Jedro

Imetništvo poslovnega deležna družbenikov obsega, med ostalimi premoženjskimi in nepremoženjskimi upravičenji, tudi pravico do udeležbe na dobičku. Ta se družbenikom izplača le, če skupščina družbe o tem sprejme sklep o delitvi bilančnega dobička po določbi 494. člena ZGD-1. Predpostavka verjetnosti tovrstne bodoče škode je, da je gospodarska družba dobiček sploh ustvarila. Šele tedaj bi se slednji lahko naprej delil med družbenike.

Dobiček, ki sta ga tožnika pričakovala iz nedovoljene dejavnosti, pa ne predstavlja pravno priznane bodoče škode, torej dobička, ki bi ga oškodovanec lahko utemeljeno pričakoval glede na normalen tek stvari. Takšno stališče pritožbenega sodišča je skladno z že ustaljeno in v sodbi sodišča druge stopnje citirano sodno prakso o uporabi določbe tretjega odstavka 168. člena OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožnikov.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov s sodbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper odločitev pritožbenega sodišča tožnika vlagata revizijo, ki jo je treba glede na to, da je bil sklep sodišča prve stopnje izdan pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP), obravnavati po določbah zakona, kakršne so veljale pred 1. 10. 2008. 4. V reviziji tožnika uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata razveljavitev odločb nižjih sodišč in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. Sprejemata ugotovitev sodišča druge stopnje, da v času škodnega dogodka podjetje ni imelo uporabnega dovoljenja, vendar grajata nadaljnji zaključek pritožbenega sodišča, da sama oziroma njuna družba uporabnega dovoljenja ne bi pridobila v času 30-letne koncesije, pri čemer trdita še, da je bil postopek za pridobitev uporabnega dovoljenja že v teku. Zaradi škodnega dogodka se je potrditvah revidentov zmanjšala vrednost njunih poslovnih deležev, saj je slednja odvisna od uspešnosti poslovanja družbe. Znižana vrednost poslovnega deleža po mnenju revidentov predstavlja izgubljeni dobiček po določbi 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glede škode na nepremičninah revidenta opozarjata na podane trditve, da sta lastnika nepremičnin onadva, kar izhaja tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki pa ga sodišče ni vpogledalo in se do te trditve tudi ni opredelilo. Tožnika grajata zaključek pritožbenega sodišča, ki jima odreka pravico do povrnitve škode na zgradbah, ki jih je zgradila pravna oseba, katere družbenika sta, češ da gre za škodo, ki je nastala pravni osebi, ki je zato edina upravičena terjati odškodnino. Tudi škoda na objektih vpliva na vrednost poslovnega deleža in po stališču revidentov predstavlja bodočo škodo.

5. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so z njo uveljavljani, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Po ugotovitvah nižjih sodišč sta tožnika v letu 2001 preko svoje družbe E., d.o.o. pričela z dejavnostjo ribogojništva. Podjetje je pridobilo 30-letno koncesijo za izkoriščanje potoka. Že od vsega začetka pa se poslovanje ni odvijalo po pričakovanjih, ker je po tožbenih trditvah zaradi nedovoljenih posekov kmetov in gozdnega gospodarstva v nad ribogojnico ležečih gozdnih parcelah upadala količina vode, se zmanjševala njena čistost, spreminjal se je vodni tok, vse dokler leta 2005 ni prišlo do plazu, ki je celotno ribogojnico zasul in uničil. Podjetje je bilo med pravdnim postopkom zaradi stečaja izbrisano iz sodnega registra. Tožnika sta od tožene države in občine zahtevala solidarno povračilo škode na uničenih nepremičninah in zaradi izgubljenega dobička, ker toženki nista ukrepali skladno s svojimi pristojnostmi glede preprečevanja nelegalnih posekov, na kar sta ju tožnika vseskozi neuspešno pozivala.

9. Tožnika sta s tožbo uveljavljala odškodninski zahtevek za dve obliki škode: navadno, ki je nastala na nepremičninah in izgubljeni dobiček, ki ga nista dosegla kot družbenika. Odškodnino za plačilo navadne škode zaradi manjvrednosti poškodovanih nepremičnin (prvi odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) sta tožnika uveljavljala kot lastnika nepremičnine. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem zahtevkom ugotovilo, da je objekte gradila družba, zato bi bila le slednja, in ne tožnika kot družbenika, upravičena terjati odškodnino za nastalo škodo. Ne drži torej revizijski očitek, da se do trditev o lastninski pravici pritožbeno sodišče ni opredelilo. Hkrati pa revidenta povzeto ugotovitev o tem, da spada odškodninska terjatev v premoženjsko sfero družbe, sprejemata, saj revizijo gradita na stališču, da je tudi manjvrednost nepremičnin vplivala na manjšo vrednost poslovnega deleža. 10. Plačilo odškodnine za škodo, ki jima je nastala zaradi izgubljenega dobička (tretji odstavek 168. člena OZ), pa tožnika uveljavljata kot družbenika gospodarske družbe E., d.o.o.. Tožnika sta kot ustanovitelja oz. družbenika pridobila imetništvo poslovnega deleža družbe. To imetništvo obsega med ostalimi premoženjskimi in nepremoženjskimi upravičenji tudi pravico do udeležbe na dobičku. Ta se družbenikom izplača le, če skupščina družbe o tem sprejme ustrezen sklep (o delitvi bilančnega dobička) po določbi 494. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Predpostavka verjetnosti tovrstne bodoče škode je, da je gospodarska družba dobiček sploh ustvarila. Šele tedaj bi se slednji lahko naprej delil med družbenike.

11. Tožnika z navajanjem novih dejstev glede uporabnega dovoljenja (da bi pridobila uporabno dovoljenje kasneje oziroma da je bil postopek za njegovo pridobitev že v teku) neuspešno izpodbijata dejansko stanje, kot ga je ugotovilo pritožbeno sodišče. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da družba E. d.o.o. uporabnega dovoljenja za hladno vodno ribogojnico ni pridobila, brez tega pa dejavnosti sploh ne bi smela opravljati. Dobiček, ki sta ga tožnika pričakovala iz nedovoljene dejavnosti, pa ne predstavlja pravno priznane bodoče škode, torej dobička, ki bi ga oškodovanec lahko utemeljeno pričakoval glede na normalen tek stvari. Takšno stališče pritožbenega sodišča je skladno z že ustaljeno in v sodbi sodišča druge stopnje citirano sodno prakso o uporabi določbe tretjega odstavka 168. člena OZ.

12. Vrednost poslovnega deleža družbenika je odvisna tudi od vrednosti osnovnih sredstev družbe in od uspešnosti njenega poslovanja, kakor zatrjujeta revidenta. Vendar pa v konkretni zadevi tožnika trditev, da spadajo nepremičnine v osnovna sredstva družbe, nista podala. Vrednost deleža izrecno povezujeta z višino doseženega dobička, ta pa, kot obrazloženo v gornji točki, zaradi nedovoljene dejavnosti ne spada v pravno priznano bodočo škodo. Zato tudi z uveljavljanjem škode kot manjvrednosti poslovnega deleža (pri čemer gre ob tem v procesnem smislu za spremembo tožbe) revidenta ne moreta uspeti.

13. Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

14. Tožnika z revizijo nista uspela, zato sama krijeta stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).