Jedro

6.čl. ZPN je določal, da občani ne morejo brez plačila pridobiti pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, vendar je šlo za določilo, ki je bilo v korist družbene lastnine (torej je šlo za javno korist).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da naj bi bili pogodba št. 500-384/73-77 z dne 15.09.1977 in aneks k tej pogodbi z dne 31.08.1978, ki sta ju sklenili pravdni stranki glede prenosa pravice uporabe na parceli št. 1817/1 k.o. P., nična in podrejeni tožbeni zahtevek, naj se navedena pogodba in aneks razveljavita. Glede na neuspeh tožnikov v postopku pa je še odločilo, da sta tožnika dolžna drugi in tretji toženi stranki povrniti njune pravdne stroške v višini 141.984,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta tožnika po pooblaščencu. V pritožbi uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navajata, da je imela sporna pogodba za cilj ureditev meja med parcelami pravdnih strank in prav s tem namenom sta tožnika pogodbo podpisala. Dodelitev pravice uporabe drugi in tretji toženi stranki oziroma njunemu pravnemu predniku pa je bila le v izrecni volji in ravnanju prve toženke, saj parcela št. 1817/1 ni bila v posesti in uživanju tožnikov in s to parcelo niso niti mogli razpolagati. To izhaja iz odločbe prve tožene stranke z dne 15.01.1970 in 16.06.1970. Vprašanje odškodnine po tej odločbi naj bi tožnika in prva toženka dogovorili v posebnem postopku, vendar jima ta odškodnina za odvzeto zemljišče ni bila nikoli izplačana, čeprav se tožnika tej pravici nista nikoli odpovedala. 3.točka sporne pogodbe je v nasprotju z zakonskimi predpisi, ki so veljali za prenos pravice uporabe. Prenos je bil namreč vedno pogojen s plačilom odškodnine za odvzeto zemljišče. Tožnika zatrjujeta neveljavnost pogodbe tudi zato, ker je očitno, da sta podpisala nekaj, kar ni bilo v njuni volji oziroma je izrecno nasprotovalo njunim koristim. Prva tožnica in pravni prednik drugega tožnika sta mlada odšla v tujino in trdo delala, povsem nerazumljivo in skregano z razumom bi bilo njuno ravnanje, po katerem naj bi privolila v neodplačno izročitev težko prigaranega premoženja, ki sta ga pred tem kupila. Zato pritožnika vztrajata pri stališču, da je sporna pogodba nična oziroma vsaj izpodbojna. Sodišče ni opravilo celovite dokazne ocene in analize vsakega dokaza posebej in vseh skupaj v njihovi medsebojni povezavi. Sodba tudi nima navedbe predpisa iz časovnega obdobja, v katerem je prišlo do zapisa sporne pogodbe, zato zaključka sodišča, da ne gre za ničnost, niti ni mogoče pravno preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Ker sta bila sporna pogodba in aneks podpisana 15.09.1977 oziroma 31.08.1978, Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR - Ur.l. SFRJ, št. 28/78) pa je pričel veljati šele 01.10.1978, za presojo veljavnosti pravnega posla niso odločilna določila ZOR, temveč pravna pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ). Ne glede na to, da se je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju svoje sodbe sklicevalo na ZOR, pa je odločitev pravilna. Tožnika zatrjujeta, da sta podpisala nekaj, kar ni bilo v njuni volji in je nasprotovalo njunim koristim, vendar se je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričalo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati odsotnosti svoje privolitve k sklenitvi pogodbe, kar bi imelo po 869. do 877.čl. ODZ za posledico izpodbojnost pogodbe oziroma pogodba niti ne bi nastala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je s pogodbo in aneksom bil realiziran sklep Sklada za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč O.P. z dne 12.03.1976, s katerim je bilo določeno, da vsaka od pravdnih strank oz. njunih pravdnih prednikov (M.Š. in F.S. sta bila brat in sestra) pridobita približno polovico funkcionalnega zemljišča k svojima stanovanjskima hišama, to je vsaka cca 550 m2. Tako je po pogodbi pridobila tožeča stranka pravico uporabe na parceli št. 1817/5 kot dodatnem funkcionalnem zemljišču k stanovanjski hiši na parceli št. 3571, tožena stranka oziroma njen pravni prednik (tožničin brat) pa parcelo št. 1817/1 k stanovanjski hiši na parceli št. 2511. Prav zadnje navedeno parcelo pa je F.S. pridobil od M.Š. že prej na podlagi darilne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da je v bistvu šlo za določitev meje uporabe nepremičnin med bratom in sestro in je zato tudi v tem smislu razlagalo navedbo tožeče stranke, da je bil namen pogodbe ureditev meja med parcelami pravdnih strank.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi šlo za prenos, ki je bil v nasprotju s takratnimi predpisi o prometu z nepremičninami in da naj bi bila zato pogodba nična. Iz sklepa Sklada za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč Občine P. z dne 12.03.1976 namreč povsem jasno izhaja, da je imela M.Š. uživalno pravico na celotni parceli št. 1817 k.o. P. (očitno kot posledico 39.čl. Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč - Ur. l. FLRJ št. 52/58, po katerem je prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča imel pravico brezplačno uživati to zemljišče vse dotlej, dokler je bilo v njegovi posesti oziroma mu ga pristojni organ ni odvzel zaradi dodelitve za gradnjo). Omenjeni sklep je jasno določil, da se parcelo št. 1817 dodeli kot funkcionalno zemljišče hišama na parceli št. 3571 in 2511, sporna pogodba pa je služila za realizacijo tega sklepa, tako da je prišlo na parceli št. 1817/5 do "transformacije" uživalne pravice M.Š. v njeno pravico uporabe, na parceli št. 1817/1 pa sta pravico uporabe pridobila F.S. in partnerka Mi.Š.. Zakaj naj bi bila taka dodelitev zemljišča v nasprotju z Zakonom o nacionalizaciji ali z Zakonom o prometu z nepremičninami (ZPN - Ur.l. SRS, št. 19/76) tožeča stranka ni prepričljivo pojasnila. Sklicuje se le na to, da naj bi bila dodelitev stavbnega zemljišča tretjemu vedno pogojena s plačilom odškodnine tistemu, kateremu je bilo zemljišče odvzeto oz. da pravice uporabe tretji niso mogli pridobiti neodplačno. Okoliščino, zakaj tožnica ni pridobila odškodnine za odvzeto zemljišče, pojasnjuje četrta točke pogodbe. Tožnica je namreč na parc. št. 1817/5 pridobila trajno pravico uporabe namesto prejšnje uživalne pravice. Na parc. št 1817/1 pa je tako pravico z njenim izrecnim soglasjem (3.odst. 1.člena pogodbe) pridobil brat, kateremu je že prej podarila parcelo št. 2511, na kateri je ta imel hišo, a brez funkcionalnega zemljišča. Res je sicer 6.čl. ZPN določal, da občani ne morejo brez plačila pridobiti pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, vendar je šlo za določilo, ki je bilo v korist družbene lastnine (torej je šlo za javno korist), v 4. točki pogodbe pa je bilo navedeno, da gre za neodplačno dodelitev pravice uporabe zato, ker se je na ta način izvršila sprememba uživalne pravice M.Š. v pravico uporabe z njenim soglasjem.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).