Jedro

Po pravilni presoji sodišča prve stopnje, ob izostanku konkretnih tožbenih navedb in tudi pritožbenih navedb, nevarnost, da bo tožeča stranka v matični državi izpostavljena nečloveškemu ravnanju, ne obstaja in tudi ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (poročila mednarodnih organizacij in organov nekaterih tujih držav o objektivnem stanju v matični državi tožeče stranke).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.7.2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da jo mora zapustiti v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil). Po proučitvi zadeve sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana na podlagi pravilnega postopka. Poleg tega je po njegovem mnenju tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS).

Glede tožbenih ugovorov pa sodišče še dodaja: Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila iz razloga, ker tožnik v matični državi Gruziji (izven avtonomne pokrajine A.) ni ogrožen. To je razvidno iz poročil o objektivnem stanju v Gruziji, iz katerih izhaja, da državni organi Gruzije v nekonfliktnih delih države spoštujejo človekove pravice ter da Gruzinci, ki prihajajo iz A., v matični državni niso ogroženi. Tožniku v Gruziji, katere državljan je, ne grozijo prisilni ukrepi po državnih organih, kar izhaja tudi iz njegovih navedb v azilnem postopku, ko je navedel, da v Gruziji ni iskal zaščite zato, ker tam nima sorodnikov in premoženja. Na podlagi določbe 2. odstavka 9. člena Direktive Sveta EU o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav, kot tudi oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito, si mora prosilec za azil najprej poiskati zaščito znotraj lastne države, mednarodno zaščito pa šele, če te zaščite v matični državi ne dobi. Tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje v Gruziji ni iskal zaščite, okoliščini, da tam nima sorodnikov in premoženja, pa ob izostanku drugih pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil, nista pravno relevantna razloga za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je po mnenju sodišča prve stopnje tudi pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni razlogov za priznanje azila na podlagi pogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Azil se iz humanitarnih razlogov prosilcu prizna le ob predpostavki, da obstajajo konkretni humanitarni razlogi, vendar pa po mnenju sodišča prve stopnje tožnik v postopku ni izkazal, da bi bila njegova varnost ali fizična integriteta ogrožena ter da bi bil v primeru vrnitve v Gruzijo izpostavljen nečloveškemu ravnanju oziroma da bi bili podani humanitarni razlogi za podelitev azila. Sodišče prve stopnje zavrača pavšalne tožbene ugovore, da je tožena stranka kršila določbe ZAzil in nepopolno ter zmotno ugotovila dejansko stanje v zvezi s tožnikovo ogroženostjo v matični državi. Tožena stranka je po mnenju sodišča prve stopnje tožnikovo prošnjo zavrnila po ugotovitvi, da tožnikov strah pred preganjanjem v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil ni utemeljen ter da niso podani humanitarni razlogi za priznanje azila. Dokazno oceno je tožena stranka sprejela in obrazložila na podlagi tožnikovih izjav ob podaji prošnje za azil ter na zaslišanju v povezavi s poročili mednarodnih organizacij, ki se nanašajo na A. in Gruzijo. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnik v tožbi ne navaja dejstev in dokazov, ki bi nasprotovali ugotovitvi tožene stranke, da tožnik, ki se šteje za Gruzinca, kot državljan Gruzije v primeru vrnitve v nekonflikten del matične države ne bo ogrožen. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik v tožbenih ugovorih ne navaja, katerih konkretnih dejstev tožena stranka ni ugotovila oziroma jih je ugotovila napačno, zato sodišču prve stopnje ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve tožene stranke. Ustava Republike Slovenije in mednarodne pogodbe, na katere se sklicuje tožnik, prepovedujejo izročitev oziroma izgon oseb, če obstaja dejanska nevarnost, da bo oseba v matični državi izpostavljena nečloveškemu ravnanju, vendar pa po presoji sodišča prve stopnje, ob izostanku konkretnih tožnikovih tožbenih navedb, takšna nevarnost v njegovem primeru ne obstaja.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo s tožbo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in da temelji na zakonu. Zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

V pritožbi tožnik izpodbija 1. točko izreka izpodbijane sodbe.

Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi, odpravi s tožbo izpodbijano odločbo in zadevo pošlje v ponovno odločanje toženi stranki. Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in dodaja: Nerazjasnjeno ostaja vprašanje njegovega subjektivnega strahu pred preganjanjem v matični državi, saj njegova izvorna država zanj ni varna država. Prav tako ni mogel poiskati zaščite znotraj matične države, ampak jo je moral poiskati v prvi varni državi oziroma v Republiki Sloveniji. Potrebno bi mu bilo verjeti, da obstaja celo možnost, da ga v izvorni državi ubijejo. Sodišče prve stopnje je mnenja, da v svoji tožbi ni dovolj obrazložil tožbenih navedb v smeri svojih nasprotujočih izjav. Vendar po njegovem mnenju tudi tožena stranka v svoji odločbi ne obrazloži natančno, katere so tiste navedbe, ki naj bi bile tako odločilne, da bi narekovale zavrnitev njegove prošnje za azil zaradi dvoma v njegovo kredibilnost. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru odločilo pravilno in zakonito ter za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja v celoti in se, da se izogne ponavljanju, nanje tudi sklicuje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožnik v matični državi Gruziji ni ogrožen; da v Gruziji nima sorodnikov in premoženja in zaradi tega ob izostanku drugih pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil, to nista pravno relevantna razloga za priznanje azila v Republiki Sloveniji; da v obravnavanem primeru ni razlogov za priznanje azila na podlagi pogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil, to je za azil iz humanitarnih razlogov; da tožnik v tožbi, po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa tudi v pritožbi, ne navaja dejstev in dokazov, ki bi nasprotovali ugotovitvi tožene stranke, da tožnik, ki se šteje za Gruzinca, kot državljan Gruzije v primeru vrnitve v nekonflikten del matične države ne bo ogrožen; da tožnik v tožbenih ugovorih, kar ponavlja tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ne navaja, katerih konkretnih dejstev tožena stranka ni ugotovila oziroma jih je ugotovila napačno, zato pritožbenemu sodišču tudi ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve tožene stranke; in, da po pravilni presoji sodišča prve stopnje, ob izostanku konkretnih tožbenih navedb in sedaj tudi pritožbenih navedb, nevarnost, da bo tožnik v matični državi izpostavljen nečloveškemu ravnanju, v njegovem primeru ne obstaja in tudi ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (poročila mednarodnih organizacij in organov nekaterih tujih držav o objektivnem stanju v Gruziji).

Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da je kršilo pravila postopka in v posledici tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik pa niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja okoliščin, ki bi bile pravno pomembne za priznanje azila in bi utegnile pripeljati do drugačne odločitve.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.