Jedro

Spor o priznanju obstoja delovnega razmerja med delavci in pravno osebo je individualni delovni spor v smislu določb 1. tč. 1. odst. 4. čl. ZDSS, ne glede na to, da tožnik in tožena stranka ob vložitvi tožbe še nista v razmerju delavec - delodajalec in ne glede na to, da naj bi delovno razmerje nastalo šele na podlagi sodne odločbe.

Tudi za ta spor veljajo določbe 2. odst. 83. čl. ZTPDR o tem, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni poprej obrnil na pristojni organ v organizaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, s katerim so v izreku navedeni tožniki zahtevali ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ugotovitev upravičenja do statusa oseb, ki so v roku, določenem v aktu o preimenovanju nadaljevale delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije, ki jim je tožena stranka po 14. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZ TUL - Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) dolžna priznati statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve UZ TUL, zlasti pravico do delovnega razmerja in iz njega izhajajoče pravice in obveznosti od v tožbi navedenih datumov dalje, za tožnika D. Ž. pa do njegove smrti, to je do 7.8.1994 ter glede zahtevka za vrnitev tožnikov na delo z dnem, kakor je posameznemu tožniku delovno razmerje prenehalo, kakor tudi glede razporeditve na v tožbi navedena konkretna delovna mesta ali drugo delovno mesto, ki ustreza izobrazbi posameznega tožnika (tč. A/I izreka). Zavrglo je tudi tožbo tožnice M. S. na ugotovitev, da je pokojni I. B. upravičen do statusa osebe, ki je v roku, določenem v aktu o preimenovanju, nadaljevala delo kot pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije in je tožena stranka dolžna priznati statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve UZ TUL, zlasti pravico do delovnega razmerja in iz nje izhajajoče pravice in obveznosti od 8.9.1991 dalje do smrti, to je do

8.10.2002 (tč. A/II izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek v izreku navedenih tožnikov za izplačilo odškodnine za ves čas prenehanja delovnega razmerja v višini plač, kakršne bi prejemali, če bi delali na dotedanjih ali vsaj enako plačanih delovnih mestih, zmanjšanih za neto prejemke iz naslovov plač pri drugih delodajalcih in prejeta nadomestila plač za čas bolezenske in druge zadržanosti od dela, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega mesečnega zneska do plačila (tč. B/I a/1. izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek teh tožnikov za povrnitev stroškov postopka (tč. B/I a/2 izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnika D. C., dediča po pok.

D. Ž. za izplačilo odškodnine za ves čas trajanja delovnega razmerja pok. D. Ž., to je od 1.10.1991 do 7.8.1994 v višini plač, kakršne bi prejemal, če bi delal na dotedanjem ali vsaj enako plačanem delovnem mestu, zmanjšanih za neto prejemke iz naslova plač pri drugih delodajalcih in prejeta nadomestila plač za čas bolezenske in druge zadržanosti od dela, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega mesečnega zneska dalje do plačila in za povrnitev stroškov postopka (tč. B/I b izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek tožnice M. S., dedinje po pok. I. B. za plačilo odškodnine za čas trajanja delovnega razmerja pokojnega I. B., to je od 8.9.1991 do 8.10.2002 v višini plač, kakršne bi ta tožnik prejemal, če bi delal na dotedanjem ali vsaj enako plačanem delovnem mestu, zmanjšanih za neto prejemke iz naslova plač pri drugih delodajalcih in prejeta nadomestila za čas bolezenske in druge zadržanosti od dela, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega mesečnega zneska do plačila (tč. B/II 1 izreka) ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka (tč. B/II 2 izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (tč.

C izreka).

Zoper takšno sodbo in sklep je Odvetniška družba Čeferin v imenu vseh tožnikov, razen F. B., M. B. in D. C., vložila pritožbo, s katero uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče druge stopnje v tem sporu že odločalo in takrat med drugim tudi zavzelo stališče, da glede zahteve tožnikov za sprejem v delovno razmerje z dne 25.5.1993 nikakor ni mogoče šteti, da je vložena v roku iz drugega odstavka 80. člena ZTPDR (Ur.

l. SFRJ št. 60/89, 42/90). Sodišče prve stopnje je zato v novem postopku ugotavljalo, ali so tožniki pred vložitvijo zahteve z dne

25.5.1993 vložili še kakšno zahtevo, s katero bi uveljavljali te pravice. Iz odgovora Zveze svobodnih sindikatov Slovenije izhaja, da je bila vložena zahteva za varstvo pravic zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja, vendar pa iz tega odgovora ne izhaja, kdaj se je to zgodilo. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zaslišati posamezne tožnike o tem, kdo od njih je vodil razgovore s predstavniki ministrstva, kar bi se smiselno lahko štelo za zahtevo za varstvo pravic, saj ZTPDR ne zahteva njene pisnosti. Delavec lahko zato nenazadnje tudi ustno zahteva varstvo svojih pravic. Sicer pa zahtevek tožnikov ni utemeljen na delovnopravnih predpisih, saj tožniki ne zahtevajo pravic iz prejšnjega delovnega razmerja, ampak zagotovitev pravice do delovnega razmerja kot obveznosti tožene stranke, ki je kot takrat nastala nova država v 4. členu UZ TUL prevzela obstoječi pravni red bivše SFRJ. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno odločilo s sodbo z dne 16.2.1999, ko je odločilo, da s tem odpade možnost obravnavanja zahtevkov tožnikov na podlagi določb ZTPDR. Upoštevati bi morali specifične razmere in čas po nastanku nove države. Pritožbeno sodišče se je o tej zadevi že izreklo, zato bodo tožniki morali vložiti pravno sredstvo še na Vrhovno sodišče RS. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodi, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi tožniki F. B., M. B. in D. C. so po svojem pooblaščencu vložiti pritožbo. V njej navajajo, da se v celoti pridružujejo navedbam in predlogu pritožbe ostalih tožnikov.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da ni podan nobeden od v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov.

Pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče tožnike moralo zaslišati o tem, kako so vodili razgovore s predstavniki ministrstva, kar bi se lahko štelo za zahtevo za varstvo pravic, pomeni predlog novega dokaza, vendar tožniki niso izkazali, da tega dokaza brez svoje krivde niso mogli predlagati že prej.

Razen tega so bili vsi tožniki podrobno zaslišani in so natančno pojasnili, kje so se nahajali do 18.7.1991, ko bi morali prestopiti iz bivše JLA v Teritorialno obrambo Republike Slovenije. Tožniki niso izpolnili osnovnega pogoja iz 14. člena UZ TUL, ki je zagotavljal civilnim osebam v službi v JLA statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih, če so v roku, določenem v aktu o preimenovanju nadaljevale delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Tožniki so bili edini od cca 800 zaposlenih v T. B., ki niso uspeli podpisati pristopnih izjav, s katerimi bi pisno izrazili svojo odločitev, da izstopajo iz JLA in da nadaljujejo delo v Teritorialni obrambi, zato ne morejo zahtevati delovnega razmerja. Tožena stranka se pri tem sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 77/95 z dne 12.3.1996. Delavci Zavoda so šli na dopust 30.6. ali 1.7.1991, doma so ostali najmanj teden dni, vendar tožniki niso odšli na pristojne organe tožene stranke glede pristopa, ali z namenom, da bi izrazili namen izstopa iz JLA. Tožena stranka povzema izpovedbe posameznih tožnikov o tem, kaj so počeli v tem času ter našteva sodelavce tožnikov, ki so v tistem času pristopili v teritorialno obrambo. Tožniki naj bi se neutemeljeno opirali na razlogovanje v razveljavljeni prvostopenjski odločbi o tem, da njihov zahtevek ni utemeljen na podlagi delovnopravnih predpisov, temveč gre za obligacijo takrat nastale nove države, ki je prevzela obstoječi pravni red bivše SFRJ, če ta ni bil z novimi predpisi spremenjen. Tožniki neutemeljeno zahtevajo plače, kakršne bi prejemali, če bi delali na dotedanjih ali vsaj enako plačanih delovnih mestih, saj se tožena stranka z nobenim aktom ni zavezala, da bo vsem delavcem zveznih organov bivše države SFRJ delovnopravne pravice izpolnjevala v takšnem obsegu, kot so jih imeli prej. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo in sklep.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkušalo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker v novem postopku tožnikov ni zaslišalo glede razgovorov, ki so jih vodili s predstavniki ministrstva. V novem postopku tožniki takšnega dokaznega predloga niso podali, sodišče pa dokazov ne izvaja po uradni dolžnosti, temveč samo na predlog strank. Navedeno pomeni, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker ni izvedlo dokazov, ki sploh niso bili predlagani. Dejstva, ki naj bi jih sodišče prve stopnje s takšnim dopolnilnim zaslišanjem tožnika ugotavljalo, naj bi se nanašala na morebitne razgovore tožnikov oz. njihovih predstavnikov s predstavniki tožene stranke. Vendar pa ti morebitni razgovori, ki jih tožniki v pritožbi z ničemer bolj konkretno ne opredeljujejo, ne morejo predstavljati odločilnega dejstva glede vprašanja, ali so tožniki pred tožbo vložili zahtevo za varstvo pravic. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi že te razgovore lahko šteli za zahtevo za varstvo pravic, češ da ZTPDR ne zahteva njene pisnosti. Navedeno je sicer res, vendar pa je iz celote določb o varstvu pravic delavca pri delodajalcu razvidno, da zahteva za varstvo pravic mora biti pisna. Upoštevati pa je potrebno tudi določbo 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) o tem, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oz. pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Pred delovnimi sodišči se uporablja ZPP, ki pa glede tožbe, odgovora na tožbo, pravnih sredstev in drugih izjav, predlogov in sporočil, ki se vlagajo zunaj obravnave, predvideva zgolj pisne vloge (prvi odstavek 105. čl.). Podobno je tudi določilo 16. člena ZPP o tem, da če za posamezna pravdna dejanja z zakoni ni določeno, v kakšni obliki se lahko opravijo, jih stranke zunaj naroka opravijo pisno, na naroku pa ustno. Sicer pa tožniki tudi z ničemer niso izkazali, da bi v resnici ustno zahtevali varstvo pravic pri toženi stranki v zvezi z njeno domnevno obveznostjo glede delovnega razmerja tožnikov. Razen tega pa pritožbene navedbe o morebitni ustni zahtevi za varstvo pravic predstavljajo nedopustno novoto v smislu določb 286. čl. ZPP, saj tožniki z ničemer ne izkazujejo, da teh navedb brez svoje krivde niso mogli podati že na prvem naroku za glavno obravnavo, opravljenem po uveljavitvi novega ZPP.

Na podlagi dopisa Območne organizacije sindikatov Posavja z dne

16.2.2004 (list. št. 440) ni mogoče šteti za dokazano, da bi tožniki varstvo pravic pri toženi stranki zaradi sklenitve delovnega razmerja v resnici zahtevali že pred vložitvijo zahteve za sprejem v delovno razmerje z dne 25.5.1993. Nasprotno, iz dopisa sindikata izhaja, da gre očitno ravno za zahtevo z dne

25.5.1993, saj se v tem dopisu navaja, da je bila za 33 delavcev bivšega remontnega zavoda, med katerimi je tudi 24 delavcev, navedenih v zaprosilu prvostopenjskega sodišča, vložena zahteva za varstvo pravic zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja. V citirani zahtevi za sprejem v delovno razmerje je sicer navedeno 32 delavcev in ne 33, vendar je očitno, da je sindikat odgovarjal na podlagi zahtevi za sprejem v delovno razmerje priloženega seznama delavcev, ki pooblaščajo odvetnika A. D.. Na tem seznamu pa je naknadno pod zap. št. 33 zapisana še E. S., ki na zahtevi ni navedena. Očitno je torej, da dopis Območne organizacije sindikatov Posavja ne dokazuje vložitve neke druge zahteve za varstvo pravic.

Zmotno je stališče tožnikov, da njihov zahtevek za priznanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni delovnopravne narave, zaradi česar ne pridejo v poštev določbe ZTPDR o predsodnem varstvu pravic. Res je sicer, da so bili tožniki do prenehanja delovnega razmerja zaposleni v T. B., vendar pa tožniki od tožene stranke zahtevajo delovno razmerje za ves čas od prenehanja delovnega razmerja v T. B. dalje. Spor o obstoju delovnega razmerja med delavci in pravno osebo, ki jim je po njihovem mnenju dolžna priznati obstoj delovnega razmerja, je individualni delovni spor v smislu določb 1. tč. prvega odstavka

4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94), ne glede na to, da tožnik in tožena stranka ob vložitvi tožbe še nista v razmerju delavec - delodajalec in ne glede na to, da naj bi delovno razmerje nastalo šele na podlagi sodne odločbe. Ob vložitvi tožbe določbe ZDSS sicer še niso veljale, so pa bila takratna sodišča združenega dela v skladu z Zakonom o sodiščih združenega dela (Ur. l. SFRJ št. 38/84) prav tako pristojna za odločanje o sporih iz delovnega razmerja. Sicer pa so tožniki predlog tudi vložili na takratno Sodišče združenega dela v Brežicah. Navedeno pa pomeni, da tudi za ta spor veljajo določbe drugega odstavka 83. člena ZTPDR o tem, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni poprej obrnil na pristojni organ v organizaciji.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zahteve tožnikov z dne 25.5.1993 za sprejem v delovno razmerje pri toženi stranki nikakor ni mogoče šteti kot vloženo v roku iz drugega odstavka

80. čl. ZTPDR. Ta namreč določa, da mora delavec ugovor vložiti v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica oz. od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Glede na to, da tožniki od tožene stranke zahtevajo priznanje delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja pri T. B., je očitno, da štejejo, da jih je bila tožena stranka takrat dolžna sprejeti v delovno razmerje, kar pomeni, da so že takrat vedeli, da tožena stranka krši njihove domnevne pravice, ker z njimi ni sklenila delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je že v prvem sklepu, izdanem v tem sporu, zavzelo stališče, da ni mogoče šteti, da bi bile tožnikom pravice kršene šele s tem, ko je tožena stranka naknadno sklenila delovno razmerje s skupino 25 delavcev, med katerimi je bila tudi priča R. V.. Vendar bi celo v primeru, če bi šteli, da so bile pravice tožnikov kršene s tem, da je tožena stranka sklenila delovno razmerje z navedenimi 25 delavci, zahteva za varstvo pravic ne bila vložena pravočasno, saj je tožena stranka delovno razmerje s temi delavci sklenila

1.3.1992, tožniki pa so prvi dopis na ministra J. J. naslovili šele 2.3.1993, torej leto dni kasneje.

Očitno je torej, da so tožniki varstvo pravic zahtevali po izteku prekluzivnega 15 dnevnega roka, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev obstoja delovnega razmerja oz. ugotovitev, da so tožniki upravičeni do statusa oseb, ki so v roku, določenem v aktu o preimenovanju, nadaljevale delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije in katerim je tožena stranka dolžna priznati statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve UZ TUL, zlasti pravico do delovnega razmerja in iz nje izvirajoče pravice in obveznosti. Takšna odločitev sodišča prve stopnje temelji na določbi 83. člena ZTPDR, po kateri delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za prvico do denarne terjatve.

Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja, bi tožbo moralo zavreči tudi v tistem delu, s katerim so tožniki zahtevali odškodnino v višini plač, kakršne bi prejemali, če bi delali na dotedanjih ali vsaj enako plačanih delovnih mestih. Tudi ta del tožbenega zahtevka je namreč vezan na zahtevek za priznanje delovnega razmerja in ne gre za denarni zahtevek, s katerim bi se tožniki lahko neposredno obrnili na sodišče, ne da bi poprej zahtevali varstvo pravic pri pristojnem organu delodajalca.

Vendar pa zgolj na pritožbo tožene stranke izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče spreminjati. Nenazadnje je zavrženje tožbe za tožnike bolj ugodno od zavrnitve tožbenega zahtevka, saj v primeru zavrženja lahko vložijo novo tožbo. Glede na to, da tožniki niso v delovnem razmerju pri toženi stranki in da jih ta ni bila dolžna sprejeti v delovno razmerje, jim tožena stranka iz naslova plač za sporno obdobje ni dolžna ničesar.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep.

Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kakor ga določa 154. člen ZPP, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.