Jedro

Sodišče prve stopnje je omejilo trajanje zdravljenja na čas dveh mesecev od trenutka zadržanja iz razloga, ker je to najkrajši možen čas, v katerem bo predvidoma lahko zadržani pripravljen na ustrezno sodelovanje pri zdravljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zadržana oseba zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice (PBV) za dobo do dveh mesecev, šteto od 9. 9. 2019 dalje.

2. Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija odvetnik zadržane oseba. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je doba dveh mesecev predolga in da bi bilo dovolj, da je zadržani na oddelku pod posebnim nadzorom zadržan le en mesec, nato pa naj se ga, če bo zdravljenje v PBV še potrebno, premesti na odprti oddelek. Zadržanje na zaprtem oddelku pomeni hud poseg v človekovo pravico do osebne svobode, zaradi česar je treba poseg izvajati le v tolikšni meri, ko je to nujno potrebno. Prepuščanje odločitve bolnišnici ni enako presojanju sodišča, saj je potrebno v slednjem primeru dokazati, da so še podani razlogi za zadržanje. Zadržanje bi moralo biti tako določeno za en mesec ali manj, da bi se lahko po preteku tega časa lahko ugotavljalo, ali je potrebno še nadaljnje zadržanje. Izvedenka je podala mnenje, da je potreben en mesec, da se doseže remisija, potem pa še nekaj časa, da se stanje stabilizira. Glede ″še nekaj časa″ ni mogoč zaključek, da gre za dobo enega meseca. Logično je, da gre za čas, krajši od osnovno določene dobe, torej za čas, krajši od enega meseca. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z določitvijo dobe enega meseca, šteto od 9. 9. 2019 dalje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. Prvi odstavek 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) določa naslednje pogoje, pod katerimi je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Za izrek gornjega ukrepa morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji, se pravi resno ogrožanje (življenja, zdravja, premoženja) sebe ali drugih, ki je posledica hudo motene voljne sfere in ki ga ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre pri zadržanem za manično depresivno psihozo. Duševna motnja je podana v takšni meri, da ima zadržani hudo moteno sposobnost obvladovanja svojega ravnanja ter hudo moteno presojo realnosti. Pod njenim vplivom ogroža svoje življenje in življenje drugih ter huje ogroža svoje zdravje. Nadalje je ugotovilo, da zadržani za ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovano obravnavo ni sposoben, saj je njegovo bolezensko stanje trenutno v fazi, ko potrebuje bolnišnično zdravljenje, ker ne zmore redno jemati zdravil brez nadzora s strani druge osebe.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da je potrebno zdravljenje v obdobju dveh mesecev, ker bo glede na potek zdravljenja potreben mesec dni, da zadržani doseže remisijo, potem pa še vsaj nekaj časa, da se stanje stabilizira. Pravilnosti ugotovitve sodišča, da je torej do stabilizacije potrebno zdravljenje v obdobju dveh mesecev, pritožba ne izpodbija.

7. Pritožbeno stališče, da je določena doba zadržanja predolga, ni pravilno. Sodišče prve stopnje je namreč omejilo trajanje zdravljenja na čas dveh mesecev od trenutka zadržanja iz razloga, ker je to najkrajši možen čas, v katerem bo predvidoma lahko zadržani pripravljen na ustrezno sodelovanje pri zdravljenju. Krajše dobe od določene, za kar se zavzema pritožba, ni moč določiti, saj je izvedenka pojasnila, da se upoštevaje naravo bolezni, pričakovan potek bolezni, pa tudi odklonilnost zadržanega, pri zadržanem v času dveh mesecev v toliko stabilizira, da bo lahko potem v ambulantnih okvirjih zadovoljivo potekalo naprej.

8. Glede na to, da pritožba izpostavlja, da bi moral biti določen rok enega meseca tudi iz razloga, da bi po izdaji sklepa o zadržanju razloge za zadržanje presojalo sodišče, in ne le psihiatrična bolnišnica, gre pojasniti, da lahko poleg psihiatrične bolnišnice (po prvem odstavku 71. člena ZDZdr) razloge za zadržanje pred potekom roka, določenega v sklepu o zadržanju, presoja tudi sodišče, če zadržani, odvetnik, najbližja oseba ali pa zakoniti zastopnik podajo predlog za odpust (drugi odstavek 71. člena ZDZdr).

9. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo, ki se je zato izkazala za neutemeljeno, zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena, 350. člen in 353. člen Zakona o pravdnem postopku, prvi odstavek 30. člena ZDZdr ter prvi odstavek 1. člena in 42. člen Zakona o nepravdnem postopku).