Jedro

Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 299,74 EUR stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Tožnica se je 13.10.2004 poškodovala v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Pri tem je utrpela nateg vratnih mišic, zaradi česar ji je bilo pravnomočno prisojeno zadoščenje v višini 800.000 SIT (od tega 350.000 SIT za telesne bolečine, 200.000 SIT za strah ter 250.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti), od česar je sodišče odštelo revaloriziran, že plačan znesek iz tega naslova (571.016 SIT), medtem ko je v presežku (1.021.016.20 SIT) tožničin zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.

Tožnica je vložila revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo biti njenim zahtevkom v celoti ugodeno. Revidentka se ponovno sklicuje na vse tiste okoliščine, ki po njenem upravičujejo odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista dovolj upoštevali.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnica utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njenem mnenju utemeljevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v podobnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za strah pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora nasprotni stranki povrniti revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 299,74 EUR revizijskih stroškov (ki obsegajo stroške za odgovor na revizijo, poročilo stranki, 20%DDV, 2% pavšal in sodno takso). Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.