službe, sedaj v tem postopku pa je na zaslišanju izpovedal, da naj bi tožniku gotovino izročil junija in da sta takrat tudi podpisala potrdilo o prejemu denarja. Glede na dejstva, da toženec ni trdil in še manj dokazal obstoja dveh potrdil, je neutemeljen zaključek, da se je v tem delu toženec mogoče nevede zmotil ali da sta obstajali celo dve potrdili. Glede na natančnost izpovedbe toženca v nekaterih delih, je mogoče z gotovostjo zaključiti, da se toženec ni zmotil, ampak je izpovedbo prilagodil svojim potrebam in ni izpovedal po resnici. Sodišče ni upoštevalo, da se antidatirani posli sklepajo med osebami, ki si zaupajo. Toženec je izpovedal, da naj bi se odnosi ob zaključku leta 2010 že skrhali in je zato zahteval sklenitev posojilne pogodbe, vendar ni življenjsko logično, da bi bili stranki ob podpisu posojilne pogodbe (17.11.2010) že v skrhanih odnosih, saj v takšnem položaju ni realno, da bi tožnik s tožencem sklepal antidatirano posojilno pogodbo. Tudi če bi sledili toženčevi izpovedbi to ne pojasni, zakaj je posojilna pogodba morala biti antidatirana in zakaj točno na datum 22.6.2010. Tožnik je s podpisom fiktivne posojilne pogodbe tožencu delal uslugo, sam pa se je zavaroval z izjavo z dne 17.11.2010. Ni šlo za edini podoben pravni posel. Neverjetna je izpovedba toženca, da naj bi nedefinirano količino denarja in gotovine hranil v sefu v pisarni za plan B, pri čemer naj bi gotovino pridobil na podlagi notarskih zapisov od g. H., vendar ni predložil niti notarskega zapisa in ni predlagal zaslišanja g. H.. Ni običajno, da bi se v poslovnem svetu v letu 2010 hranila takšna vsota gotovine v sefu brez izkazanega izvora gotovine. Pritožnik zaključuje, da ker toženec ni imel gotovine, je ni mogel izročiti tožniku. Ni življenjsko prepričljivo, zakaj naj bi si tožnik ob gotovinskem poslovanju izposodil točen znesek 176.614,41 EUR.

Tožnik v formalnem smislu soglaša z ugotovitvijo sodišča, da ni vezano na odločitev sodišča v drugem sodnem postopku. Vendar pa je sodišče spregledalo bistvo sklicevanja tožnika na pravnomočno zaključen postopek V P 2345/2011, ki je v dokazovanju načina delovanja toženca, ki za dosego svojih ciljev sklepa fiktivne posojilne pogodbe. Toženec je na zaslišanju 21.8.2015 potrdil, da naj bi tožnik poleg obravnavanega posojila dobil tudi posojilo v znesku 5.000,00 EUR in to kljub že pravnomočno zaključenemu postopku V P 2345/2011, kjer je bilo ugotovljeno, da ni šlo za posojilno razmerje, ampak za mandatno razmerje. Navedena pravnomočna odločitev dokazuje, da sta stranki na pobudo toženca poleg obravnavane posojilne pogodbe, sklenili najmanj še eno podobno fiktivno posojilno pogodbo.

V zvezi z dokazno oceno izjave z dne 17.11.2010 navaja, da je sodišče dokazno breme zmotno pripisalo tožniku, čeprav je bil toženec tisti, ki bi moral izpodbiti verodostojnost listine. Izvedeniško mnenje dr. R. ni potrdilo toženčevih navedb glede časovnega zaporedja nastanka podpisa in natisnjenega besedila. Sodišče ne more nadomestiti ugotovitev izvedenca s tem, da mimo ugotovitev izvedenca sprejme dokazno oceno na podlagi uspeha dokazovanja v celoti, pri čemer ta temelji na zmotni dokazni oceni. Pritožnik zatrjuje, da je izjavo podpisal toženec in mu jo izročil v zavarovanje pred potrditvijo antidatirane fiktivne posojilne pogodbe. Toženec ni izkazal, da hrani bianco podpisane listine v računovodstvu, kar tudi ne more biti običajna praksa v gospodarskih družbah. Življenjsko logično je, da je tožnik glede na višino fiktivnega posojila za zavarovanje za svojo uslugo želel dobiti izjavo, da ni ničesar dolžan.

Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških. Ta je po njegovem mnenju nepravilna zaradi zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari.

3. Toženec je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo in predlagal zavrnitev pritožbe. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje tožnik, niso podane, podane niso niti zatrjevane kršitve URS in EKČP. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do vseh ključnih navedb in dokazov in je svojo odločitev tudi ustrezno argumentiralo. To velja tudi za trditev tožnika, da ni prejel denarja (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). Ne drži pritožbena trditev, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedb in dokazov, predloženih po 20.2.2015. Navedlo je, da jih ni upoštevalo, ker so prepozni. Pritožba v zvezi s tem izrecno omenja le potrdila V., ki jih je tožnik predložil sodišču 1.3.2016. Tožnik v njej zatrjuje, da pred tem s temi listinami ni razpolagal, saj jih je moral naročiti iz arhiva banke ter jih zato brez svoje krivde ni mogel predložiti do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. V vlogi, ki jo je sodišče prejelo 1.3.2016, le dva dni pred zadnjim narokom, se tožnik ni skliceval na nekrivdo, na naroku pa je navajal enako kot v pritožbi. Trditve o nekrivdi niso bile ustrezno substancirane. Sklicevanje na dejstvo, da so bila potrdila v arhivu banke, brez obrazložitve, zakaj jih tožnik ni mogel naročiti iz arhiva že prej, zato ne terjajo bolj natančnega odgovora. Tožbo v tej zadevi je namreč tožnik vložil že 13.9.2011, prvi narok pa je bil šele 20.02.2015. Da bi bil ta dokaz lahko pomemben, bi moral vedeti že ob vložitvi tožbe. V posojilni pogodbi, katere ničnost zatrjuje, sta stranki navedli, da posojilojemalec (tožnik) potrebuje posojilo za investicijo v B.. Ta del besedila pogodbe je tožnik povzel tudi v tožbi, v kateri je med drugim zatrjeval, da posojila (denarja) ni dobil. Za tožnika ni sporno, da je v tistem času (ko naj bi bila sklenjena posojilna pogodba) kupoval (kupil) R. B. v B.. Dokaze, da je imel zadostna sredstva za to investicijo, bi si zato lahko priskrbel do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnik s sklicevanjem na predložena potrdila tudi sicer ne more uspeti, ker nimajo take teže, kot jim jo pripisuje v pritožbi. Dokazujejo le, da so bili v avgustu 2010 z njegovega računa dvignjeni določeni zneski, ne dokazujejo pa, da je šlo za njegove prihranke in da je imel tožnik ta sredstva na svojem računu že prej (pred posojilno pogodbo iz junija 2010).

6. Tožnik tudi ni izpodbil dokazne ocene prvostopenjskega sodišča in njegovih dejanskih zaključkov. V pravdnem postopku velja razpravno načelo. Za zbiranje procesnega gradiva so odgovorne stranke. To pomeni, da sodišče izven tega okvira ne išče materialne resnice. Sodišče samo ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso zatrjevale in tudi ne izvajati dokazov, ki jih niso predlagale (oziroma jih niso pravočasno zatrjevale in predlagale). Prvostopenjsko sodišče je v teh okvirih ugotavljalo dejansko stanje, pri čemer je pravilno upoštevalo trditveno in dokazno breme strank. Dokaze je ocenilo v skladu z 8. členom ZPP in svojo dokazno oceno ustrezno argumentiralo. Sodbene ugotovitve so rezultat celovite ocene dokazov, ki vključuje tudi celoto procesnega dogajanja.

7. Tožnik dokazno oceno napada neutemeljeno. Njegova izpovedba je bila pravilno ocenjena. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni prepričljiva. Tožnik je podpisal posojilno pogodbo, podpisal je potrdilo o prejemu posojila in nato še notarski zapis te pogodbe pri notarki. Pristal je tudi na neposredno izvršljivost notarskega zapisa, kar ni nepomembno. Neposredno izvršljiv notarski zapis predstavlja izvršilni naslov in ni logično, da bi nekdo, ki se je zavezal na podlagi fiktivne pogodbe vrniti večjo vsoto denarja, pristal še na neposredno izvršljivost notarskega zapisa. Zato bi moral tožnik, da bi bil prepričljiv, pravočasno zatrjevati in s svojo izpovedbo tudi potrditi dejstva, ki bi razumno pojasnila motiv za tako njegovo ravnanje (sklenitev take fiktivne pogodbe). S svojimi navedbami, da je tako ravnal zato, ker je bil v prijateljskih odnosih s tožencem in izpovedbo, da je toženec potreboval poreklo denarja za enega prijatelja (od katerega je po tožnikovih trditvah toženec prejel večjo vsoto denarja v gotovini), tudi pritožbenega sodišča ni prepričal. Ni življenjsko logično, da bi pristal na neposredno izvršljivost notarskega zapisa, če je šlo le za navidezno pogodbo. Prvostopenjsko sodišče je razumno pojasnilo, zakaj ne verjame tožniku in zakaj verjame tožencu. Motiv je pomemben pri oceni verodostojnosti tožnikovih navedb in njegove izpovedbe. Če je tožnik prikril določena dejstva, ki bi razumno pojasnila njegov motiv (in druge okoliščine) za sklenitev take pogodbe in ki bi prepričala sodišče, da notarski zapis ne dokazuje tistega, kar se v njem navaja in potrjuje, potem mora nositi posledice svoje neaktivnosti.

8. Tudi potrdila V., na katera se tožnik sklicuje v pritožbi, ne morejo privesti do drugačnih zaključkov. Kot že rečeno, ne dokazujejo, da je imel prihranke. Njegova izpovedba, da je kupil radio B. s prihranki, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni prepričljiva. Prepričljivi pa so razlogi sodbe. Prvostopenjsko sodišče mu utemeljeno očita, da ni pojasnil natančnega vira denarja in finančnega toka. Tega ni pojasnil niti v pritožbi. Z neobrazloženo pritožbeno trditvijo, da prihrankov ne more natančneje definirati, ni prispeval k svoji kredibilnosti.

9. Tožnik je podpisal izjavo, da je prejel posojilo. Ta izjava je bila kot resnična predložena notarki. To izjavo kot neresnično izpodbija z drugo izjavo, datirano 17.11.2010, ki naj bi bila sestavljena prej in ni bila predložena notarki. Podala naj bi jo I. M. d.d. in L. O. pred podpisom notarskega zapisa, v njej pa naj bi izjavila, da tožnik ni v nobenem upniško - dolžniškem razmerju z njima ter da do tožnika nimata nobene terjatve, tudi ne po posojilni pogodbi z dne 22.6.2010, ki je bila zapisana v obliki notarskega zapisa SV 1215/2010 notarke N. E. dne 17.11.2010. Izjava je žigosana z žigom I. M. d.d. L. in podpisana s strani L. O.. Tožnik z njo dokazuje neresničnost dejstev, navedenih v notarskem zapisu, torej tudi neresničnost dejstva, da je prejel posojilo (denar). Toženec je izpodbijal verodostojnost te izjave, trdil je, da take izjave ni podpisal in to svojo trditev tudi ustrezno pojasnil (navedel je, da je v pisarni hranil in bianco podpisane liste, do katerih je imel tožnik kot finančni direktor družbe I. M. dostop...). S svojo izpovedbo, do katere se je prvostopenjsko sodišče v sodbi opredelilo, je uspel omajati verodostojnost tega dokaza. Pritožba sprevrača pomen ugotovitev sodnega izvedenca. Njegovo mnenje je v sodbi pravilno ovrednoteno. Pritožbeno sodišče sprejema dokazne zaključke sodbe, ki jih tožnik s svojimi pritožbenimi argumenti ni ovrgel. Tožnik s svojo neprepričljivo izpovedbo ni prepričal ne prvostopenjskega ne pritožbenega sodišča o resničnosti zatrjevanih dejstev, in ker tudi z ostalimi dokazi ni uspel izpodbiti dokazne moči notarskega zapisa, z zahtevkom pravilno ni uspel. Iz sodbe je torej razvidno, zakaj je prvostopenjsko sodišče štelo, da je tožnik posojilo (denar) prejel, zato so drugačni očitki pritožbe neutemeljeni.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na drug pravdni postopek (spor med družbo I. M. d.d. in tožnikom), katerega predmet je bilo plačilo zneska 5.081,03 EUR. Prvostopenjsko sodišče ni bilo vezano na odločitev drugega sodišča, to priznava tudi tožnik, ki s ponovnim sklicevanjem na drugo pravdno zadevo ne more uspeti1. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (člen 353 ZPP).

1 Šlo je za drugo pogodbo in drugačne navedbe tožnika (ki je bil v tisti zadevi tožen), saj je priznal prejem denarja in se branil s trditvami, da je posojilo fiktivno in prikriva drug posel. Večji del vtoževanega denarja je I. M. d.d. dobil nazaj, zato je v pretežnem delu tožbo umaknil. To izhaja iz sodbe (priloga A6), ki jo je predložil tožnik.