Jedro

Zgolj s preoblikovanjem podjetnika posameznika v družbo z omejeno odgovornostjo, se toženec ne more razbremeniti odgovornosti, katere je prevzel kot samostojni podjetnik.

Izrek

I. Pritožba, ki jo je vložil G. d.o.o., se zavrže. II. Pritožba toženca se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Toženec je dolžan tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 357,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 75562/2015 z dne 23.6.2015 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožila toženec in G. d.o.o. Predlagala sta razveljavitev izpodbijane sodbe, pritožbenih stroškov pa nista priglasila.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba G. d.o.o., ni dovoljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da sta pritožbo zoper sodbo, izdano zoper toženca, vložila toženec in družba G. d.o.o. Slednji ni stranka tega spora, zaradi česar njegova pritožba ni dovoljena (4. odstavek 343. člena ZPP) in jo je višje sodišče zaradi tega zavrglo (352. člen ZPP).

6. Toženec ne izpodbija dejanskega stanja, kot ga je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo sodišče prve stopnje, pač pa navaja, da je na njegovi podlagi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Vztraja pri navedbah, da ni pasivno legitimiran, saj kot fizična oseba ni bil v pogodbenem odnosu s tožečo stranko. Pogodbeni odnos je obstajal med tožečo stranko in tožencem kot samostojnim podjetnikom, tudi sicer pa je izvedel preoblikovanje iz podjetnika v kapitalsko družbo. Meni, da bi morala tožeča stranka terjati kapitalsko družbo, v katero se je samostojni podjetnik preoblikoval in šele kasneje toženca kot fizično osebo.

7. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožeča stranka poslovno sodelovala s samostojnim podjetnikom posameznikom, kateremu je dobavila in izročila naročeni material, za kar mu je izstavila račune, ki jih podjetnik ni plačal. Dobave so bile opravljene v letu 2014, takrat so bili izdani tudi računi, ki so vsi zapadli v plačilo v istem letu. Pritožnik niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je vtoževana terjatev nastala v času njegovega poslovanja kot podjetnika posameznika, pač pa zmotno vztraja na stališču, da zaradi statusnega preoblikovanja ni (več) pasivno legitimiran za plačilo vtoževane terjatve.

8. Samostojni podjetnik je fizična oseba (6. odstavek 3. člena ZGD-1), ki upnikom odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem (1. odstavek 7. člena ZGD-1). Že sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da pravo organizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema – podjetnika kot fizične osebe. V primeru prehoda premoženja fizične osebe v premoženje kapitalske družbe pride do razlik pri obsegu odgovornosti za obveznosti kot posledici različnih pravnih režimov pred prenosom podjetja in po njem. Tak položaj ureja 672. člen ZGD-1, ki je pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, kot to pravilno navaja že prvostopenjsko sodišče. 9. Če družba ne izpolni obveznosti, ki so nastale podjetniku v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v register, odgovarja zanje podjetnik z vsem svojim premoženjem (672. člena ZGD-1). Drugačno pritožbeno stališče je nepravilno. Tožeča stranka terja od toženca kot bivšega podjetnika zapadlo terjatev, nastalo pred vpisom prenosa podjetja na prevzemno družbo; da bi slednja izpolnila obveznosti tožene stranke do tožeče, toženec v postopku ni niti zatrjeval, še manj dokazal. Zaradi neizpolnitve prevzete obveznosti s strani prevzemne družbe je podana odgovornost toženca kot bivšega podjetnika, ki za obveznost do upnika odgovarja z vsem svojim premoženjem (1. odstavek 7. člena ZGD-1). Zgolj s preoblikovanjem podjetnika posameznika v družbo z omejeno odgovornostjo, se toženec ne more razbremeniti odgovornosti, katere je prevzel kot samostojni podjetnik. Eden najpomembnejših ciljev normativnega urejanja pravne ureditve statusnih preoblikovanj je ravno oblikovanje instrumentov za varovanje interesov upnikov nosilcev podjema, ki so udeleženi pri statusnih preoblikovanjih (prim. S. Prelič: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 934). Zato je odgovornost podjetnika za obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v register, neomejena (zanjo odgovarja z vsem svojim premoženjem), solidarna (upnik lahko terjatev porazdeli med vse, ki zanjo odgovarjajo; 1. odstavek 395. člena OZ) ter subsidiarna (za izpolnitev je zavezan, če družba kot primarni dolžnik upniku obveznosti ne izpolni oziroma po tem, ko upnik na plačilo obveznosti pozove prevzemno družbo).

10. Takšna ureditev (sistem kontinuirane odgovornosti za obveznosti tudi po vpisu prenosa podjetja v sodni register) onemogoča, da bi obstoječi upniki zaradi prenosa podjetja prišli v slabši položaj, kot če prenosa ne bi bilo. Na dejstvo, da bi tožnik moral najprej tožiti prevzemno družbo kot univerzalno pravno naslednico toženca, pa bi se moral toženec sklicevati že v postopku na prvi stopnji, česar pa ni storil. Zaradi tega so pritožbene navedbe v tem delu nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP).

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.