Jedro

S pravočasno vložitvijo tožbe je bilo zastaranje zahtevka pretrgano, zato v primeru povišanja tožbenega zahtevka po preteku absolutnega petletnega zastaralnega roka ne gre za zastaranje. Tožnik je namreč že v tožbi postavil zahtevke za plačilo odškodnine za duševne bolečine iz naslova pretrpljenega strahu, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. S povišanjem tožbenega zahtevka za duševne bolečine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti tako ni zahteval nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku (tako je odločilo tudi VS RS, v zadevi, opr. št. II Ips 204/2013). Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo spremembo tožbe, s katero je tožnik povišal zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se III. točka izreka glasi: „III. Tožena stranka je dolžna pravdne stroške tožeče stranke v višini 986,61 EUR nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic ..., tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 98,66 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrne in potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic ..., nakazati pritožbene stroške za tožečo stranko v višini 45,86 EUR. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 8.887,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.975,00 EUR od 15. 2. 2012, od zneska 67,50 EUR od 8. 10. 2012 in od zneska 1.845,00 EUR od 23. 6. 2015 (I. točka izreka sodbe). Višji zahtevek (plačilo glavnice v znesku 882,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2012 do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 67,50 EUR od 15. 2. 2012 do 7. 10. 2012 ter plačilo glavnice 205,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2015 do plačila) je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 424,54 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta v izpodbijani sodbi podani bistveni kršitvi pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni ocenilo izvedenih dokazov, sodnica pa je delovala v nasprotju z ZPP. Na obravnavi 9. 6. 2015 je bil razveljavljen sklep dopustitev dokaza z zaslišanjem treh prič, ki so bile pomembne za razjasnitev dejanskega stanja. Isti dan je bil sprejet sklep o postavitvi izvedenca medicinske stroke, ki je 15. 6. 2015 opravil razgovor s tožnikom in istega dne izdelal izvedensko mnenje. Na naroku dne 15. 9. 2015 sodnica toženi stranki ni dovolila, da se izjavi o pripravljalni vlogi nasprotne stranke, ki pa jo je slednja nato umaknila. Tega sodišče ne bi smelo dopustiti. Sodišče je glede temelja zahtevka odločalo povsem arbitrarno. Med drugim je zavrnilo vpogled v pomembne fotografije nivoja delovišča, zaslišanje priče A.A. ter izvedbo poizvedb o tožnikovih kasnejših delovnih razmerjih pri drugih delodajalcih. Če tožena stranka ne bi poskrbela za varno delovno okolje, bi bila sankcionirana s strani ustreznih organov. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja stopnja krivde. Napačna je odločitev o soodgovornosti za nastanek nezgode. Tožnik je vedel, da ni sam na delovišču in da je en ploh odstranjen, zato je svoje delo izvajal nepazljivo. Tožnik bi se moral prepričati, kje hodi, sicer pa je imel tudi umazana očala. Soprispevek tožnika bi zato moral biti ocenjen na vsaj 75%. V zvezi z višino prisojene odškodnine tožena stranka navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati izvedenskega mnenja, izdelanega 5 let po nezgodi. Sodišče bi kot relevantno medicinsko dokumentacijo moralo upoštevati dokumentacijo od 20. 5. 2010 do 22. 7. 2010. Tega dne je bilo na pregledu ugotovljen sum sveže frakture anatomskega vratu nadlahtne kosti, kar je nova poškodba. Zdravljenje po izpahu ramena pa je bilo takrat končano. To dejstvo je tako izvedenec kot sodišče spregledalo. Pri odmeri odškodnine bi moralo upoštevati, da je tožnik sam izvedel zunanjo rotacijo, s čimer si je poslabšal stanje. Izvedensko mnenje sicer tudi ni bilo jasno. Tožnik je desničar in splošno znano je, da je desna roka zato 10-15% močnejša. Sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe dne 24. 6. 2015 v smeri razširitve zaradi zastaranja zahtevka. Prisojena odškodnina je vsaj desetkrat previsoka in odstopa od dosedanje sodne prakse. Tožnik ni utrpel strahu, prav tako ni podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Neutemeljeno je priznanih tudi 50,00 EUR za UZ pregled. Nerazumljivo je, da je tožnik potreboval tujo pomoč do 14. 7. 2010, če je bila 22. 7. 2010 ugotovljena nova poškodba. Sicer pa je tožniku pomagal najožji sorodnik, zato mu v zvezi s tem ni nastala škoda. Tožniku tudi ni nastala škoda s sestavo odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo zakonske zamudne obresti od nematerialne škode, ki lahko tečejo šele od 15. 9. 2015, ko je bila izdana prvostopenjska sodba. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper odločitev o stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo stroškov izvedenine v znesku 579,72 EUR in tudi ni obrazložilo, zakaj teh, sicer priglašenih stroškov ni priznalo. Sodišče bi moralo stroške odmeriti skladno z ZodvT. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke izpostavlja, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je delavec tožene stranke odmaknil ploh z odra, zaradi česar je tožnik padel. Nepomembna je stopnja krivde oziroma odgovornosti, sicer pa je sodišče natančno opisalo, kje obstaja protipravnost ravnanja tožene stranke. Tožnik je svoje delo opravljal natančno, na manjkajoči ploh pa ga nihče ni opozoril oziroma nevarno mesto ni bilo zavarovano. Sodišče je utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju. Tožena stranka ni podala drugega dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca oziroma postavitev drugega izvedenca, laično grajanje nasproti ugotovitvam izvedenca pa ni sprejemljivo. V konkretnem primeru tudi ni bilo podano zastaranje kot to uveljavlja tožena stranka. Tožnik je potreboval strokovno pomoč za sestavo odškodninskega zahtevka, saj je laik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in priglaša stroške postopka.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke. Tožeča stranka namreč bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja zgolj pavšalno, zato pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, zlasti ne načela kontradiktornosti, z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič B.B., A.A. in C.C., z zavrnitvijo fotografij delovišča ter poizvedb o tožnikovih kasnejših delovnih razmerjih pri drugih delodajalcih. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je že na naroku za glavno obravnavo dne 15. 9. 2015 v dokaznem sklepu navedlo, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo, podrobno obrazložitev pa je nato za vsak zavrnjeni dokaz podalo v izpodbijani sodbi. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bilo dejansko stanje v zvezi s padcem ugotovljeno v taki meri, da je mogoče sprejeti odločitev, zato je ostale predlagane dokaze utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določb postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič B.B., A.A. in C.C., za katere je dne 2. 4. 2015 sprejelo sklep, da se zaslišijo. Kakor je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, skladno s 4. odstavkom 287. člena ZPP, sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep.

8. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno in podrobno obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi sodbe pa niso sami s seboj v nasprotju. Podana ni niti zatrjevana kršitev pravil postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo in povzelo vse izvedene dokaze, tudi medicinsko dokumentacijo in jasno ter strokovno izvedensko mnenje, ter na podlagi vsega naredilo tudi pravilno dokazno oceno. S slednjo se pritožnik po oceni pritožbenega sodišča ne strinja in nasprotuje tudi končni odločitvi sodišča, kar pa v nobenem primeru ne more biti bistvena kršitev določb postopka. Pravilnost take odločitve pa pritožbeno sodišče presoja tudi v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe z dne 24. 6. 2015. Kakor je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje zahtevka pretrgano, zato v primeru povišanja tožbenega zahtevka po preteku absolutnega petletnega zastaralnega roka ne gre za zastaranje. Tožnik je namreč že v tožbi postavil zahtevke za plačilo odškodnine za duševne bolečine iz naslova pretrpljenega strahu, telesnih bolečin in nevščečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. S povišanjem tožbenega zahtevka za duševne bolečine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti tako ni zahteval nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku (tako je odločilo tudi VS RS, v zadevi, opr. št. II Ips 204/2013). Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo spremembo tožbe, s katero je tožnik povišal zahtevek. Tudi v ostalem delu postopka na prvi stopnji so bila spoštovana vsa določila ZPP, zato je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je sodnica delovala v nasprotju z ZPP. Tudi na naroku dne 15. 9. 2015, kjer je tožnik umaknil pred tem v spis vloženo pripravljalno vlogo, ne gre za kršitev ZPP. Stranke v pravdnem postopku namreč lahko prosto razpolagajo z zahtevki, same vplivajo na potek postopka in med drugim lahko umaknejo tudi tožbo, zato je umik toliko bolj možen tudi za navadno vlogo. Bistveno pa je, da sodišče potem te vloge (in morebitnih priloženih dokazov) pri odločanju pravilno ni upoštevalo. V konkretnem primeru pa tudi ni šlo za umik tožbenega zahtevka, o čemer bi sodišče moralo odločati glede na določila ZPP.

10. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

11. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 20. 5. 2010 utrpel na delovnem mestu, ko je med pranjem prečne stene bazena čistilne naprave padel iz delovnega odra na dno bazena. Pri tem je utrpel odkrušenje robu sklepne ponvice leve lopatice, izpah leve rame, vtisnjen zlom na glavici nadlahtnice ter izteg vezi med levo ključnico in lopatico. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, ker ni poskrbela za varno delovno okolje svojih delavcev. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede obstoja krivdne odgovornosti ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe v tem delu in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja: K pritožbi tožene stranke:

12. Bistvena za odločitev o krivdni odgovornosti je ugotovitev, da je bila v delovnem odru, po katerem je med pranjem stene bazena hodil tožnik, odprtina, skozi katero je tožnik padel in se poškodoval. Odprtina ni bila ne označena in ne zavarovana, tožnika pa na nastalo odprtino tudi ni nihče opozoril, pri čemer ni zanemarljivo, da je glede na naravo dela tožnik moral gledati navzgor, na obrazu pa je nosil masko. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila takšna opustitev tožene stranke, ki torej ni poskrbela za varno delovno okolje, protipravna, zaradi česar gre v konkretnem primeru za krivdno odgovornost tožene stranke. Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do stopnje krivde. Zadostuje ugotovitev, da pri toženi stranki ni bilo zagotovljeno varno delovno okolje, pri čemer vzrok za to izhaja iz njene sfere (točneje ravnanja njenih delavcev).

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je k nastanku nezgode delno prispeval tudi tožnik, saj bi se moral, preden je začel čistiti in vsake toliko časa med samim čiščenjem, prepričati, kje hodi, saj je delal meter nad tlemi, na odru, sestavljenem iz odstranljivih plohov. Sodišče prve stopnje je tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka glede na vse navedeno pravilno ocenilo na 10 %, zato je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi tožnikov soprispevek moral znašati vsaj 75%. Tožena stranka tudi ni dokazala navedb, da je tožnik vedel za to, da je ploh odstranjen in da je v odru luknja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje res izhaja, da je imel tožnik umazano masko, a je bila maska umazana zaradi narave tožnikovega dela in ne zaradi tega, ker bi bil npr. tožnik malomaren pri vzdrževanju delovne opreme.

14. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje sodnega izvedenca specialista kirurga in specialista travmatloga prof. dr. D.D., dr. med., ki je bilo podano jasno, strokovno in argumentirano, izvedenec pa je pri njegovi izdelavo povzel vso relevantno dokumentacijo in upošteval vsa pomembna dejstva. Nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene in po oceni pritožbenega sodišča le rezultat nestrinjanja z izvedenčevimi ugotovitvami. Sodišče prve stopnje je v zvezi z nepremoženjsko škodo zaslišalo tudi tožnika in njegovo sestrično E.E.. Skupaj mu je priznalo 9.650,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo (1.000,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu, 5.200,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 3.450,00 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti) ter 225,00 EUR materialne škode in mu ob upoštevanju njegovega soprispevka v višini 10% odmerilo 8.887,50 EUR odškodnine, ki mu jo je dolžna povrniti tožena stranka.

15. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je glede na stopnjo in trajanje pretrpljenega strahu pravična odškodnina zaradi te oblike nepremoženjske škode 1.000 EUR. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik ob padcu utrpel primarni strah najvišje intenzitete, temu pa je sledil nekajurni zelo intenziven sekundarni strah do zdravniškega pregleda. Tožnik je bil nato v strahu srednje intenzitete za izid zdravljenja približno pol leta. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s prisojeno odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu in zavrača pritožbene navedbe tožene stranke, da jo je potrebno znižati. Ta je primerna in pravična tudi ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi, od katerih nikakor ne odstopa, saj so v zadostni meri upoštevana tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb.

16. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v višini 3.450,00 EUR. Neutemeljena je pritožbena navedba, da pri tožniku ni podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da: - je pri tožniku podana zmanjšana groba moč nadlahtnih mišic za 10%, ramenskih mišic pa za 15%, - je tožnik manj zmožen za dvigovanje težkih bremen z levico (v izvedenskem mnenju je napačno navedena desnica), najtežje breme, ki ga dvigne z levo roko, je za 10% manjše glede na čas pred poškodbo, - je tožnik za dela, kjer mora imeti roke dvignjene nad nivo ramen, manj zmožen in se hitreje utrudi, - tožnik manj zmožen tudi za dela, kjer bi moral imeti popolno gibljivost levega ramenskega sklepa.

Tožena stranka pa tudi ni dokazala svojih pritožbenih navedb, da je pri desničarjih desna roka 10-15 % močnejša, kar sicer neutemeljeno šteje za splošno znano dejstvo. Po oceni pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 3. 450,00 EUR primerna in pravična.

17. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, odmerilo odškodnino v višini 5.200,00 EUR. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da naj bi 22. 7. 2010 prišlo do nove poškodbe, zdravljenje po izpahu ramena pa naj bi bilo takrat končano. Iz izvedenskega mnenja kaj takega namreč ne izhaja. Izvedenec je izrecno zapisal, da v medicinski dokumentaciji ni podatka, ki bi izključil možnost, da so navedene poškodbe nastale ob škodnem dogodku. Potrebno je tudi upoštevati, da je tožnik 20. 7. 2010 prvič opravil ultrazvočni pregled poškodovanega predela, in pri katerem so se določene diagnoze lahko prvič postavile. Nenazadnje pa tudi iz medicinske dokumentacije izhaja, da je klinični center vse preglede in zdravljenje vodil v zvezi z datumom poškodbe 20. 5 2010, kar je dan škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik utrpel novo poškodbo, pa tudi pavšalne navedbe o tem, da je potrebno znižanje prisojene odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in drugih nevšečnosti med zdravljenjem.

18. Celotna odmerjena odškodnina za nematerialno škodo tako znaša 9.650,00 EUR (1.000,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu, 3.450,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 5.200,00 EUR iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem). Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka k nastanku nezgode v višini 10% tožniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 8.685 EUR.

19. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s prisojeno odškodnino za materialno škodo po vseh uveljavljanih postavkah. Ultrazvočni pregled leve rame je bil nedvomno potreben v okviru zdravljenja, saj je bilo tako napotilo v izvidu F. z dne 2. 7. 2010. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo tudi odškodnino iz naslova tuje pomoči v skladu s 1. odstavkom 174. člena OZ, ki mu jo je nudila sestrična. Kakor je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, sodna praksa kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani (to izhaja tudi iz sodbe VS RS, opr. št. II Ips 81/2014). Tožnik pa je upravičen tudi do stroškov odškodninskega zahtevka pred pravdo. Tožnik je laik na pravnem področju, zaradi česar je nedvomno potreboval pomoč pri vseh opravilih v zvezi z uveljavljanjem odškodnine iz naslova spornega škodnega dogodka. S konkretnim odškodninskim zahtevkom je od tožene stranke zahteval povrnitev škode, za katero je odgovorna, pri tem pa je za sestavo zahtevka moral uporabiti strokovno pomoč, za kar je moral plačati.

20. Sodišče prve stopnje je v celoti pravilno odmerilo tudi zakonske zamudne obresti. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi zamudne obresti od zneska odškodnine za nematerialno škodo morale teči šele od dneva, ko je o tem odločilo sodišče prve stopnje (t. j. 15. 9. 2015). Tožnik je 1. 2. 2012 na toženo stranko naslovil odškodninski zahtevek, s katerim je med drugim zahteval plačilo nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter povračilo stroškov za UZ pregled in odvetniško zastopanje. Toženi stranki je podal 15-dnevni izpolnitveni rok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo 299. člen OZ in glede na vse navedeno zamudne obresti od zneska odškodnine za nematerialno škodo, zahtevanega s tožbo (kar ob upoštevanju tožnikovega 10% soprispevka znaša 6.840,00 EUR), ter od zneska za materialno škodo (135,00 EUR) prisodilo od 15. 2. 2012. Od zneska, ki ga je tožnik podal s spremembo tožbe 23. 6. 2015 (2.050,00 EUR, zmanjšano za tožnikov 10% soprispevek) pa zamudne obresti tečejo šele od spremembe tožbe dalje, to je od 23. 6. 2015 dalje. Od priznanega zneska iz naslova tuje pomoči, ki ni bil zajet v odškodninskem zahtevku, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje (od 8. 10. 2012).

K pritožbi tožeče stranke:

21. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da bi mu sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov moralo upoštevati in priznati tudi stroške izvedenca v višini 579,72 EUR, saj stroški izvedenca prav tako spadajo med stroške sodnega postopka. Ob nesporno ugotovljeni višini tožnikovih pravdnih stroškov (581,33 EUR) in znesku za izvedenca (579,72 EUR) tako znašajo pravdni stroški tožnika 1.161,05 EUR. Glede na to, da je tožnik uspel v 90% svojega zahtevka, mu pripada 1.044,95 EUR pravdnih stroškov. Tožnik je bil na podlagi odločbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Bpp 363/2012 z dne 16. 8. 2012 upravičen do brezplačne pravne pomoči, zaradi česar je potrebno odločitev o stroških spremeniti tako, da tožena stranka pravdne stroške, priznane tožniku, nakaže na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Tožena stranka je glede na izračun prvostopenjskega sodišča upravičena do 986,61 EUR. Ker je uspela v 10%, ji je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške v višini 98,66 EUR.

22. Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške postopka odmeriti skladno z 12. členom Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe; v nadaljevanju: ZodvT). Tožnik je bil namreč upravičen do brezplačne pravne pomoči, zato je sodišče prve stopnje stroške postopka zanj utemeljeno odmerilo skladno s 36. členom ZodvT.

23. Ker so delno podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo ter na podlagi 5. alinee 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna pravdne stroške, priznane tožniku, v višini 986,61 EUR, nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, tožnik pa je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 98,66 EUR.

24. Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika delno in pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik je po oceni pritožbenega sodišča s svojo pritožbo uspel s približno 65%, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbe v takem deležu. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 v višini 48,00 EUR, 20% DDV v višini 10,56 EUR in materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj torej 70,56 EUR. Tožniku je bila tudi za postopek na II. stopnji priznana brezplačna pravna pomoč, zato je tožena stranka, glede na tožnikov uspeh s pritožbo, dolžna nakazati tožnikove pravdne stroške na račun Delovnega in socialnega sodišča v višini 45,86 EUR. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).