Jedro

Pomen izvedenskega mnenja je v strokovnosti odgovorov na zastavljena vprašanja in tudi večji objektivnosti odgovorov o pravno pomembnih dejstvih. Na podlagi strokovnih ugotovitev o poškodbah v sporu za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu izvedenec s pomočjo stroke in izkušenj sklepa o posledicah (zmanjšanju življenjskih aktivnosti, trajanju in intenziteti telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu). Postavitev izvedenca medicinske stroke je zato nujno, potrebna, saj gre za vprašanje iz medicinske stroke, saj brez sodelovanja sodnega izvedenca ni mogoče presoditi, ali je vse s tožbo uveljavljane posledice v celoti pripisati navedenemu škodnemu dogodku oz. ali je imel tožnik res takšne težave, kot jih navaja.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 1. odstavku 1. točke izreka delno razveljavi nad zneskom 515,97 EUR (prej 123.646,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v 2. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (del 1. odstavka 1. točke izreka glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za materialno škodo v znesku 515,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.07.2005 do plačila).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Revizija glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za materialno škodo se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženima strankama naložilo, da sta solidarno dolžni izplačati tožeči stranki znesek v skupni višini 15.747,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.609,94 EUR od 19.07.2005 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 8.137,21 EUR od dneva vložitve (pravilno: spremembe) tožbe 07.11.2006 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek v višini 236,26 EUR in višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 8.137,21 EUR od 19.07.2005 do 07.11.2006 je zavrnilo. Sklenilo je, da sta toženi stranki tožeči dolžni plačati stroške postopka v višini 1.407,98 EUR.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta tako prvotožena kot drugotožena stranka. Prvotožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. ZPP. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da odločitev sodišča temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, saj je varnostni inženir M.P. jasno izpovedal, da delodajalec ni opustil nobenih ukrepov iz varstva pri delu v spornem primeru. Stroj, na katerem je tožnik delal, je nov in ustreza vsem normativom za varno opravljanje dela. Delavčeva obveznost je, da čisti okolico stroja in podplate obutve tako, da je gibanje varno. Obveznost delodajalca pa je, da delavcu zagotovi primerna zaščitna sredstva. Delodajalec je svoje obveznosti izpolnil. Tudi stroj ima vgrajene in predvidene varnostne ukrepe zaradi emulzije, to je vgrajena narebrana pločevina, ki omogoča sestop. Delavec se tega sestopa ni poslužil, temveč je kar skočil neposredno z mize in je tako sam povzročil, da je prišlo do poškodbe. Delavci prvotožene stranke so povsem pavšalno izpovedovali, da je delo na tem stroju nevarno, da so že bile poškodbe, pri čemer pa nobena od prič ni povedala ničesar konkretnega. Tožnikova poškodba kolena je relativno huda in prvotožena stranka je v postopku izrazila dvom, da so poškodbe tožnika v celoti posledica obravnavanega škodnega dogodka. Takšno dejstvo bi lahko preveril le izvedenec medicinske stroke, ki pa ga sodišče v postopku ni angažiralo.

Tudi drugotožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. ZPP. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz. podrejeno, da sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejstva in na tej osnovi zmotno uporabilo materialno pravo pri zaključku, da delodajalec tožniku objektivno odgovarja za nastalo škodo. Sodišče je ugotavljalo nerelevantna dejstva za opredelitev objektivne odgovornosti. Skladno z določilom 150. čl. OZ delodajalec lahko objektivno odgovarja za škodo kot imetnik nevarne stvari ali ker opravlja nevarno dejavnost, razen če dokaže, da nevarna stvar ali dejavnost ni bila vzrok nastanku škode. Sodišče ni ugotavljalo dejstva obstoja nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Sodišče ni v ničemer ugotavljalo in ne ugotovilo vzročne zveze med dejstvom obstoja nevarne stvari oz. dejavnosti in nastankom škode. Najmanj, kar je že izvedeni dokazni postopek pokazal pa je dejstvo, da je tožnik sam prispeval k nastanku škode. Njegova dolžnost je bila namreč, da čisti površino mize. Ker je ni ustrezno očistil, mu je spodrsnilo in je vsled tega nerodno sestopil. V ostalem se drugotožena stranka v celoti pridružuje pritožbenim trditvam prvotožene stranke.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, da je glede temelja odškodninskega zahtevka in višine materialne škode pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, da pa ni popolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine za negmotno škodo glede trajanja in intenzitete poškodbenih posledic, zato v tem delu tudi ni mogoče presoditi o pravilni uporabi materialnega prava.

Kot izhaja iz dokaznega postopka, se je tožnik dne 24.07.2002 poškodoval na delovnem mestu. Pri sestopanju z mize stroja, na kateri je vpenjal obdelovanec, mu je na robu mize spodrsnilo in je padel. Miza je bila mastna zaradi hladilne tekočine (emulzije), ki se uporablja za hlajenje orodij. Prav tako so bila mastna tudi tla. Pri padcu je tožnik utrpel zvin kolena. Zaradi navedene poškodbe in njenih hudih posledic tožnik od prvo in drugotožene stranke, kot solidarnih dolžnikov, zahteva odškodnino tako za nematerialno kot za materialno škodo. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da je tožena stranka odgovorna za škodo tako po objektivnem kot po krivdnem načelu. Tožnik se je namreč poškodoval pri nevarni dejavnosti, saj je vsakodnevno in večkrat na dan sestopal s 50-60 cm visoke podlage, ki je bila mastna zaradi olj, ki so se uporabljala pri delu. Tudi narebrana pločevina, ki naj bi služila varnemu sestopanju z mize, je mastna in zato še bolj nevarna. Prav tako pa delodajalec tudi ni storil vsega potrebnega, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, saj ni bilo primernega držala, za katerega bi se lahko tožnik prijel ob sestopanju. Tožnik je v posledici navedene poškodbe pri delu invalid II. kategorije.

Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št.42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. št. 83-4281/2001 s spremembami), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Drugi odst. 131. člena OZ pa določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo nerelavantna dejstva za opredelitev objektivne odškodninske odgovornosti. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je prvotožena stranka tako objektivno kot krivdno odgovorna za škodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazni postopek pokazal, da prvotožena stranka za škodni dogodek dejansko objektivno odgovarja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar ne iz razlogov, ki jih sodišče navaja, temveč iz razloga, ker je prvotožena stranka imetnica nevarne stvari oz. ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo (150. čl. OZ). Navedeno pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti v ničemer ne vpliva, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim izvedlo vse relevantne dokaze.

Dokazni postopek je po stališču pritožbenega sodišča pokazal, da delo, pri katerem je prišlo do nesreče, predstavlja nevarno dejavnost, saj se delo na tem stroju ter mizi opravlja v pogojih, ki sami zase predstavljajo povečano nevarnost za nastanek poškodb. Sodna praksa je namreč dejavnost opredelila kot nevarno tedaj, ko je glede na izkušnje, pogostost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. čl. OZ). Vsi zaslišani delavci prvotožene stranke, tako sodelavca tožnika M.U. kot M.Š., pa tudi tožnikov nadrejeni A.S., torej vsi, ko so v spornem obdobju pri svojem delu uporabljali navedeni delovni stroj, so skladno izpovedovali, da je okrog delovne mize na tem stroju stalno mokro in mastno, da je na tem delovnem mestu že prišlo do več padcev in poškodb, priči M.U. in M.Š. pa sta še povedali, da je uporaba rebraste pločevine, ki je sicer namenjena sestopu, nevarna, ker je prav tako mastna, gladka in drsi. Tudi obutev, ki so jo delavci tožene stranke pri tem delu uporabljali, po izpovedbi prič, ni preprečevala poškodb, saj so so ostružki zalepili v podplat čevljev, pri tem pa je na podplatu prišlo do gladke površine, ki je drsela (list št. 62, 63). Zavzemanje tožnika, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo nesrečo, je iz navedenih razlogov v celoti utemeljeno. Tožnik je namreč uspel dokazati vse elemente objektivne odškodninske odgovornosti. Dokazal je, da je do škode prišlo, da le ta izvira od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odst. 131. čl. OZ) ter da je odgovorna prvotožena stranka, ker je imetnik nevarne stvari oz. ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo (150. čl. OZ). V tem smislu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo objektivno odgovornost prvotožene stranke kot temelja za njeno odškodninsko odgovornost, čeprav je obenem ugotavljalo elemente krivdne odgovornosti. Pri tem je ugotovilo, da prvotožena stranka ni storila vsega (varen sestop z mize), da do škode ne bi prišlo in je torej (tudi) krivdno odgovorna za nesrečo pri delu in njene škodne posledice. Pritožbeno sodišče se v tem delu strinja z ugotovitvami in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zato so pritožbena izvajanja v tem delu neutemeljena.

Glede na 153. čl. OZ je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Prvotožena stranka ni uspela dokazati, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi tožnik sam prispeval k nastanku škodne posledice, zato so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da je delavec sam povzročil, da je prišlo do poškodbe, saj se pri sestopu ni poslužil narebrane pločevine. Kot že rečeno, je bila tudi narebrana pločevina mastna in spolzka in tako ni omogočala varnega sestopa, drugega sestopa pa ni bilo. Pa tudi sicer je tožnik, zaslišan na obravnavi, izpovedal, da mu je pri sestopu spodrsnilo že na robu mize (list št. 63). Tožnikov nadrejeni A.S. je povedal, da ni bilo posebej določenih pravil, kako naj delavec sestopi z mize. Prvotožena stranka je tekom postopka na prvi stopnji ter kasneje tudi v pritožbi ugovarjala, da je bila, poleg vsega, delavčeva obveznost, da čisti okolico stroja in podplate obutve tako, da je gibanje varno, delavec pa tega očitno ni storil in je tudi s tem prispeval k nezgodi. Takšne navedbe so se izkazale za neutemeljene, saj so priče skladno izpovedale, da površino očistijo, ko končajo z delom, vendar pa med delom te tekočine ne morejo čistiti, saj drugače ne bi mogli delati. Med delom je namreč kovinske dele pri stroju potrebno hladiti, zato se jih vseskozi škropi s hladilno tekočino, to pa povzroča, da je okoli stroja vseskozi mokro in spolzko. Priče A.S., M.Š. in M.U. so bile v času zaslišanja še vedno zaposlene pri prvotoženi stranki, zato jim ni mogoče očitati, da so imele interes za uspeh tožnika v tem postopku in je zato sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo njihovim izpovedim. Iz navedenih razlogov tako tožniku ni mogoče očitati, da je prispeval k škodnemu dogodku, ker ni uporabil mastne in spolzke pločevine za sestop (tožniku je pravzaprav spodrsnilo že na mizi) in ker ni vseskozi čistil mastne površine okoli stroja, zato njegova sokrivda ni dokazana.

Tožniku je v posledici navedenega dogodka nastala tako materialna (premoženjska) kot nematerialna škoda. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede višine materialne škode. Višino škode, ki mu jo je sodišče prve stopnje priznalo v znesku 123.646,00 SIT oziroma 515,97 EUR (preračun na podlagi 4. odst. 13. čl. Zakona o uvedbi eura - Ur. l. RS št. 114-4831/2006), je tožnik dokazal z listinami, ki jih je predložil. Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo strinja in je v tem delu pritožbi toženih strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbi pa sta delno utemeljeni v delu, v katerem izpodbijata odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za nematerialno škodo.

V skladu s 1. odst. 179. čl. OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Namen odškodnine za to obliko škode je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki jih zaradi prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati, ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi. Tožnik je uveljavljal pravično denarno odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za telesne in duševne bolečine in za strah (primarni in sekundarni).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so pravno pomembne za prisojo odškodnine za nematerialno škodo, izhaja, da tožnik v posledici poškodbe šepa. V predelu poškodovanega levega kolena se mu še vedno pojavljajo bolečine, ki so najpogostejše pri dvigovanju težjih bremen, pri sunkovitih gibih, pri fizičnih aktivnostih in naporih, pri hoji po stopnicah in neravnih terenih, pri daljši hoji in stoji. Sodišče mu je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo 1.500.000,00 SIT, zaradi skaženosti pa 150.000,00 SIT. Tožnik je ob samem dogodku utrpel strah, kasneje pa se je bal tudi za izid zdravljenja. Za primarni in sekundarni strah mu je sodišče prisodilo 200.000,00 SIT. Med trajanjem zdravljenja je stalno trpel bolečine, hude bolečine najmanj en mesec, srednje hude nadaljnjih pet mesecev po poškodbi, lažje pa stalno do konca zdravljenja. Za telesne bolečine je sodišče tožniku prisodilo 1.800.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik v posledici poškodbe pri delu invalid II. kategorije. Navedeno je ugotovila invalidska komisija Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dne 25.05.2006 (priloga A18). Invalidska komisija, ki v takšnih primerih razpolaga z medicinsko dokumentacijo zavarovancev je v izvedenskem mnenju navedla, da je pri zavarovancu podana druga kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Drugih ugotovitev iz navedenega mnenja ni razbrati. Sodišče prve stopnje je tako zmanjšanje življenjskih aktivnosti, trajanje in intenziteto telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ugotavljalo le na podlagi izpovedbe tožnika ter predložene medicinske dokumentacije, ki jo je samo ocenilo. Kljub predlogu obeh pravdnih strank po angažiranju izvedenca medicinske stroke sodišče predlogu strank ni sledilo.

Pomen izvedenskega mnenja je v strokovnosti odgovorov na zastavljena vprašanja in tudi večji objektivnosti odgovorov o pravno pomembnih dejstvih. Podlaga v mnenju izvedenca so njegove strokovne ugotovitve o poškodbah in s pomočjo stroke in izkušenj izvedenec sklepa o posledicah (zmanjšanju življenjskih aktivnosti, trajanju in intenziteti telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu). Proces, ko izvedenec uporabi pravila stroke na ugotovljena dejstva in kar privede do mnenja, ni enak kot sodniško sklepanje, saj izvedenec uporabi pravila stroke, sodnik pa pravna pravila. Postavitev izvedenca medicinske stroke je zato potrebna, saj gre za vprašanje iz medicinske stroke, kot v konkretnem primeru. Pritožba tako utemeljeno opozarja, da ni ugotovljeno, ali je vse s tožbo uveljavljane posledice v celoti pripisati navedenemu škodnemu dogodku oz. ali je imel tožnik res takšne težave, kot jih navaja.

Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbeni trditvi, da je bilo zaradi ugotovitve pomembnih okoliščin konkretnega primera, ki se nanašajo na vprašanja s področja stroke, medicine in glede katerih sodišče potrebnega strokovnega znanja nima, potrebno določiti izvedenca, kot sta to predlagali pravdni stranki, zato je utemeljena pritožbena graja, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in zato tudi ni mogoč odgovor, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede priznane odškodnine za nematerialno škodo v znesku 15.231,18 EUR z obrestmi razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti, določiti izvedenca za razjasnitev dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. čl. ZPP). Šele na podlagi izvedeniškega mnenja bo sodišče lahko ugotovilo, v kakšnem obsegu so se tožniku zmanjšale življenjske aktivnosti, kako intenziven je bil strah, ki ga je tožnik utrpel ob dogodku ter med zdravljenjem, pa tudi koliko časa je le ta trajal, trajanje in intenziteto telesnih in duševnih bolečin v zvezi z zdravljenjem ter zaradi skaženosti.

Zaradi delne razveljavitve sodbe je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi sklep o stroških postopka in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - ZDSS-1) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj pred sodiščem prve stopnje. Namen 30. člena ZDSS-1 je torej dopolnitev in preverjanje dokaznega materiala, ki je že bil izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa da se izvedba dokaznega postopka, ki je potreben za rešitev spora prenese na pritožbeno sodišče. To ne bi bilo smotrno, saj namen obravnavanja zadeve pred pritožbenim sodiščem ni prelaganje sojenja iz sodišča prve stopnje na pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje relevantnih dokazov glede višine nematerialne škode sploh ni izvedlo in jih dokazno ocenilo. Zaradi navedenega odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni v nasprotju s 1. odstavkom 30. člena ZDSS-1. Tožbeni zahtevek glede plačila odškodnine za materialno škodo predstavlja denarno terjatev, ki ne presega revizijskega minimuma, določenega v 2. odstavku 367. člena ZPP, zato je moralo pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) in 32. členom istega zakona odločiti tudi o tem, ali dopusti revizijo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V konkretni zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.