Jedro

Splošno znano dejstvo je, da je treba ob sklenitvi zavarovalne pogodbe za vozilo predložiti ustrezne listine o tehničnih podatkih zavarovanih vozil (kot je npr. zgoraj navedeno homologacijsko potrdilo ali prometno dovoljenje); glede na to je tožeča stranka ob sklenitvi zavarovanj vsekakor morala razpolagati s pravilnimi podatki; brez tega sklenitev zavarovanj ne bi bila mogoča. Trditev oziroma dokazov o tem, da je bila vsebina pogodbe sporazumno spremenjena, tožeča stranka ni predložila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 30.510,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2018 ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 3.140,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede police št. 001 je tožeča stranka v pritožbi ugovarjala, da je šlo za zavarovanje po realizaciji, kar naj bi izhajalo iz navedbe na polici, da se uporabljajo posebni pogoji za zavarovanje prevozniške odgovornosti za prevoz tovora v cestnem prometu po realizaciji. Vendar zgolj s sklicevanjem na to okoliščino tožeča stranka ni uspela ovreči ugovora tožene stranke o nedoločljivosti tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na zahtevana plačila po polici. Tožeča stranka, četudi tožena stranka res ni konkretno prerekala njenih navedb iz njene 4. pripravljalne vloge o tem, da je šlo pri tej polici za zavarovanje po realizaciji, namreč ni podala (nobenih) konkretnih trditev o tem, kako je bila glede na realizacijo (o sami realizaciji tožeča stranka prav tako ni podala nobenih navedb) premija, posledično pa tudi vtoževana višina tožbenega zahtevka, izračunana.

6. Glede police št. 002 pa tožeča stranka v pritožbi ni izpodbila pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da obračun premij z dne 10. 1. 2019 ni vseboval ustreznih podatkov o nosilnosti vozil tožene stranke. Tožeča stranka je v pritožbi potrdila, da se k temeljni zavarovalni premiji po premijskem ceniku prišteva dodatna premija glede na vrsto vozila (str. 24 premijskega cenika). Ta dodatna premija pa temelji na podatkih o nosilnosti vozil. Torej je pravilen vnos podatkov o nosilnosti vozil vsekakor relevanten za presojo pravilnosti zaračunane premije in s tem presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Višje sodišče tudi ne sledi pritožbeni navedbi, da je že zavarovalna pogodba jasno določala višino premije. Tožeča stranka je sama navedla, da je višina premije odvisna (tudi) od škodnega rezultata in obračuna popustov (med drugim komercialni popust). Škodni rezultat stranke je v času sklenitve pogodbe bodoče negotovo dejstvo, zato torej višina premije nedvomno ni mogla biti določena že v pogodbi; kvečjemu je torej šlo za določljivost premije glede na opredeljene okoliščine. Vendar pa to ne spremeni zaključka, da je tožeča stranka premije obračunavala glede na napačno vnesene podatke o nosilnosti vozil. Če je ta relevantna okoliščina v izračunu premije bila napačno navedena, je torej treba zaključiti, da je zahtevek po višini nedoločljiv (še zlasti ob upoštevanju nekonkretiziranih navedb o škodnem rezultatu tožene stranke kot podlagi izračunane premije oziroma opredeljenega premijskega razreda) in ga je kot takega treba zavrniti.

7. V zvezi z upoštevanjem (ne)pravilnih podatkov o nosilnosti vozil je tožeča stranka očitala, da tožena stranka domnevno napačnih podatkov ni grajala, ne sama in ne preko svojega (kvalificiranega) zavarovalnega posrednika. Po presoji višjega sodišča ne more biti dvoma, da so bili podatki o nosilnosti nekaterih vozil v obračunu premije napačni, saj to jasno izhaja iz homologacijskih potrdil, ki jih je predložila tožena stranka. Omenjenih napak pri opredelitvi višine premije (da so podatki o nosilnosti vozil vplivali na višino premije, je višje sodišče zgoraj že pojasnilo) tožeča stranka ne more sanirati z naziranjem, da je tožena stranka zaradi načela pacta sunt servanda vseeno dolžna izpolniti obveznost po napačnem obračunu premij. Dogovor o takšni vsebini zavarovanja (torej za vozila z drugačno nosilnostjo) med pravdnima strankama ni bil sklenjen, zato ne more držati pritožbena navedba, da se je tožena stranka k izpolnjevanju obveznosti iz spornega obračuna premij zavezala že s podpisom zavarovalne pogodbe. Splošno znano dejstvo je, da je treba ob sklenitvi zavarovalne pogodbe za vozilo predložiti ustrezne listine o tehničnih podatkih zavarovanih vozil (kot je npr. zgoraj navedeno homologacijsko potrdilo ali prometno dovoljenje); glede na to je tožeča stranka ob sklenitvi zavarovanj vsekakor morala razpolagati s pravilnimi podatki; brez tega sklenitev zavarovanj ne bi bila mogoča. Trditev oziroma dokazov o tem, da je bila vsebina pogodbe sporazumno spremenjena, tožeča stranka ni predložila.

8. Ni pravilno niti naziranje, da bi predhodno plačilo obračuna za leto 2017, v katerem so bili navedeni isti (napačni) podatki kot v spornem obračunu, pomenilo, da se je tožena stranka strinjala s spremenjeno vsebino dogovora, kot ga je zatrjevala tožeča stranka. Po presoji višjega sodišča bi prav stališče, da je takšna okoliščina vzpostavila veljavno spremembo pogodbenega razmerja in ustvarjala veljavno obveznost za naprej, čeprav ta nima nobene podlage v dejanski vsebini pogodbenega dogovora strank niti v dejanskih podatkih o predmetih zavarovanja, kršilo načelo vestnosti in poštenja.

9. Kar pa zadeva predlog za zaslišanje priče A. A., pa je sodišče prve stopnje presodilo, da je trditvena podlaga o višini tožbenega zahtevka tožeče stranke pomanjkljiva, kot je tekom te odločbe povzelo tudi višje sodišče. To pomeni, da je dokazni predlog, s katerim bi tožeča stranka dopolnjevala svojo trditveno podlago v zvezi z izračunom višine tožbenega zahtevka, nedovoljen informativni dokaz. Glede na to se odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem navedene priče izkaže za pravilno.

10. Ob upoštevanju vsega navedenega višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek po višini ni določljiv in s posledično odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

11. Do ostalih pritožbenih navedb se višje sodišče ni opredeljevalo, saj za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Tožeča stranka se je zoper odločitev o stroških postopka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost te odločitve soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.