Jedro

Določbe ZOR o učinkih razdrte pogodbe (132. člen) ter o posledicah neizpolnitve ali delne izpolnitve obveznosti, kadar je bila dana ara (80. in 81. člen), niso prisilne določbe. Stranki obligacijskega razmerja lahko zato v skladu z načelom avtonomije strank (10. člen ZOR) ob razvezi oz. razdoru pogodbe (četudi je le-ta posledica delne neizpolnitve obveznosti) razmerja med sabo uredita svobodno. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki vse medsebojne obveznosti iz predkupne pogodbe uredili v dogovoru o razveljavitvi predkupne pogodbe, zato je ob odločanju o tožbenem zahtevku le ta bistven za ugotovitev obveznosti pravdnih strank.

Izrek

1. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka tako spremeni, da se tožbeni zahtevek na plačilo 1.819.866,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2000 do plačila zavrne, tako da se 2. točka izreka izpodbijane sodbe po spremembi v celoti glasi: "Toženec je dolžan tožniku v 15 dneh plačati znesek 10.615.885,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2000 do plačila." 2. Izrek o stroških postopka v 3. točki izreka izpodbijane sodbe se spremeni tako, da se v celoti glasi: "Toženec je dolžan v 15 dneh povrniti tožniku stroške tega postopka v višini 675.432,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2000 dalje do plačila." 3. V preostalem se pritožba zavrne in se v 1. točki, nespremenjenem delu 2. točke (glede plačila 10.615.885,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2000 do plačila) ter 4. točki izreka izpodbijana sodba potrdi. 4. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče bo zaradi jasnosti v obrazložitvi uporabljalo za tožnika in toženca po nasprotni tožbi - S.M., izraz tožnik; za toženca in tožnika po nasprotni tožbi - I.Ž. pa izraz toženec. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, 1./ da je dolžan v 15 dneh izprazniti hišo in zunanji garaži v K., P 5, stoječe na parc. št. 3034/18 k.o. ter jo oseb in svojih stvari prosto, sicer pa z opremo in inventarjem kot ob prevzemu hiše ter z napolnjeno cisterno kurilnega olja, vrniti v posest tožniku, 2./ da je dolžan tožniku v 15 dneh plačati 12.435,751,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.2000 do plačila ter 3./ 738.605,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2000 do plačila. Nasprotni tožbeni zahtevek po katerem naj bi bil tožnik v 15 dneh tožencu dolžan plačati 121.000,00 DEM, mu vrniti poslovni prostor št. 3/B v nadstropju objekta tržnica T. v izmeri 34,70 m2 ter projekt B. d.o.o. Ljubljana iz leta 1997, ki ga je izdelalo podjetje B., je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št 26/99) pravočasno pritožuje toženec. V pritožbi poudarja, da izpodbijana sodba ne vsebuje pravne podlage, saj je sodišče na šestih od skupno desetih strani sodbe le povzelo navedbe pravdnih strank. Iz sodbe ni razvidno, na podlagi katerih zakonskih določb je sodišče sprejelo svojo odločitev, kar hkrati pomeni, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Kljub temu je jasno, da je izpodbijana sodba v nasprotju z materialnopravnimi določbami. Nesporno je, da sta stranki sklenili predpogodbo in številne dopolnitve le-te. Toženec pa je smiselno navajal, da je predpogodba delno navidezna v delu, v katerem kupnina presega 250.000,00 DEM. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel odvetnika, ki bi zagotovil protokolacijo vseh njegovih izjav, kljub temu pa iz same sodbe izhaja, da je toženec smiselno ugovarjal delno navideznost pogodbe. Vrednost sporne nepremičnine je bila ob sestavi pogodbe bistveno nižja od 375.000,00 DEM. Toženec za tak znesek ne bi nikoli kupil omenjene nepremičnine in to ni bila pogodbena volja pravdnih strank. Predpogodba je zato v omenjenem delu navidezna in med strankama nima učinka. Pravdni stranki sta se zaradi poslovnega sodelovanja dogovorili, da znesek 150.000,00 DEM predstavlja vložek toženca v skupni posel. Sodišče prve stopnje se do teh relevantnih navedb v sodbi ni opredelilo. S tem je naredilo bistveno kršitev določb postopka, posledično pa tudi ni uporabilo določbe 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Sodišče pa je toženca, vsakokrat ko je želel navajati dejstva v zvezi s poslovnim razmerjem med pravdnima strankama, zavrnilo, češ da ne gre za pravno relevantna dejstva. Ker pa gre za pogodbo v smislu 66. člena ZOR, je jasno, da gre pri tem za zelo pomembna vprašanja. Tožnik namreč priznava, da mu je toženec na račun kupnine plačal 58.440,00 DEM in mu v last izročil poslovni prostor. S tem je toženec poravnal svoje obveznosti iz naslova kupnine. Ugotovitev prave pogodbene volje strank v času podpisa predpogodbe je torej bistvenega pomena za oceno, ali je toženec ravnal v skladu s pravo pogodbeno voljo. Pritožnik tudi meni, da je izpodbijana sodba nezakonita, saj je v nasprotju z moralo, da mora toženec na podlagi razdrte predpogodbe tožniku izročiti nepremičnino, ki jo je plačal, da mora plačati uporabnino ter nekakšne stroške, ki naj bi jih imel tožnik v zvezi z uresničevanjem predpogodbe - pri tem pa tožnik obdrži celotno plačilo za nepremičnino. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z določbo 108. člena ZOR, saj ni po uradni dolžnosti pazilo na ničnost pogodbenih določb. Določbe predkupne pogodbe pa so nične iz večih razlogov. Pritožnik poudarja, da je pogodba v nasprotju z moralo v smislu pravnega standarda iz 103. člena ZOR. Obogatitev tožnika za znesek 200.000,00 DEM brez vsake pravne podlage je nemoralna. Pogodba je tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerij po 12. členu ZOR, prepovedjo zlorabe pravic po 13. členu ZOR ter drugimi kogentnimi normami. Po določbi 2. odstavka 132. člena ZOR ima namreč v primeru razdrtja pogodbe, stranka, ki je popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Poleg tega pritožnik meni, da so določbe dopolnitve predpogodbe nične tudi zato, ker so oderuške. Dejstvo je, da si je tožnik z njimi izgovoril korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal. Tožnik se je tudi zavedal, da se toženec nahaja v težkem gmotnem položaju, saj je v postopku pred sodiščem prve stopnje sam povedal, da se je toženec pri zamudi plačil kupnine skliceval na pomanjkanje denarja. Tožniku je bilo toženčevo težko gmotno stanje dobro znano tudi zaradi sodelovanja pri projektu B. d.o.o. Sodišče dokazov v zvezi s sodelovanjem tožnika pri projektu B. d.o.o. sploh ni obravnavalo, tožencu pa je bilo rečeno, da ne gre za relevantne dokaze. Glede na to, da se je toženec v dokaznem postopku laično skliceval na to, da je tožnik njegov podpis na raznih dopolnitvah predpogodbe izsilil ter upoštevajoč nesorazmerne koristi, ki si jih je izgovoril tožnik, bi moralo sodišče izvajati tudi dokaze iz katerih je razvidno, da so določbe pogodbe nične. Zaradi navedenega toženec predlaga spremembo sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka; podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril ter predlagal zavrnitev pritožbe. Pritožba je delno utemeljena. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, izrek je razumljiv, skladen z razlogi sodbe; sodba prav tako vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo. Tudi okoliščina, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev v zvezi s sodelovanjem tožnika pri projektu B. d.o.o., ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Ocena sodišča prve stopnje, ki jo povzema pritožnik, to je, da omenjena dejstva za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena, je namreč povsem pravilna. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb postopka na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče v začetku poudarja, da določbe ZOR o učinkih razdrte pogodbe (132. člen) ter o posledicah neizpolnitve ali delne izpolnitve obveznosti, kadar je bila dana ara (80. in 81. člen), niso prisilne določbe. Stranki obligacijskega razmerja lahko zato v skladu z načelom avtonomije strank (10. člen ZOR) ob razvezi oz. razdoru pogodbe (četudi je le-ta posledica delne neizpolnitve obveznosti) razmerja med sabo uredita svobodno. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki vse medsebojne obveznosti iz predkupne pogodbe z dne 16.6.1995 in dodatka k le-tej z dne 23.8.1996 uredili v dogovoru o razveljavitvi predkupne pogodbe z dne 16.6.1995 in dodatka k le-tej z dne 23.8.1996 (v nadaljevanju: dogovor o razveljavitvi). Ob reševanju obravnavane zadeve se je zato sodišče prve stopnje pravilno oprlo predvsem na dogovor o razveljavitvi z dne 19.5.1997, ki sta ga podpisali obe pravdni stranki. Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker ne vsebuje pravne podlage tako ni utemeljen. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so predvsem naslednje: - da sta pravdni stranki dne 16.6.1995 sklenili predkupno pogodbo, s katero sta se zavezali skleniti prodajno pogodbo za nakup nepremičnine vl. št. 1657 k.o.; - da sta v pogodbi stranki dogovorili tudi ceno in druge pogoje; - da je bilo dogovorjeno, da ima toženec kot kupec od sklenitve predkupne pogodbe dalje pravico uporabljati nepremičnine; - da se je toženec za primer nesklenitve pogodbe zavezal poravnati za uporabo poslovnih prostorov po 1.000,00 DEM mesečno; za uporabo stanovanja pa po 750,00 DEM mesečno ter v vsakem primeru po 300,00 DEM mesečno na račun stroškov; - da bi moral po predpogodbi toženec plačati najpozneje v 60 dneh po sklenitvi znesek 65.000,00 DEM, ki se šteje kot ara; drugi obrok v višini 50.000,00 DEM v enem letu od sklenitve predpogodbe; tretji obrok v višini 150.000,00 DEM v 18 mesecih od sklenitve predkupne pogodbe ter zadnji obrok v višini 135.000,00 DEM v dveh letih po sklenitvi predkupne pogodbe; - da je bil 23.8.1996 sklenjen aneks k predkupni pogodbi, s katerim je na račun plačila dela prvega obroka, drugega obroka kupnine ter zamudnih obresti toženec predlagal nadomestno izpolnitev in je zato tožniku izročil v last in posest poslovni prostor na tržnici T.; - da toženec tudi po sklenitvi dodatka ni izpolnjeval svojih obveznosti iz predpogodbe; - da je bil zaradi nadaljnje zamude pri plačilu kupnine sklenjen dogovor o razveljavitvi predkupne pogodbe in dodatka k le-tej v katerem se je toženec zavezal do 31.7.1997 izprazniti nepremičnine in tožniku izročiti hišo; plačati najemnino v smislu 5. točke predkupne pogodbe ter morebitno škodo in - da sta stranki v dogovoru o razveljavitvi izrecno poudarili, da po izpolnitvi prej navedenih obveznosti druga do druge nimata več nikakršnih obveznosti. Pritožbeno sodišče takšne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v celoti sprejema. Pritožbeno sodišče poudarja, da je zapisnik o glavni obravnavi verodostojna listina in ta velja za resnično, če toženec ne dokaže nasprotno. Gola pritožbena trditev, da pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel pooblaščenca - odvetnika, ki bi poskrbel za zapis vseh njegovih izjav, zato ne more vzbuditi dvoma v pravilnost oz. verodostojnost vsebine zapisnikov o narokih za glavno obravnavo. Toženčeve trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje, da se ni strinjal s kupnino 400.000,00 DEM, ne predstavljajo smiselnega sklicevanja na delno navideznost predkupne pogodbe, kot to zmotno meni pritožnik. Pritožbena trditev, da je bila predkupna pogodba v delu, v katerem kupnina presega 250.000,00 DEM, navidezna, saj toženec za dogovorjeno kupnino nepremičnine ne bi nikoli kupil, zato predstavlja novo dejstvo, ki ga toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel, v pritožbi pa ne izkaže, da ga ni mogel navesti brez svoje krivde. Zato se pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP s takšno trditvijo ni moglo ukvarjati. Glede pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem kupnine ugotavljati pravo pogodbeno voljo strank, pritožbeno sodišče poudarja, da se po določbi 1. odstavka 99. člena ZOR določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (in claris non fit interpretatio). Šele pri razlagi spornih (torej nejasnih) določil je treba iskati skupen namen pogodbenikov. Določila o višini kupnine v sporni predkupni pogodbi so povsem jasna, zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko jih je uporabilo tako, kot so zapisana. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbeno trditev, da je predstavljel znesek 150.000,00 DEM vložek toženca v skupni posel. Na toženčevo trditev, da je vse listine podpisal pod prisilo, je v izpodbijani sodbi pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče k obrazložitvi sodišča prve stopnje le dodaja, da bi bila napaka volje v smislu 111. člena ZOR (na katero se očitno sklicuje pritožnik) v obravnavani zadevi podana le če bi bila tožnikova grožnja nedopustna; posledica napake pa bi bila izpodbojnost listin (pogodb), ki je toženec ni niti uveljavljal. Predvsem pa pritožbeno sodišče poudarja, da zatrjevana grožnja tožnika, da se bo moral toženec izseliti iz hiše, ki je bila predmet predkupne pogodbe, ki je toženec ni v redu izpolnjeval, ne predstavlja nedopustne grožnje. Pritožnik sicer pravilno poudarja, da sodišče prve stopnje na ničnost pogodbe v skladu z določbo 1. odstavka 109. člena ZOR pazi po uradni dolžnosti; vendar pa nanjo pazi le v okviru dejanskih navedb pravdnih strank. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da naj bi bila sporna pogodba oderuška in ni (niti smiselno) navedel nobenega dejstva, ki bi kazalo na to; prav tako ni navedel nobenega dejstva v smeri tožnikove zlorabe pravic, kršitve morale ali kršitve načela vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerij; na katere se (prvič) sklicuje v pritožbi. Sodišče prve stopnje pa se izven navedb pravdnih strank (trditvene podlage) z vprašanjem ničnosti predkupne pogodbe, dodatka k le-tej in sporazuma o razveljavitvi, ni moglo in smelo ukvarjati. Glede na pojasnjeno se torej izkaže, da je za odločitev o tožbenem zahtevku ter nasprotnem tožbenem zahtevku, kot je že bilo poudarjeno, bistven sporazum o razveljavitvi, ki ga je toženec podpisal, njegove razveljavitve pa ni dosegel. Ob takšni ugotovitvi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec skladno s sporazumom o razveljavitvi dolžan izprazniti nepremičnino, čemur v pritožbi izrecno niti ne oporeka več. Prav tako se je toženec v sporazumu o razveljavitvi zavezal tožniku plačati najemnino v smislu tč. IV. P.p. za čas od sklenitve predkupne pogodbe dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec dolžan do vložitve tožbe najemnino za 58 mesecev, kar znaša 10.615.885,00 SIT (po 750,00 DEM mesečno za uporabo stanovanja in po 1.000,00 DEM mesečno za uporabo delavnice in opreme). Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec dolguje tudi znesek 17.400,00 DEM (oz. 1.819.866,00 SIT), ki predstavlja stroške tožnika v zvezi z uresničevanjem predkupne pogodbe (300,00 DEM mesečno). Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi v tem delu oprlo le na določilo VI. točke predkupne pogodbe, vendar pa je pri tem listine, ki jih je obravnavalo zmotno presodilo. Pritožbeno sodišče namreč ponovno poudarja, da je bila predkupna pogodba razveljavljena in so bile vse preostale obveznosti pravdnih strank dogovorjene v dogovoru o razveljavitvi. V skladu s slednjim pa toženec tožniku ni dolžan plačati t.i. stroškov v zvezi z uresničevanjem predkupne pogodbe (300,00 DEM mesečno). Podlage za naložitev plačila omenjenega zneska torej ni. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu (to je glede tožbenega zahtevka na plačilo 1.819.866,00 SIT) pritožbi ugodilo in na podlagi določbe 2. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo 1.819.866,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2000 do plačila zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z nasprotno tožbo pa je v celoti pravilna in zakonita. Edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije je v skladu z 2. členom Zakona o denarni enoti Republike Slovenije, tolar. Zato se vse obveznosti in pravice in vsi posli, ki se glasijo na denar, sklenjeni pa so v Republiki Sloveniji med podjetji, bankami, drugimi domačimi pravnimi osebami in občani ter med občani in tujimi osebami, izkazujejo v valuti Republike Slovenije in izvršujejo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na valuto Republike Slovenije, če zakon ne določa drugače. Ker za primere kot je obravnavani, zakon ne določa izjem od navedenega načela, tožbeni zahtevek na plačilo 121.000,00 DEM že zato ni utemeljen in je torej v tem delu pravilna odločitev sodišča prve stopnje. Glede tožbenega zahtevka na vrnitev poslovnega prostora št. 3/B v nadstropju objekta tržnica T. v izmeri 34,70 m2, pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da sta pravdni stranki v dogovoru o razveljavitvi uredili vse preostale medsebojne obveznosti. Ker dolžnost tožnika, vrniti poslovni prostor, iz dogovora o razveljavitvi ne izhaja (določbe 132., 80. in 81. člena ZOR pa niso kogentne določbe), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi v tem delu pravilno zavrnilo. Toženec je na izrecno vprašanje izpovedal, da je bilo res dogovorjeno, da imata s tožnikom, po podpisu dogovora z dne 19.5.1997, poravnane vse medsebojne obveznosti in da nimata eden proti drugemu nobenih obveznosti (l. št. 28). Iz izjave toženca torej sledi, da je podpisani dogovor z dne 19.5.1997 izraz soglasja volj pravdnih strank, da ni neresničen ali izsiljen. Pravna posledica takšne izjave pa je, da ni možno ugoditi nobenemu zahtevku, ki nima podlage v dogovoru z dne 19.5.1997. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom na vrnitev projekta B.d.o.o. Ta del toženčevega zahtevka očitno temelji na določbi 37. člena Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80). V skladu z določbo drugega odstavka 37. člena ZTLR mora lastnik, ki s tožbo zahteva vrnitev individualno določene stvari, dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca (v tej zadevi tožnika). Sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnjuje, da toženec ni dokazal, da bi tožnik imel kakršenkoli projekt, ki bi ga moral izročiti tožencu. Pritožbeno sodišče pa le dodaja, da iz toženčevega zahtevka in njegovih navedb ni niti razvidno kaj naj bi projekt B. d.o.o. vseboval oz. vrnitev česa konkretno toženec zahteva. Iz obrazloženega je torej razvidno, da pritožba toženca (razen v delu, v katerem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo) ni utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP v preostalem glede tožbe in v celoti glede nasprotne tožbe zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Sprememba odločitve o stroških postopka je posledica delne spremembe sodbe ter delne zavrnitve tožbenega zahtevka. Ker je toženec po spremembi sodbe v postopku delno uspel, je bilo treba pri odločitvi o stroških postopka uporabiti kriterij iz drugega odstavka 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato ob prizananju istih stroškov za zastopanje ter za sodne takse, kot jih je tožniku priznalo že sodišče prve stopnje (stroškovnik - priloga A 32 v spisu), tožnikove pravdne stroške odmerilo le od tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim je po delni spremembi sodbe uspel, tako da mu je toženec dolžan plačati 675.432,00 SIT pravdnih stroškov. Izrek o pritožbenih stroških toženca je odpadel, ker jih le-ta ni priglasil. Tožnik pa mora svoje stroške za odgovor na (delno uspešno) pritožbo toženca nositi sam. Navedbe v odgovoru, v obsegu s katerim toženec s pritožbo ni uspel, namreč k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogle; zato stroški za odgovor na pritožbo ne predstavljajo potrebnih stroškov v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.