Jedro

Revident, ki zatrjuje dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, mora natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje, pravno pravilo, ki je bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Če zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, mora izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, in navesti opravilne številke sodnih odločb Vrhovnega sodišča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik po odvetniku dne 28. 8. 2009 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s pomembnim pravnim vprašanjem in odstopom od sodne prakse ter hudimi posledicami. Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka, teh pa ne specificira.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo registracijske organizacije A. d.o.o. z dne 28. 1. 2008, s katero je ta zvrnila tožnikov predlog za obnovo postopka registracije in odjave motornih vozil. Tožnik je namreč predlagal, naj se postopek registracije 18 motornih vozil, ki se je vodil in izvedel na podlagi vloge B. d.o.o., obnovi iz razloga po 5. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, saj naj bi bila registracija vozil opravljena na podlagi neresničnih navedb. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zavrnila z odločbo z dne 31. 7. 2008. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede tega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Pomembno pravno vprašanje je treba po dikciji ZUS-1 presojati glede na vsebino obravnavane zadeve. Taka je tudi določba 367. a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Upoštevaje sprejeto pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje, pravno pravilo, ki je bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Če zatrjuje odstop od sodne prakse, mora izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, in navesti opravilne številke sodnih odločb Vrhovnega sodišča. 6. Revident zatrjuje, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ker gre za vprašanje dopustnosti izrednega pravnega sredstva v upravnem postopku in tudi za vprašanje statusa stranke v okviru odločanja na podlagi 5. točke 260. člena ZUP. Navaja še, da se z razlago določbe 5. točke 260. člena ZUP ne strinja, saj je pod vprašaj postavljena njegova pravica do pravnega sredstva, pravica do obnove postopka po citirani določbi ZUP pa je brez konkretne vsebine. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami pomembnega pravnega vprašanja ni opredelil s tako stopnjo jasnosti kot jo, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, zahtevata ustaljena upravnosodna praksa in 367. b člen ZPP. Revident bi moral, upoštevaje obravnavano zadevo, konkretno in določno glede na dejanski stan obravnavane zadeve opredeliti sporno pravno vprašanje. Tega pa z navedbami, s katerimi utemeljuje dovoljenost revizije, ni storil. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. V zvezi s tem navaja, da izpodbijana sodba odstopa od sodbe Vrhovnega sodišča U 1437/94. Ta navedba pa ni utemeljena. Odločba Vrhovnega sodišča, na katero se revident sklicuje, se sicer nanaša na drugačno dejansko stanje, kot izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (v obravnavani zadevi revident namreč ni zatrjeval neresničnost listin, s katerimi se je v postopku registracije dokazovalo lastništvo vozil), vendar pa je razlaga instituta obnove postopka iz razloga po 5. točki 260. člena ZUP (zatrjevanje neresničnih dejstev) v obeh odločbah skladna. Vrhovno sodišče je v odločbi U 1437/94 zavzelo stališče, da mora stranka ob navajanju neresničnih dejstev ravnati zavestno. Vedeti mora, da so dejstva, ki jih navaja, neresnična, in ta dejstva navaja z namenom, da bi spravila organ v zmoto in uspela v upravnem postopku. Prav tako stališče pa je zavzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni izkazan. Ob tem je treba revidentu pojasniti, da je presoja okoliščin, ki izkazujejo zavestno ravnanje, del dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni dopustno izpodbijati (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

8. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Teh pa revident ni izkazal z navedbo, da bo moral plačati davek na motorna vozila, čeprav so bila vozila namenjena kupcu v Nemčiji in zato obveznost plačila davka ne bi nastala. Revident bi namreč moral, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, navesti ne le posledice, ki jih ima zanj izpodbijana odločitev, temveč tudi konkretne razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Ker revident tega ni storil, nastalo škodo pa lahko od gospodarske družbe, ki naj bi posegla v njegove pravice, uveljavlja po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 9. Ker revident zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije ni izkazal, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.