Jedro

Glede subjektivnega elementa - oblike krivde je sodna praksa, da ta očitek ne sodi v izrek, že ustaljena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1.000,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil A. C. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja oderuštva po 214. členu, kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem in drugem odstavku 310. člena, kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po četrtem in tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 307. člena in kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Sodišče mu je za posamična kazniva dejanja določilo naslednje kazni; za kaznivo dejanje, opisano v točki 1, po 212. členu KZ-1B kazen deset mesecev zapora in stransko kazen v višini 3.000,00 EUR, za kaznivo dejanje, opisano v točki 2, po četrtem odstavku 310. člena KZ-1B kazen deset mesecev, za kaznivo dejanje, opisano v točki 3, po četrtem odstavku 307. člena KZ-1B kazen tri mesece zapora in za kaznivo dejanje, opisano v točki 4, po prvem odstavku 213. člena KZ-1B kazen dve leti zapora ter mu zatem na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B izreklo enotno kazen tri leta in devet mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 3.000,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenec dolžan plačati A. B. 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2010 do plačila, za pogodbo o posojilu z dne 14. 6. 2010 med B. in C. kot upnikom, katere predmet je posojilo v znesku 140.000,00 EUR z rokom vračila tri mesece ter 6,5 % letno obrestno mero, pa je sodišče ugotovilo, da je nična. Pritožbeno sodišče je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je za kaznivo dejanje oderuštva po 214. členu KZ-1B določeno kazen devet mesecev zapora znižalo na osem mesecev zapora, kazen, določeno za kaznivo dejanje samovoljnosti po četrtem in drugem odstavku 301. člena KZ-1B, deset mesecev zapora znižalo prav tako na osem mesecev zapora in za kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1B, določeno kazen dveh let zapora znižalo na eno leto in šest mesecev zapora ter mu zatem na podlagi določil o steku izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora, pri čemer ostaneta izrečena stranska kazen v višini 3.000,00 EUR in rok treh mesecev od pravnomočnosti sodbe nespremenjena.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi pa spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Deloma namreč ugovori, ki jih uveljavlja vložnik, niso materialno izčrpani, deloma pa zahteva izpodbija tudi pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, slednje pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona oziroma izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja, opisanega v točki 1, pa vrhovna državna tožilka meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti prav tako neutemeljena. Na ugovore vložnika, ki jih je obramba uveljavljala v enakem obsegu v pritožbi, je relevantno odgovorilo že sodišče druge stopnje, s katerega stališčem se v celoti strinja. Očitki obrambe, da sta nižji sodišči obsojenca obsodili na predolgo zaporno kazen, pa vložnik uveljavlja le razlog primernosti izrečene kazenske sankcije, ta razlog pa je mogoče uveljavljati le s pritožbo, ne pa z zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil zagovornik obsojenca in v njem izraža svoje nestrinjanje z navedbami vrhovne državne tožilke ter vztraja na stališčih uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme skladno z določilom člena 420 ZKP vložiti zoper sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Z novelo ZKP-K(1) pa je bilo uzakonjeno takoimenovano predhodno izčrpanje pravnih sredstev - peti odstavek 420. člena ZKP. Po tej določbi se sme vložnik sklicevati na kršitev zakona, ki jih sicer lahko uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti samo, če jih ni mogel uveljaviti v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Kršitev, ki jih s pritožbo ni uveljavljal ne obsojenec in ne obramba (zagovornik), torej ne moreta uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odločanju o zahtevi se omeji Vrhovno sodišče samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik (prvi odstavek 424. člena ZKP), kar pomeni, da preizkusa po uradni dolžnosti pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu ni.

6. V zahtevi uveljavljane kršitve kazenskega zakona so naslednje: a) sodišče je kršilo kazenski zakon, saj dejanje, ki je opisano v točki 1 izreka prvostopenjske sodbe, ni kaznivo dejanje, ni namreč konkretiziran očitek „izrabi slabo premoženjsko stanje oškodovanca“.

Na podobne pritožbene očitke kot jih uveljavlja vložnik v zahtevi je odgovorilo že pritožbeno sodišče v točki 6 svoje odločbe. Navedlo je, da so elementi kaznivega dejanja oderuštva navedeni tako v abstraktnem, kot tudi v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja. V abstraktnem delu, navedenem v uvodnem delu opisa kaznivega dejanja, je zapisano, da je obdolženi zase pridobil očitno nesorazmerno premoženjsko korist s tem, da je izrabil slabo premoženjsko stanje in stisko A. B., temu pa sledi konkreten opis navedenih zakonskih znakov, v katerem je zapisano, da je to storil na ta način, da je v mesecu maju 2010 v Ljubljani A. B. posodil 3.000,00 EUR; pri tem pa mu povedal, da znašajo tedenske obresti od te vsote 750,00 EUR, kar pomeni 25 % tedenske obresti, s pogoji pa se je A. B. zaradi slabega poslovanja svojega podjetja in velikih osebnih dolgov strinjal ter obdolženemu dnevno izročal kot plačilo za obresti manjše zneske v vrednosti od 80,00 do 120,00 EUR, ko pa mu ob koncu meseca avgusta 2010 ni bil več sposoben plačati niti obresti, saj je bil brez dohodkov in prezadolžen, pa mu je obdolženi pojasnil, da mu je sedaj dolžan že 5.500,00 EUR, kar znaša 3.000,00 EUR glavnice in 2.500,00 EUR za obresti, oškodovanec pa mu je do 17. 9. 2010 izplačal že okrog 10.000,00 EUR, kar pomeni v obdobju 4. mesecev več kot dvakratno povečanje glavnice. Po presoji pritožbenega sodišča navedeni opis vsebuje konkretizacijo izrabe slabega premoženjskega stanja in stiske oškodovanca s strani obdolženca z namenom, da ta zase pridobi očitno nesorazmerno premoženjsko korist. Kaznivo dejanje oderuštva po 214. členu stori med drugim, kdor si za uslugo, ki jo nekomu stori zase, zagotovi očitno nesorazmerno premoženjsko korist s tem, da izrabi njegovo slabo premoženjsko stanje.

V konkretnem primeru je bil obsojenec spoznan za krivega, da je izrabil slab premoženjski položaj oškodovanca (prezadolženost A. B., osebni dolgovi, slabo poslovanje njegovega podjetja B., s. p.) s tem, da mu je nudil uslugo - z njim sklenil posojilno pogodbo za nesorazmerno visoke obresti (25 % tedenske obresti, kar pomeni za 3.000,00 EUR posojila 750,00 EUR obresti tedensko), zaradi že omenjenega slabega finančnega stanja pa se je oškodovanec z obsojenčevo ponudbo „strinjal“ oziroma v pogoje posojilne pogodbe pristal, vse navedeno pa je, kot nadalje izhaja iz izreka sodbe, storil obsojenec zato, da bi si pridobil nesorazmerno premoženjsko korist, in mu je to tudi uspelo, saj mu je B. do 17. 9. 2010 izplačal že okrog 10.000,00 EUR, kar pomeni v obdobju štirih mesecev več kot dvakratno povečanje glavnice. Glede na navedeno je tudi po presoji Vrhovnega sodišča opis popoln oziroma vsebuje vse objektivne elemente obravnavanega kaznivega dejanja. Glede subjektivnega elementa - oblike krivde (v konkretnem primeru direkten naklep) pa je že ustaljena sodna praksa, da ta očitek ne sodi v izrek. Gre namreč za okoliščine, ki so del notranjega doživljanja storilca, oziroma, za okoliščine, ki niso razvidne navzven in o katerih je moč sklepati šele na podlagi objektivnih dejstev. Te objektivne okoliščine, ki same po sebi ne predstavljajo elementa kaznivega dejanja, temveč se na podlagi njih le sklepa o obstoju oziroma neobstoju subjektivnega elementa pa so del obrazložitve. Tudi v konkretni kazenski zadevi je sodišče presodilo in ugotovilo obliko krivde, to je zavest obsojenca o slabem premoženjskem stanju in stiski oškodovanca in o njegovem (obsojenčevem) namenu pridobiti nesorazmerno premoženjsko korist in to tudi obrazložilo (str. 11 sodbe sodišča prve stopnje). Nestrinjanje z navedenimi ugotovitvami pa ne pomeni očitek kršitve materialnega zakona temveč le očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, tega pa, kot je bilo že povedano, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

b) Vložnik nadalje vidi kršitev kazenskega zakona v tem, ker sodišči nista opredelili „resne grožnje“ kot elementa kaznivega dejanja izsiljevanja. Tudi ta kršitev ni podana, saj iz izreka jasno izhaja, da je obsojenec B. grozil, da ga bo ubil, da ga bo razstrelil in mu prepovedal hoditi v njegovo vrtnarijo, kar vse nedvomno predstavlja, še posebej ob vedenju, da poseduje obsojenec tudi pištolo, resno grožnjo za življenje. Sicer pa vložnik tega očitka niti ne konkretizira, temveč v nadaljevanju zahteve polemizira z razlogi sodišča in izraža dvom v dokazanost groženj. Z uveljavljanjem razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa kot je bilo že pojasnjeno, z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti, sodba pa ima tudi prepričljive razloge o dokazanosti navedenega elementa kaznivega dejanja, tako da tudi ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to nadalje uveljavlja vložnik v zahtevi, pri čemer tudi to kršitev obrazlaga z izražanjem dvoma v verodostojnost izpovedbe oškodovanca.

7. Med procesne kršitve, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, pa spada tudi očitek pristranskosti sodnikov, ker so se seznanili z uradnima zaznamkoma z dne 13. 1. 2011 in 9. 3. 2011 o obvestilih zbranih od obsojenca, podanih preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, zaradi česar je po stališču vložnika nadalje podana tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena tega zakona. Vrhovno sodišče teh očitkov ni presojalo, ker za presojo ni izpolnjen pogoj, ki ga določa peti odstavek 420. člena ZKP (materialna izčrpanost uveljavljane kršitve). Navedeni očitki kršitve procesnega zakona namreč v pritožbi niso bili uveljavljani.

8. Ostale navedbe v zahtevi, kjer vložnik izraža dvom o resničnosti odločilnih dejstev, dvom v verodostojnost izpovedbe oškodovanca, kjer očita sodišču nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar je krivda obsojencu dokazana le s stopnjo verjetnosti, ne pa z gotovostjo ipd., pa pomenijo le izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja iz tega razloga, pa kot je bilo že pojasnjeno, pravnomočnih sodnih odločb ni dopustno izpodbijati.

9. Ker torej uveljavljane kršitve materialnega in procesnega zakona niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določila člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri višini določene sodne takse pa je sodišče upoštevalo tudi Zakon o sodnih taksah, obsojenčeve premoženjske razmere ter zapletenost te kazenske zadeve.

(1) Ur. l. SRT, št. 91/2011.