Jedro

Zavarovalni zastopniki, ki še nimajo dovoljenja in se usposabljajo (pomožni zavarovalni zastopnik), sicer lahko sodelujejo pri opravilih zavarovalnega zastopanja, vendar le ob navzočnosti zavarovalnega zastopnika, ki ima dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, s tem, da mora biti zavarovalec seznanjen s statusom obeh prisotnih zavarovalnih zastopnikov (tistega z dovoljenjem za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja in tistega brez takega dovoljenja). V nobenem primeru pa zavarovalni zastopniki brez dovoljenja ne morejo skleniti zavarovalne pogodbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija) je na podlagi drugega odstavka 317. člena in sedme alineje šestega odstavka 238. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar) z odločbo z dne 24. 11. 2011 (v nadaljevanju odločba o začetku postopka), začela postopek za odvzem dovoljenja Agencije za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja z dne 9. 10. 2001 (3. točka izreka). V nadaljevanju postopka odločanja o odvzemu dovoljenja za opravljanje zavarovalnega zastopanja je na podlagi sedme alineje šestega odstavka 238. člena ZZavar in na podlagi 321. člena ZZavar izdala odločbo z dne 12. 1. 2012 (v nadaljevanju odločba o odvzemu dovoljenja), s katero je odločila, da se tožeči stranki odvzame dovoljenje Agencije za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja z dne 9. 10. 2001, ker je ugotovila, da so na podlagi dejanj iz 1. točke izreka te odločbe podani razlogi iz sedme alineje šestega odstavka 238. člena ZZavar za odvzem dovoljenja (2. točka izreka). Tožena stranka je v 1. točki izreka te odločbe ugotovila, da je tožeča stranka ponavljajoče kršila prvi odstavek 230. člena ZZavar s tem, ko so pri njej zaposlene fizične osebe brez dovoljenja Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja v pregledovanem obdobju od meseca decembra leta 2010 do vključno meseca aprila leta 2011 v najmanj 500 posamičnih primerih samostojno, brez prisotnosti zavarovalnega zastopnika z dovoljenjem Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, opravljale posle zavarovalnega zastopanja, kamor se skladno s prvim odstavkom 215. člena ZZavar štejejo tudi aktivnosti, povezane s pripravo na sklenitev zavarovalne pogodbe. Hkrati je tožeči stranki naložila plačilo pavšalnega nadomestila stroškov za opravljanje nadzora v višini 625,50 EUR (3. točka izreka).

2. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbi tožene stranke zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so zavarovalni zastopniki, ki so bili brez dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, delovali kot pomožni zavarovalni zastopniki v smislu drugega odstavka 230. člena ZZavar in podaja svojo razlago navedene določbe. Po njenem mnenju tožena stranka v obeh izpodbijanih odločbah izhaja iz „napačne interpretacije pojma samostojnega opravljanja poslov zavarovalnega zastopanja“, zato sta odločbi nezakoniti. Tožena stranka ji z odločbo o začetku postopka ni očitala, da bi njeni zastopniki, ki še niso pridobili dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, podpisovali zavarovalne dokumente, zaradi česar je bila prekludirana (drugi odstavek 319. člena ZZavar). Ugotovitev, da je zastopnica A. A. kot mentorica v opazovanem obdobju vnaprej podpisovala ponudbe za življenjsko zavarovanje, je bila podana šele v odločbi o odvzemu dovoljenja, zato je šlo za nedopustno novoto „s katero tožeči stranki ni bila omogočena obramba“. Stališče, po katerem pomožni zavarovalni zastopnik ne sme zavarovalcem razlagati vsebine zavarovanj in opravljati pripravljalnih dejanj glede sklenitve zavarovalne pogodbe brez prisotnosti zavarovalnega zastopnika z dovoljenjem, je povsem neživljenjsko ter tudi z ekonomskega vidika nevzdržno. Obiskovanje strank in pridobivanje zavarovalnih ponudb predstavlja praktično celotno delo zavarovalnega zastopnika in če ta ne more izpolnjevati te naloge, predstavlja za delodajalca izključno le strošek. Predlaga, da Vrhovno sodišče odpravi izpodbijani odločbi tožene stranke. Zahteva povrnitev stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke. Predlaga, da Vrhovno sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Proti odločbi, s katero je Agencija začela postopek za odvzem dovoljenja, ni posebnega sodnega varstva (drugi odstavek 282. člena ZZavar). Zato jo je tožeča stranka lahko izpodbijala s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi o odvzemu dovoljenja (četrti odstavek 282. člena ZZavar) v tem upravnem sporu.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni razlogi iz ZZavar, da se tožeči stranki odvzame dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja. V postopku za odvzem dovoljenja je namreč Agencija ugotovila, da so v tem primeru izpolnjeni razlogi za odvzem dovoljenja iz sedme alineje šestega odstavka 238. člena ZZavar.

7. Na podlagi sedme alineje šestega odstavka 238. člena ZZavar Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, če zavarovalni zastopniki, posredniki ali fizične osebe, ki za zavarovalno zastopniško oziroma posredniško družbo opravljajo posle zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja, ponavljajoče kršijo določbo prvega odstavka 230. člena tega zakona, pri čemer se za ponavljajočo kršitev šteje kršitev, pri kateri zavarovalni zastopniki, posredniki ali fizične osebe, ki za zavarovalno, zastopniško oziroma posredniško družbo opravljajo posle zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja, kršitev ponovno storijo vsaj enkrat v dveh letih po storitvi istovrstne kršitve.

8. Prvi odstavek 230. člena ZZavar med drugim določa, da posle zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja pri zavarovalni zastopniški družbi oziroma zavarovalno posredniški družbi samostojno opravljajo samo fizične osebe, ki imajo dovoljenje Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Med posle zavarovalnega zastopanja se skladno s prvim odstavkom 215. člena ZZavar, poleg sklepanja pogodb, štejejo tudi aktivnosti, ki so povezane s pripravo na sklenitev zavarovalne pogodbe. To pa je tudi razlaganje vsebine zavarovanj, pridobivanje ponudb za sklenitev zavarovanj in izpolnjevanje zavarovalnih dokumentov.

9. Iz podatkov v predloženem upravnem spisu izhaja, da je Agencija opravila pregled poslovanja pri tožeči stranki (zapisnik o pregledu poslovanja z dne 14. 10. 2011) in na podlagi dokazov in dejstev ugotovila kršitve določb prvega odstavka 230. člena ZZavar. Pri pregledu poslovanja je ugotovila, da so v pregledovanem obdobju v najmanj 500 posamičnih primerih (razvidnih in natančno specificiranih v Prilogah k zapisniku) posle zavarovalnega zastopanja samostojno (brez prisotnosti zavarovalnega zastopnika z dovoljenjem za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja) opravljale pri njej zaposlene fizične osebe, ki nimajo dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja.

10. Tožeča stranka ne nasprotuje ugotovitvi, da so v opazovanem obdobju zavarovalce obiskale pri tožniku zaposlene fizične osebe, ki niso imele dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega prometa, zatrjuje pa, da te osebe niso samostojno opravljale poslov zavarovalnega zastopanja, da so delovale kot pomožni zavarovalni zastopniki pod nadzorom oziroma mentorstvom osebe, ki je imela dovoljenje, in da tudi niso podpisovali zavarovalnih dokumentov.

11. ZZavar v drugem odstavku 230. člena med drugim določa, da je pomožni zavarovalni zastopnik oziroma posrednik oseba, ki išče potencialne zavarovalce brez posredovanja vsebine zavarovalnega zastopanja in brez podpisovanja kakršnihkoli zavarovalnih dokumentov. Pomožni zavarovalni zastopnik lahko prejme zavarovalno ponudbo, ki je naslovljena na zavarovalnico. Opravljanje del pomožnega zavarovalnega zastopnika oziroma posrednika se všteva v dokazovanje pogoja enoletnih izkušenj, ki so potrebne za pridobitev dovoljenja za opravljanje poslov, če je opravljal dela pod mentorstvom osebe, ki ima dovoljenje Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je pri samostojnem opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja bistveno, kdo je pri opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja prisoten pri zavarovalcih (razlaganju vsebine zavarovanj, pridobivanju ponudb za sklenitev zavarovanj, izpolnjevanju zavarovalnih dokumentov), saj je treba zavarovalcem, v interesu katerih se te storitve tudi opravljajo, zagotoviti ustrezno pravno varnost, ki jo lahko nudijo le zavarovalni zastopniki, ki imajo ustrezno strokovno znanje in izkušnje. V zadevah, ki so bile predmet pregleda poslovanja, iz predložene dokumentacije ne izhaja, da bi bil pri opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja pri zavarovalcih poleg fizične osebe brez dovoljenja prisoten tudi zavarovalni zastopnik z dovoljenjem za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja (mentor), kar pomeni, da je fizična oseba brez dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja te posle samostojno opravljala. Pri tem pa ni pomembno, ali ji je bil sicer formalno dodeljen mentor (ki ima dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja). Pomembno je, da bi moral biti tak mentor skupaj z zavarovalnim zastopnikom, ki nima dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, prisoten pri zavarovalcih.

13. Po drugem odstavku 217. člena ZZavar mora namreč zavarovalni zastopnik pred sklenitvijo in, če je treba, tudi pri kasnejših spremembah in dopolnitvah zavarovalne pogodbe zavarovalca pisno seznaniti tudi s podatki o: (1) svojem imenu in priimku ter naslovu; (2) dovoljenju za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja; (3) tem, za katere zavarovalnica deluje; (4) tem, da ima sam oziroma njegova zavarovalno zastopniška družba neposreden ali posreden delež, ki predstavlja več kot 10 % delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu zavarovalnice; (5) tem, da ima zavarovalnica oziroma od nje odvisna družba neposreden ali posreden delež, ki predstavlja več kot 10 % delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu zavarovalno zastopniške družbe, v kateri je zavarovalni zastopnik zaposlen oziroma je z njo v drugem pravnem razmerju; (6) izvensodnem postopku reševanja sporov med potrošniki in ponudniki ter o internem postopku za reševanje pritožb zavarovalcev iz 333. a člena tega zakona.

14. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče (G 18/2008, G 10/2008), da iz drugega odstavka 217. člena ZZavar izhaja, da lahko sklepa zavarovalne pogodbe le tisti zavarovalni zastopnik, ki se lahko izkaže z dovoljenjem za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Ker mora s svojim dovoljenjem za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja seznaniti zavarovalca, je nedvomno, da mora prav tak zavarovalni zastopnik (tisti, ki ima dovoljenje) tudi sodelovati v dogovarjanjih in pogajanjih z zavarovalcem. Pri tem pa je njegova najpomembnejša dolžnost, da zavarovalca seznani z zavarovalnimi pogoji (83. do 86. člen ZZavar). Zavarovalni zastopniki, ki še nimajo dovoljenja in se usposabljajo (pomožni zavarovalni zastopnik), sicer lahko sodelujejo pri opravilih zavarovalnega zastopanja, vendar le ob navzočnosti zavarovalnega zastopnika, ki ima dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, s tem, da mora biti zavarovalec seznanjen s statusom obeh prisotnih zavarovalnih zastopnikov (tistega z dovoljenjem za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja in tistega brez takega dovoljenja). V nobenem primeru pa zavarovalni zastopniki brez dovoljenja ne morejo skleniti zavarovalne pogodbe.

15. V prejšnji točki te sodbe navedenega, že sprejetega, stališča, Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ne spreminja. Drugačno pravno razumevanje določb 230. člena ZZavar, kot ga razlaga tožeča stranka, je po presoji Vrhovnega sodišča pravno zmotno.

16. Pravilno so bile uporabljene tudi določbe sedme alineje šestega odstavka 238. člena ZZavar. Iz podatkov v predloženem spisu izhaja in tudi ni sporno, da so bile v tem primeru ugotovljene kršitve (prvega odstavka 230. člena ZZavar) storjene večkrat in v časovnem obdobju petih mesecev (pregledovano obdobje od meseca decembra leta 2010 do vključno meseca aprila leta 2011), kar ustreza dejanskemu stanu iz navedene zakonske določbe.

17. Tožbene navedbe tožeče stranke, da ji tožena stranka v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja ni očitala, da bi njeni zastopniki, ki še niso pridobili dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, podpisovali zavarovalne dokumente, zaradi česar naj bi bila prekludirana, nimajo podlage v predloženi dokumentaciji in jih Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene. Iz zapisnika o pregledu poslovanja in ugotovitvah v okviru pregleda poslovanja z dne 14. 10. 2011 in iz odločbe o začetku postopka za odvzem dovoljenja z dne 24. 11. 2011 izhaja, da je tožena stranka v konkretnih primerih izpostavila in navedla tudi podpisovanje zavarovalnih dokumentov s strani zastopnikov, ki niso imeli dovoljenja. Sicer pa je podpisovanje zavarovalnih dokumentov le ena od aktivnosti, ki jo zavarovalni zastopniki brez dovoljena ne smejo opravljati. V obravnavani zadevi pa je bilo, kot je že navedeno, ugotovljeno, da so zavarovalni zastopniki brez dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja pri zavarovalcih v številnih primerih ponavljajoče izvajali različne aktivnosti, povezane s pripravo na sklenitev zavarovalne pogodbe, le v nekaj primerih pa se ugotovitve tožene stranke nanašajo tudi na podpisovanje zavarovalnih dokumentov.

18. V predloženi dokumentaciji (zapisnik o ustni obravnavi z dne 6. 7. 2011, zapisnik z dne 14. 10. 2011, odločba o začetku postopka za odvzem dovoljenja z dne 24. 11. 2011) tudi nima podlage tožbeni ugovor, da je bila šele v odločbi o odvzemu dovoljenja podana ugotovitev, da je A. A., kot mentorica, vnaprej podpisovala ponudbe za življenjska zavarovanja. Zato je bilo treba navedeni ugovor kot neutemeljen zavrniti.

19. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih aktov pravilen in da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu v zvezi z drugim odstavkom 281. člena ZZavar).

II. točka izreka

20. Vrhovno sodišče je tožbo zavrnilo, zato tožeča stranka na podlagi četrtega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu sama trpi svoje stroške tega postopka.

21. Ker tožena stranka glede plačila stroškov postopka ni postavila konkretnega zahtevka (samo pavšalno navaja naj se plačilo stroškov postopka naloži v plačilo tožeči stranki), Vrhovno sodišče o njenih stroških ni odločalo.