Jedro

Sodna praksa je jasna, da morajo biti podana najbolj pogosta tveganja, da to mora biti tudi v obliki obrazca in da se tožniku to mora ustno pojasniti. Pri tako hudih operacijah, kot je bila pred tožnikom, takšna zahteva ni neživljenjska in prestroga. Med zdravnikom in pacientom mora iti za razgovor, ne le branje obrazca in podpisovanje s strani pacienta. Seveda pa mora zdravnik iz razgovora ugotoviti, ali je pacient razumel pojasnilo, ki ga zahteva zakon. Ni pa zdravnik dolžan pojasnjevati pacientu, kako lahko uresničitev komplikacij vpliva na njegovo delovno zmožnost. Sodišče je ugotovilo, da zdravnik ni opravil pojasnilne dolžnosti tako, kot je treba v tako težkem primeru tudi v slovenskem jeziku. Šele če bi vse to pojasnil tožniku in na pravilen način, bi lahko tožniku očitali, da bi moral prositi za prevod, če slovenščine ne razume popolnoma. Ni predpisa, ki bi terjal, da zdravnik pri vsakem pacientu preveri ali razume slovenski jezik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi vmesna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v temelju utemeljen in s sklepom ponovno odprlo glavno obravnavo.

2. Proti tej odločbi vlagata skupaj pritožbo stranski interveninet in tožena stranka. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Gre za sodbo presenečenja in zlorabo procesnega postopka. Sodišče je zaključilo glavno obravnavo in dalo strankam pričakovati zavrnilno sodbo, nato pa je izdalo vmesno sodbo in ponovno odprlo glavno obravnavo. To je v nasprotju z načelom odprtega sojenja, saj je toženi stranki dalo pričakovati, da bo sodba zanjo ugodna in zato ta ni mogla grajati procesnih kršitev. Zato je bila toženi stranki kršena pravica do izjave in posledično je prišlo do zavajanja tožene stranke. Nato pritožba obdela obrazložitev sodbe po točkah sodbe, in sicer od točke 44 do 60. Sodišče ugotovi, da operativni poseg ni bil nujen. Nato pa spregleda, da dvoletni zamik operacije po ugotovitvi tumorja pomeni, da je bila operacija nenujna. Pritožba pa meni, da je bila nujna ali vsaj zelo potrebna, saj bi bil tožnik sicer ogrožen, da bo kavernon zakrvavel z več kot 50 % možnostjo. Po oceni operaterja je možnost, da bo tumor tožniku zakrvavel celo 100 %. Z naraščanjem časa pa je ta verjetnost naraščala z 1 – 2 % oziroma 5 % letno. Obrazložitev pod točko 44 je pomanjkljiva in je sama s seboj v nasprotju, saj iz obrazložitev izvedenca in prič ni mogoče zaključiti, da poseg ni bil vsaj do določene stopnje nujen oziroma da bi ga bilo potrebno izvesti čim prej. Strinja se z oceno sodišča, da bi bilo tožniku treba pojasniti bolj natančno o možnih zapletih. Pritožniku je šlo za reševanje življenja in ne za kak nenujen elektivni poseg. Tožnik je prejel pojasnila o možnih posledicah operativnega posega in to večkrat ustno kot tudi pisno. Prejel je bistveno več pojasnil kot v primeru nujnega posega. Tožnik je opravil razgovor z dr. A. A. in dr. B. B. in prejel je vse bistvene informacije za privolitev v poseg. Z dr. A. A. se je dogovarjal dvakrat v letu 2013, dan pred posegom pa tudi z dr. B. B. Dr. B. B. je tudi jasno izpovedal, da je povedal za rizike operacije in glede rizikov opustitve posega. Sodišče pravilno ugotavlja, kaj piše na obrazcu. Dr. B. B. pa je pojasnil, da vsa tveganja pacientom zagotovo prebere in na kratko opiše in tudi tožniku. Dr. A. A. pa ga je v letu 2013 dvakrat seznanil s tveganji in opustitvijo operacije, kar piše tudi na izvidu. Tudi tožnik je povedal, da je dr. A. A. opisal, kako operacija izgleda in da je žila otekla in grozi, da bo počila in da se ne ve, kdaj. Če pa bi šel na operacijo, so posledice lahko, da se s krvjo napolnijo luknjice; kar dokazuje, da je dr. A. A. tožniku podal razumljiva pojasnila glede rizikov v obeh primerih. Če bi dr. A. A. preveč optimistično povedal, tožnik za odločitev ne bi potreboval toliko časa. Sklepanje sodišča, da bi pojasnila morala biti še bolj obsežna in natančna, je v nasprotju z dokazi. Sodišče napačno sklepa, da sta oba zdravnika izpovedala, da je podpis obrazca zgolj formalnost. Izjava je izvzeta iz konteksta. Zmotno sklepa sodišče, da dr. B. B. ni bil odgovorni zdravnik po 20. členu ZPacP. Sodišče ugotavlja dejstva, ki jih nobena stranka ni navajala in s tem krši razpravno načelo. Dr. B. B. je bil asistent in je bil usposobljen za to delo. Napačno sklepa sodišče, da ni bil odgovorni zdravnik. Tudi če ni bil pristojen za dajanje pojasnil, pa ta kršitev ni v vzročni zvezi s tožnikovo škodo. Dr. B. B. je povedal ustno in dal pisna pojasnila o zapletih. Ne vzdrži stališče sodišča, da je tožnik slabo razumel slovenski jezik. Tako tožnik kot dr. A. A. sta izpovedala, da je komunikacija potekala v jeziku, ki ga je tožnik razumel, to je srbohrvaški. Dr. A. A. pa mu je pojasnil tudi možna tveganja. Dr. B. B. pa mu je pojasnil v slovenskem jeziku in če ga tožnik ne bi razumel, je imel možnost vprašati. Tožnik ni nikoli rekel dr. B. B., da ne razume. Če pacient zdravniku ne sporoči, da ne razume slovenskega jezika, to ne more iti v breme toženi stranki. Tožena stranka meni, da tožnik razume slovenski jezik in da gre pri navajanju tega, da ne razume, prilagajanjem potrebam pravde. Tožnik je s sodiščem in odvetnikom in izvedencem komuniciral v slovenskem jeziku. V Sloveniji je od leta 2004 in je delal, kjer je potreboval slovenski jezik. Sodišče glede jezika ni izvedlo nobenega dokaza, temveč je brez dejanske podlage samo sklepalo zgolj na podlagi trditev tožnika, ki jih ni nikoli dokazal. Zmotno sklepa sodišče, da je za opravo pojasnilne dolžnosti odločilen pogovor med operaterjem in tožnikom. Dr. A. A. je tožniku povedal, da operacija ni obvezna, da pa jo svetuje. To je potrdil tožnik. Nato pa je povedal, da je en zdravnik rekel, da je operacija potrebna, drugi pa, da ni obvezna, ampak da mu svetuje. Da bi se tožnik v vsakem primeru odločil za poseg, potrjuje tudi zaslišanje tožnikovega osebnega zdravnika dr. C. C., ki je povedal, da se je čakanje na operacijo malo zavleklo in je tožnik na vsak način želel biti operiran pri dr. D. D. Ni vzročne zveze med kršitvijo pojasnilne dolžnosti in vtoževano škodo. Za parezo živca je dr. A. A. menil, da ga je seznanil, saj je to eden izmed verjetnejših zapletov pri takšni operaciji. Ni razloga, da sodišče ne bi verjelo dr. A. A., da ga je opozoril na možnost pareze obraznega živca in na motnje ravnotežja in senzorike. Dr. A. A. je povedal, da je zapisal, da je tožnik seznanjen s tveganji in je gotovo navedel, da je tožniku povedal, da bi bil lahko tetraplegik ali da se nikoli več ne bi zbudil in seveda obrazni živec, verjetno tudi motnje ravnotežja. Enaka tveganja mu je pojasnil tudi dr. B. B. pred operacijo. Sodnica, ki je izdala sodbo, ni sodelovala pri zaslišanju tožnika in prič in zato težko oceni izpovedbo dr. A. A. Ni jasno, zakaj sodišče verjame dr. A. A. le v prvem delu zaslišanja. Sodišče v 51. točki obrazložitve preširoko in prestrogo tolmači pojasnilno dolžnost, da bi moral biti tožnik seznanjen z nezmožnostjo pridobitnega dela, omejenosti pri vseh življenjskih in prostočasnih aktivnostih. Tega zakon ne zahteva. Tožniku je bilo pojasnjeno, da je možnost, da tumor ne bo odstranjen v celoti in da lahko vnovično zraste. Vsak povprečni človek razume, da je možno, da je operacija neuspešna in gre za splošno znano dejstvo. Pri tožniku ni prišlo do vnovične rasti tumorja. Sodišče prekorači trditveno podlago. Ostanek tumorja in morebitna vnovična rast nista operativni zaplet. Sodišče pretirano sledi dr. E. E., da se za operacijo ne bi odločil, saj je to nerelevantno. Izvedenec ugotovi, da je bila operacija izvedena v skladu s pravili medicinske stroke. Napačno sodišče šteje, da bi moral operater tožnika opozoriti na njegovo dela zmožnost ter pridobitno sposobnost. To ne izhaja iz zakona. Napačno ugotavlja sodišče, da se je zdravstveno stanje tožnika pred operativnim posegom izboljšalo, saj iz izvedeniškega mnenja izhaja drugače. Izvedenec je pojasnil, da ni šlo za drastično poslabšanje, da so nevrološke težave vztrajale. Sodišče si zmotno razlaga, da je tumor v možganskem deblu nenevarna bolezen. V primeru, da operacija ne bi bila izvedena, bi bil lahko tožnik danes invalid 1. kategorije ali mrtev. Sklepanje sodišča, da tožnik ni bil popolnoma in v celoti opozorjen na možnost nastanka iatrogene okvare, je protispisna. To sta povedala oba zdravnika in obstaja pojasnilni obrazec. Sodišče vsak dokaz razlaga v škodo toženke, da bi ugodilo tožbenemu zahtevku. Razlaga pojasnilne dolžnosti je prestroga tako za Slovenijo kot za druge države. Pri tem zlasti navaja stališče sodišča o zapletih pri dela zmožnosti. Sodišče zmotno ugotovi vzročno zvezi med nepopolno pojasnilno dolžnostjo in škodo. Vsak povprečen človek bi se odločil za poseg, če mu grozijo fatalne posledice z večjo verjetnostjo kot milejše posledice.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Vztraja, da tožnik slovensko ne razume in da je govoril s sodiščem in odvetnikom v srbohrvaškem jeziku. Opozarja na izpovedbe obeh zdravnikov, saj to ni bila pojasnilna dolžnost. 4. Pritožba ni utemeljena.

**_O pritožbi proti sklepu:_**

5. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zavedlo toženo stranko, saj je šlo za sodbo presenečenja. Sodišče ni opravilo materialnega procesnega vodstva, saj je dajalo vtis, da bo sodba zavrnilna. Posledično tožena stranka ni grajala procesnih kršitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na zadnji glavni obravnavi sodnica sprejela sklep, da je zadeva glede temelja zrela za razsojo in se dokazovanje zaključi. Zavrnjeni so bili ostali neizvedeni dokazi (list. št. 281). Nato je tožeča stranka zahtevala novega izvedenca medicinske stroke, tožena stranka pa se je temu protivila, saj je izdano mnenje z dopolnitvijo in zaslišanjem dovolj jasno, da novi izvedenec ni potreben. Res ji sodišče ni napovedalo, da misli izdati vmesno sodbo, ki je glede temelja ugodna za tožnika. Vendar tega tudi ni bilo dolžno napovedati. Ko sodišče sprejme sklep, da je glede temelja stvar zrela za razsojo, bi tožena stranka morala podati tiste procesne kršitve, za katere meni, da so podane. Tudi v pritožbi ne pojasni, katerih procesnih kršitev zato ni mogla uveljavljati. Zato ne gre za smiselno očitano relativno kršitev določb ZPP v zvezi z opustitvijo materialnega vodstva pravde in tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

_**O pritožbi proti vmesni sodbi:**_

6. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo dokaze, in sicer zaslišanje tožnika in prič, kar je bilo opravljeno pred sodnico, ki je obravnavala spis pred zadnjo sodnico. Vendar spregleda, da so se vsi strinjali, da ni potrebno ponavljati zaslišanj, ki so bila pred tem opravljena in so se strinjali, da se preberejo prepisi oziroma zapisniki o izvedenih dokazih (tretji odstavek 302. člena ZPP). To je sodišče zapisalo na list. št. 280. Pritožbeno sodišče je primerjalo dokazno oceno sodišča prve stopnje in vsebine zapisnikov o zaslišanju tožnika in prič in ugotovilo, da dokazni oceni ni kaj očitati. Gre za zatrjevano neizpolnitev pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno razčlenilo zadevo glede na trditveno podlago tožeče stranke in glede na materialno pravno podlago, ki ureja sporna razmerja. Tožnik je vtoževal strokovno napako pri operativnem posegu dne 14. 2. 2014, ki ga je opravil dr. A. A. ob asistenci dr. B. B.; druga trditvena podlaga tožeče stranka pa je bila, da ni bila opravljena pojasnilna dolžnost zdravnika, saj če bi bila, se za poseg ne bi odločil. Tožnik je trdil, da mu zdravnik ni pojasnil, kakšne so možne komplikacije ob takem posegu, da bo imel dodatne operacije za odpravo, da mu poseg ni bil predstavljen kot nujen. Pomeni, da je zatrjeval, da operacija ni bila opravljena kvalitetno in da ni bila opravljena pojasnilna dolžnost. Gre za zatrjevano neizpolnitev pogodbe.

8. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da strokovne napake pri operaciji ni bilo. Pri tem je izhajalo predvsem iz izvedeniškega mnenja dr. E. E. Ta je ugotovil, da je bil poseg 14. 2. 2014 pri tožniku izveden korektno in v skladu z veljavno medicinsko doktrino. Izvedenec je tudi ugotovil, da ob aparaturah, ki so bile na voljo, operater ni mogel videti ostanka kavernoma, ker je bil koaguliran in je upravičeno ocenil, da gre za dovodne in dovodne žile in ne za ostanek kavernoma, kot se je to pokazalo v nadaljevanju zdravljenja. Izvedenec je tudi ugotovil, da je šlo za izredno tvegano operacijo, zaradi izjemno občutljive strukture možganskega debla, skozi katerega potujejo vse živčne niti od možganske skorje pa do vseh struktur v telesu. Zato vsaka okvara (mehanična, termična ali ishemična) lahko povzroči invalidnost, krvavitev v možgansko deblo pa lahko povzroči tudi smrt. Izvedenec je ocenil, da je kumulativna možnost take okvare pri navedeni operaciji 30 – 35 %.

9. Do poslabšanja tožnikovega stanja po operaciji pa je po izvedenčevem mnenju prišlo zaradi iatrogene okvare možganskega debla in živčnih struktur v njem. Tekom operacije tumorja je potrebno malenkostno odmikati okolne strukture, potrebno je prekiniti vse drobne žilice, ki tumor prehranjujejo. Pri tem pa lahko pride do dveh komplikacij, in sicer mehkejše okvare, ki se izrazi z oteklino ali krvavitvijo v okolici in je vidna v CT preiskavi. Druga komplikacija, ki je ni moč opaziti, pa je iatrogena okvara, saj se žilice tumorja lahko prepletajo tako s tumorjem kot normalnim tkivom med samo prekinitvijo žilic. Tudi operater dr. A. A. je po ugotovitvah sodišča prve stopnje povedal, da je do poslabšanja zdravstvenega stanja prišlo zaradi samega posega na možganskem deblu med dotikom možganskega debla; posledice, ki jih je utrpel tožnik, pa so pogoste in v neki meri celo pričakovane pri tovrstnih operacijah. Na koncu je sodišče sklepalo, da do napak pri operativnem posegu ni prišlo, da so pa pri tožniku nastale komplikacije. Koaguliranja ostanka tumorja, ki je ostal v možganskem deblu, ni bilo mogoče odkriti z nobeno preiskavo. Tudi zdravstvene težave, katerih jakost se je po operativnem posegu še potencirala, ni moč pripisati strokovni napaki, pač pa izredno občutljivi lokaciji možganskega debla, v kateri se je nahajal tumor in verjetnost za nastanek okvare, ki se po mnenju izvedenca giblje med 30 in 35 %. Zato je sodišče zavrnilo očitek tožeče stranke, da je do težav tožnika prišlo zaradi očitane kršitve profesionalne skrbnosti.

10. Pač pa je sodišče presojalo še drugo trditveno podlago, in sicer ali je tožena stranka pravilno opravila pojasnilno dolžnost po določbi 20., 26. in 27. člena ZPacP. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je šlo pri tožniku za operacijo z večjim tveganjem. Zato je za pravilno pojasnilno dolžnost bilo treba podati pojasnila iz prvega odstavka 20. člena - tako neposredno v stiku s pacientom, kot tudi v pisni obliki in po drugem odstavku 27. člena to mora pojasniti zdravnik, odgovoren za zdravljenje. Ker pa je šlo za poseg z večjim tveganjem, je treba pacientu vse potrebno razložiti ustno in pisno po zdravniku, ki bo opravil medicinski poseg, če to ni možno, pa to opravi drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg (drugi odstavek 20. člena). Pacient mora tudi podati pisno privolitev, ko gre za večje tveganje in to po obrazcu iz 27. člena.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je Vrhovno sodišče napolnilo pravni standard pojasnilne dolžnosti. Najprej je šlo za strožje stališče v sodni praksi, da mora tožeča stranka trditi, da se ob pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti za poseg ne bi odločila, pozneje pa je Vrhovno sodišče sodno prakso spremenilo1. Sedaj prevladuje stališče, da je neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti odškodninsko pravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen in nanj ni pristal, če iz tako realiziranega tveganja nastane pravno priznana škoda2. Tožeča stranka pa je tudi trdila, da se v primeru pravilnega opozorila, za operativni poseg ne bi odločila. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tožniku verjelo. Tako ne drži trditev pritožbe, da sodišče ni obrazložilo vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem oziroma neizpolnitev pogodbe zavarovanca tožene stranke in stalo posledic (točka 60 obrazložitve).

12. Glede pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva, ki jih upošteva tudi pritožbeno sodišče: - po ugotovitvah dr. E. E. gre za tveganje pri takem operativnem posegu in ocenil je kumulativno tveganje pri takšnem tipu operacije na 30 do 35 %, -operater dr. A. A. je izpovedal, da so posledice, ki jih je utrpel tožnik, precej pogoste in pričakovane; sam je ocenil možnost posledic v smislu poslabšanjapri takšnem tipu operacije na približno 10 %, - tožniku se je nevrološki status po operaciji 14. 2. 2014 poslabšal zaradi iatrogene okvare možganskega debla in živčnih struktur v njem in se pritožniku kaže v poslabšanem dvojnem vidu, okvari facialisa po perifernem tipu na desni strani, povečanih motnjah ravnotežja (tumukalna ataksija) in tožnikima še vedno ataptično in širokotno hojo, motnje ravnotežja, pareze večmožganskih živcev, slabše sliši obojestransko, ohromel obrazni živec, motnjegibljivosti zrkel in posledično dvojni vid, - stanje po operaciji je dokončno, po petih letih se je še poslabšalo, - po ugotovitvah izvedenca dr. E. E. operativni poseg za tožnika ni bil nujen, za vsako leto življenja je obstajala 1 do 2 % možnosti, da bi tumor zakrvavel, kar bi povzročilo lahko smrt ali hudo invalidnost (po mnenju operaterja pa je vsako leto predstavljalo 5 % povečanje tveganja ter 100 % verjetnost krvavitve v 20-tih letih življenja), - izvedenec je ugotovil, da je dolgoletna pričakovana možnost krvavitve pritožniku bila nad 50 %, saj je relativno mlad in ima pred seboj še 50 let življenja, vendar poseg ni bil takrat nujen, saj je bil od odkritja tumorja poseg opravljen šele po dveh letih in pol, - tožnik je pred posegom podpisal obrazec (priloga B8), kjer so kot resna ali pogosta tveganja in možni zapleti našteti: infekt, krvavitev, motnje zavesti, motorični in senzorični izpadi, motnje okulomotorike, izpad motorike po obrazu, likvor fistula in meningitis in kot posledice opustitve oskrbe pa nevarnost krvavitve s smrtnim izidom, - pred operacijo se je s tožnikom pogovoril dr. B. B., ki je asistiral prioperaciji, kar je bilo v UKC ... normalno (da to opravi specializant in ne operater), - dr. B. B. je pojasnil, da je pogovor, ki mu je sledil podpis obrazca, 13. 2. 2014, trajal 10 do 15 minut in je potekal v slovenščini in pogovor poteka tako, da on obrazec že predhodno sestavi, ga pacientu prebere ter s kakšno besedo obrazloži ali pa med konzultacijo s pacientom sproti sestavi obrazec in ga nato na kratko povzame, - dr. B. B. se ni spominjal, kako podrobno je tožniku pojasnil vsako izmedtveganj na obrazcu, a zatrdil, da je vsako izmed tveganj zagotovo prebral inkratko obrazložil, - tožnik je navedel, da se ne spominja, kdo mu je navedeni obrazec ponudil v podpis in da so ga spraševali, ali je srčni bolnik, ali ima sladkorno bolezen, kadi ali pije in če je bil seznanjen z vsemi posledicami te operacije in je ob tem izjavil, da mu je bilo pojasnjeno, da so zaradi tumorja možne krvavitve v možganskem deblu, - operater dr. A. A. je povedal, da so poglobljeni in obširni pogovori v ambulanti in da se ob podpisu obrazca zgolj na kratko predstavi verjetna, ne pa redka tveganja in da je takrat bila praksa, da formular da v podpis specializant in ne operater.

13. Sodišče prve stopnje je glede na drugi odstavek 20. člena ZPacP sklepalo, da pojasnilne dolžnosti ni opravil operater, ampak specializant. Zaslišanje dr. A. A. pa je dokazno ocenilo v točki 50 obrazložitve. Ni verjelo dr. A. A., da mu je na specialističnih pregledih pojasnil, kaj možni zapleti lahko pomenijo in kakšne funkcionalne posledice lahko ima. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo pojasnilno dolžnost, da bi moral operater pojasniti možne posledice tudi glede na tožnikovo dela zmožnost (kar se je tudi zgodilo). Vendar v tem delu nekoliko preširoka razlaga 20. člena ni vplivala na pravilnost uporabe materialnega prava. Sodišče je ugotovilo, da bi moral biti tožnik opozorjen na morebitna tveganja, ki so se tudi uresničila in to tudi na način, da razume, kaj to v funkcionalnem pomenu lahko prinese (pritožnik ima atarktično in širokotirno hojo, motnje ravnotežja, parezo več možganskih živcev, slabši sluh, delno ohromelost obraznega živca, motnje gibljivosti zrkel in posledično dvojni vid). Tudi dejstvo, da so v obrazcu (priloga B8) nekatera tveganja in možni zapleti našteti (motorični in senzorični izpadi, motnje okolomotorike, izpad motorike po obrazu), ne pa vse komplikacije, ki jih ima tožnik, še ne pomeni, da je bila pojasnilna dolžnost pri tako tveganem medicinskem posegu ustrezna.

14. Pritožbeno sodišče meni, da pri tako tveganih posegih mora pojasnilno dolžnost opraviti operater in to na način, da našteje in pojasni pogoste zaplete (kot jih ima tožnik). Res je v konkretnem primeru s tožnikom govoril specializant, dr. B. B., ki je pri operaciji asistiral. Vendar dr. A. A. ni pojasnil, zakaj ni pred operacijo opravil razgovora s tožnikom. Dejstvo, da je bila praksa v UKC, da to opravijo specializanti, v tako zahtevnem primeru, ni ustrezna. Pritožbeno sodišče sicer dodaja, če bi dr. B. B. ustrezno opozoril in pojasnil tožniku pogosta tveganja in če bi bila našteta in pojasnjena vsa tveganja, ki so se pri tožniku uresničila (poslabšanje dvojnega vida, okvara živcev po perifernem tipu, povečane motnje ravnotežja, atartktična in širokotirna hoja, slabši sluh) in bi to bilo vse našteto v obrazcu, ne bi mogli trditi, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena, ker je ni opravil dr. A. A. Vendar tudi dr. B. B. te pojasnilne dolžnosti ni opravil tako, kot zahteva tako težka operacija, kot je bila pri tožniku. Pritožbeno sodišče tudi opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, na različne ocene izvedenca in dr. A. A. o tem, kako pogoste so pojavnosti takih posledic, ki jih ima tožnik: izvedenec 30 do 35 % in bistveno manjši odstotek verjetnosti teh pojavnosti po dr. A. A. (samo 10 %), to kaže, da bi dr. A. A. lahko tožniku pojasnil le 10 % tveganje. Dr. A. A. je tudi ocenil, da se vsako leto za približno 5 % poveča verjetnost možnosti krvavitve, izvedenec pa je to utemeljil z oceno od 1 do 2 % letno. Vse to pokaže, da tudi razgovor dve leti pred operacijo, ki ga je opravil dr. A. A., ni bil ustrezen in ni možno govoriti o podanih možnih tveganjih, negativnih posledicah predlaganega medicinskega posega, vključno s posledicami njegove opustitve (prvi odstavek 20. člena). Poleg tega je sodišče prve stopnje ocenilo, da se dr. B. B. ni zadosti prilagodil individualnim sposobnostim sprejemanja informacij pacienta, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje bolj slabo razumel slovenski jezik. Dr. B. B. je opravil razgovor v slovenščini. Res je, da zdravnik ni dolžan preverjati stopnjo znanja slovenskega jezika, tako da bi pacient lahko povedal, da jezika ne razume dobro. Vendar mora opraviti pojasnilno dolžnost tako, kot to zahteva zakon. Dr. B. B. pa se pogovora s tožnikom ni čisto dobro spomnil in je govoril o običajnih pogovorih pred operacijo. Ko gre za tako resno operacijo, ki tudi ni pogosta, saj izvedenec ugotavlja, da ima vsak operater omejene izkušnje z nekaj podobnimi primeri v svojem celotnem operativnem obdobju (list. št 248), bi se lahko pogovora s tožnikom spomnil. Pritožba trdi, da tožnik ni ponudil dokaza, da ne razume slovenskega jezika. Tožnik je to zatrjeval, ko je trdil, da ni razumel, kaj je pisalo v obrazcu (list. št. 29). Treba pa je odgovoriti pritožbi, da tudi tožena stranka ni ponudila dokaza o tem, da je tožnik tako dobro razumel slovenski jezik, da je razumel vsebino obrazca. Dr. A. A. je govoril s tožnikom v srbohrvaškem jeziku, dr. B. B. pa v slovenskem. Vse to kaže, da znanje slovenskega jezika ni bilo boljše, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje.

15. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbi obeh zdravnikov tako, da nobeden ni zadosti seznanil tožnika o s posegom povezanimi tveganji, ki so se nato uresničila in na katere tožnik ni pristal. 16. Za pritožbo je ključnega pomena, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo hujših zapletov (tetraplegija in smrt). Tožnik mora biti seznanjen z najbolj pogostimi tveganji in tveganja, ki so se pri tožniku uresničila, so po ugotovitvah izvedenca pogosta. Tožnik torej ni bil opozorjen na vse možne posledice in tudi ni bil opozorjen na pravilen način, da bi razumel glede na svoje stanje in individualne sposobnosti sprejemanja informacij. Ni pa treba pacientu pojasnjevati, kaj to pomeni za njegovo dela nezmožnost. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje v tem delu strožje obravnavalo pojasnilno dolžnost, kot je to po prvem odstavku 20. člena ZPacP. Vendar po drugem odstavku tega člena, ko gre za medicinski poseg povezan z večjim tveganjem, zakon zahteva, da zdravnik, odgovoren za zdravljenje, pacientu neposredno pojasni v tem primeru tudi možna tveganja; da je to napisano na obrazcu in da so pojasnjena najpogostejša tveganja. Vse to pa je bilo v tožnikovem primeru premalo podano in ne zadošča strožji obliki obveščenosti pacienta in pojasnilne dolžnosti zdravnika, odgovornega za zdravljenje. Nobeden izmed zdravnikov tožniku ni pojasnil, da poleg zapletov lahko pride tudi do stanja, ko tumor ne bo odstranjen v celoti in je možnost njegove vnovične rasti, s tem pa ponovnega tveganja za krvavitev tumorja in tudi smrti. Sodišče le opiše ugotovitve izvedenca o tem, v kakšnem stanju je sedaj tožnik. Izvedenec dr. E. E. pa večkrat ugotovi, da je bila operacija tvegana do te meje, da se sam v konkretnem primeru zanjo ne bi odločil. Operater je ocenil tožnikovo tveganje za 10 % za takšne okvare, kot jih ima sedaj tožnik. Izvedenec pa na kumulativno od 30 do 35 % primerov. Vse to kaže, da je šlo za izredno resen poseg, ki bi tudi terjal poglobljeno in celovito pojasnilno dolžnost, kot jo ima v mislih drugi odstavek 20. člena.

17. Pritožba zmotno meni, da je ugotovitev sodišča, da poseg za tožnika ni bil nujen, zmotna. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je od zadnjega obiska pri dr. A. A. do posega preteklo več kot dve leti in izvedenec je podal mnenje, da ni šlo za življenjsko ogroženost oziroma da bi lahko pri tožniku opravili celovito in poglobljeno pojasnilno dolžnost. Sodišče ni ugotovilo, da tožnik ni bil ogrožen, saj da bi lahko v bodočnosti pri njemu prišlo do krvavitve iz tumorja in tudi do smrti. Vendar je izvedenec povedal, da se je ta možnost povečevala od 1 do 2 % letno in ne tako, kot je izpovedal dr. A. 5 % letno. Pojasnilna dolžnost pri posegih, ko zdravniki rešujejo življenja takrat, ko je pregled opravljen, je drugačna kot v tem primeru. Zato zmotno meni pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo, ali je v konkretnem primeru bil izpolnjen zakonski dejanski stan iz 20. člena ZPacP oziroma ali je bil pravilno napolnjen pravni standard obveščenosti pacienta in pojasnilne dolžnosti.

18. Nato pritožba citira izpovedbe dr. B. B., dr. A. A. in tožnika. Vendar pritožbeno sodišče na to lahko samo odgovori, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo te izpovedbe. Sodišče ni ugotovilo, tako kot meni pritožba, da pojasnilne dolžnosti sploh ni bilo. Sodišče je le ugotovilo, da zdravnika nista pojasnila vseh komplikacij, ki jih je utrpel tožnik, nista pojasnila možnih posledic, ki so se tudi nato zgodile in nista pojasnila na tak način, da bi to tožnik glede na svoje sposobnosti pravilno razumel. Tožnik je sicer pojasnil, kako je to razumel. Sodišče predvsem pravilno ocenjuje, da mu je dr. A. A. opisoval možnosti operacije kot preveč optimistično, kar potrjuje tudi ugotovitev, da je tudi procentualno narobe ocenil možnost posledic, ki jih je utrpel tožnik (dr. A. A. ocenjuje 10 %, izvedenec 30 do 35 %).

19. Pri dokazni oceni ni zaslediti nasprotij med vsebino obrazca (priloga B8) in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče je le ocenilo, da nekaj je zapisanega na obrazcu, vendar ne vse in ni bilo pojasnjeno na tak način, da bi tožnik lahko ob tako hudi operaciji razumel, kakšne posledice ta poseg lahko ima. Ni dovolj, kot meni pritožba, da zdravnik opozori pacienta, da lahko pride do popolne invalidnosti in smrti. Morajo biti predstavljene najpogostejše posledice oziroma zapleti in te so se tudi tožniku zgodili. Tožnik pa trdi, da če bi to vse vedel, na operacijo ne bi pristal. 20. Pritožba ima sicer prav, da v primeru, da bi dr. B. B., ki je bil specializant in asistent pri operaciji podal popolno pojasnilo tožniku, ne bi bilo vzročne zveze med dejstvom, da pojasnilne dolžnosti ni opravil dr. A. A., kot sicer to zahteva 20. člen ZPacP. Vendar sodišče ni ugotovilo, da bi dr. A. A. ali dr. B. B. opravila pojasnilno dolžnost, kot se to zahteva pri operativnih posegih s tako velikim tveganjem, kot je to bilo pri tožniku. Ni mogoče očitati tožniku, da bi moral vprašati dr. B. B., če kaj ne razume, ker je govoril v slovenskem jeziku. Predvsem je sodišče ugotovilo, da dr. B. B. ni opravil pojasnilne dolžnosti tako, kot je treba v tako težkem primeru tudi v slovenskem jeziku. Šele če bi vse to pojasnil tožniku in na pravilen način, bi lahko tožniku očitali, da bi moral prositi za prevod, če slovenščine ne razume popolnoma. Ni predpisa, ki bi terjal, da zdravnik pri vsakem pacientu preveri ali razume slovenski jezik. Seveda pa mora iz razgovora ugotoviti, ali je pacient razumel pojasnilo, ki ga zahteva zakon. Dr. B. B. ni izpovedoval, da bi tožnika vzpodbujal k spraševanju oziroma pojasnjevanju možnih zapletov. Med zdravnikom in pacientom mora iti za razgovor, ne le branje obrazca in podpisovanje s strani pacienta.

21. Novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča je jasna, da je za obstoj vzročne zveze dovolj, da se nepojasnjeno tveganje nato uresniči. Tožnik trdi, da se za operacijo sicer ne bi odločil. 22. Pritožba meni, da je zapis na ambulantnem zapisniku pri dr. A. A., da je bil gospod seznanjen s tveganjem, dovolj za dokaz, da je bila opravljena pojasnilna dolžnost. Sodna praksa je jasna, da morajo biti podana najbolj pogosta tveganja, da to mora biti tudi v obliki obrazca in da se tožniku to mora ustno pojasniti. Pri tako hudih operacijah, kot je bila pred tožnikom, takšna zahteva ni neživljenjska in prestroga. Res ni zdravnik dolžan pojasnjevati pacientu, kako lahko uresničitev komplikacij vpliva na njegovo delovno zmožnost. Zato sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da takšno pojasnilo, kot ga je tožnik prejel tako od dr. A. A. kot od dr. B. B. ni bilo zadostno, da bi bila izpolnjena pojasnilna dolžnost iz drugega odstavka 20. člena.

23. Pritožba še meni, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, ko je ugotavljalo, da operacija ni bila uspešna zato, ker še zmeraj ostaja del tumorja in lahko pride do ponovne rasti. Tožnik je to zatrjeval (pripravljalna vloga z dne 23. 11. 2017), vendar bolj v trditveni podlagi, da operativni poseg ni bil v redu opravljen. Dejstvo, da je sodišče ugotovilo tudi tožnikovo stanje, ko je odgovarjalo na trditveno podlago v zvezi s pojasnilno dolžnostjo, še ne pomeni, da ni upoštevalo dejanskega stanja, ki je v spisu. Gre za ugotovitve izvedenca, ki celo ugotovi, da je bila operacija sicer v redu opravljena, vendar je prišlo do vnovične rasti tumorja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bilo tožniku pojasnjeno, da je možno, da operacija ne bo v celoti uspešna. Nima pa prav pritožba, ko meni, da ni relevantno, da izvedenec dr. E. E. ugotovi, da sam operacije v konkretnem primeru ne bi opravil. Gre za razlogovanje v presoji možnih zapletov po operaciji med izvedencem in dr. A. A. Zmotno pa meni pritožba, da je sodišče prve stopnje pri pojasnilni dolžnosti kot odločilno štelo, da naj bi se tožnikovo stanje pri zadnjem pregledu pri dr. A. A. popravilo. Sodišče je opisovalo tožnikovo stanje pred operacijo, ko je imel minimalne težave z dvojnim vidom in motnje pri premikanju oči navzven. Sodišče je le primerjalo oba izvida (B7 in B13), saj je bil tožnik pri dr. A. A. 15. 3. 2013 in nazadnje 16. 10. 2013. Na izvidu res piše, da so dvojne slike postale manj izrazite in se tumor ni povečal. V tem pomenu je sodišče povzemalo zaslišanje dr. A. A. (list. št. 171). Vendar te ugotovitve niso vplivale na presojo pritožbenega sodišča. Bilo je že pojasnjeno, da zdravnik ni dolžan pojasnjevati pacientu, kako možne posledice lahko vplivajo na njegovo delovno zmožnost in pridobitno sposobnost. Mora pa biti pojasnjeno, da razume, kaj so možne posledice in tudi v funkcionalnem smislu (hoja, sluh, vid in podobno). Izvedenec ni ugotovil, da bi bilo stanje tožnika tako dobro, da bi bila odločitev za operacijo popolnoma napačna. Ni bila pa operacija nujna, saj ni bil takrat življenjsko ogrožen.

24. Pritožba skuša obrazložitev sodišča prve stopnje prikazati tako, da je sodišče minimiziralo tožnikovo zdravstveno stanje pred operacijo. Sodišče je odločalo na podlagi izvedeniškega mnenja, ki je bilo dopolnjeno. Ni mogoče mimo dejstva, da je tožnik delal pred operacijo, vendar tudi ni mogoče mimo dejstva, da je imel grozečo nevarno krvavitev iz tumorja. Vendar je sodišče pravilno ocenilo, da je bila operacija pravilno opravljena, ni bila pa pravilno opravljena pojasnilna dolžnost. Tožnik trdi in sodišče mu sledi, da če bi vse to vedel, ne bi soglašal k operaciji.

25. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi odločbo sodišča prve stopnje.

26. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 Stara sodna praksa II Ips 99/2006 in II Ips 938/2006. 2 II Ips 72/2009, II Ips 65/2012, II Ips 342/2014 in II Ips 207/2015.