Jedro

Tožnica z navedbami v predlogu, ki jih ponavlja tudi v tožbi, in sicer da bo morala zaradi načrtovane gradnje urediti fasado zadnjega dvorišča ter sprejeti ukrepe za zaščito pred vplivi novo umeščenega prehoda (zaščita pred hrupom, zastiranje pogledov v poslovni prostor, preprečitev nasilnega vstopa skozi javno izpostavljena okna itn.), izraža svoj interes, da do načrtovane gradnje v tem obsegu ne bi prišlo, ki pa ga ob upoštevanju vsebine odločanja v postopku za izdajo kulturnovarstvenega soglasja ne more varovati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka, končanega s kulturnovarstvenim soglasjem št. 35105-0341/2013/10 z dne 8. 8. 2013. Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo omenjeno soglasje izdano investitorki Mestni občini Novo mesto za prenovo mestne tržnice in Florjanovega trga v Novem mestu, ki ležita v območju kulturnega spomenika Novo mesto – Mestno jedro (EŠD 492) in v registrirani enoti nepremične dediščine Novo mesto – Arheološko najdišče Mestno jedro-Kandija (EŠD 493). Tožnica kot solastnica poslovno stanovanjskega objekta na A. v Novem mestu oz. parc. št. 1655/0 k.o. ..., ki neposredno meji na zemljišče posega parc. št. 1657/0 k.o. ..., za katero so bili izdani kulturnovarstveni pogoji in soglasje, v tem postopku ne more sodelovati kot stranska udeleženka v smislu 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V njem namreč ne more varovati svojih pravnih koristi, saj se o njih v tem postopku ne odloča. Organ poudarja, da kulturnovarstveno soglasje ni dovoljenje za poseg, ki potencialno posega v tožničine pravice, ampak le soglasje k njemu z vidika varstva kulturne dediščine (28. do 30. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine, v nadaljevanju ZVKD-1). Ker bo tožnica svoje ugovore v zvezi z zasnovo nameravane prenove tržnice, projektno dokumentacijo in njeno neskladnostjo s prostorskimi in drugimi predpisi lahko uveljavljala v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, ni upravičena predlagateljica obnove postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da je glede na določbe ZVKD-1 namen kulturnovarstvenih pogojev in soglasja zagotoviti, da bo načrtovani poseg v nepremično dediščino načrtovan in izveden v skladu s predpisi, ki določajo kulturnovarstveni režim za posamezno nepremično dediščino, torej presoja dopustnosti z vidika varstva kulturne dediščine. Zato tožnica tudi po stališču pritožbenega organa v obravnavanem postopku ne more varovati svojih pravnih koristi.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi pojasnjuje, zakaj bi ji kot solastnici sosednje nepremičnine morala biti dana možnost udeležbe v omenjenem postopku. Med drugim navaja, da je dejanska lastnica poslovnih prostorov v objektu na sosednjem zemljišču, ki so obrnjeni neposredno proti zemljišču tržnice, zaradi česar bo gradnja in obratovanje nove tržnice vplivala na poslovanje v njenem poslovnem prostoru, v katerem se opravlja odvetniška dejavnost. Ker je bilo v kulturnovarstvenih pogojih z dne 8. 8. 2012 upoštevano funkcioniranje objekta B., ne pa tudi objekta na št. A., že to kaže, da bi morala svoje interese varovati v predmetnem postopku. Njen objekt je sosednji objektu B. Pojasnjuje, da je načrtovan nov karejski prehod, ki pomeni novo prometno povezavo. Z njim se nekdaj zasebno dvorišče objekta A. neprostovoljno spreminja v javni prostor, kar predstavlja poseg v lastninsko pravico solastnika parc. številke 1655/0 k.o. ... Okna njenih poslovnih prostorov, ki so na nivoju terena, so namreč obrnjena na omenjeno interno zaklenjeno dvorišče, umestitev prehoda in odprte nadstrešnice tržnice pa lastnike sili ne le k neprostovoljni ureditvi fasad zadnjih dvorišč, ampak tudi v ukrepe za zaščito pred vplivi novo umeščenega prehoda (zaščita pred hrupom, zastiranje pogledov v poslovni prostor itn.). Meni, da se s tem spreminja vsebina prostora v historičnem mestnem jedru brez upoštevanja interesov lastnikov obstoječih objektov in specifičnosti stavb, ki imajo čelno fasado in interna dvorišča s fasado. Karejski prehod spreminja konfiguracijo terena in ukinja dosedanji dostop do internega dvorišča ter onemogoča vzdrževanje zadnje fasade objekta in strehe na tem delu objekta. Poseg v njeno lastninsko pravico predstavljajo gabariti objekta, njegovo oblikovanje in tipologija stavbe nove tržnice. V nadaljevanju pojasnjuje stališča glede neskladnosti načrtovane gradnje z OPN in OPPN. Zaradi navedenega bi morala kot solastnica stavbe v historičnem mestnem jedru, ob kateri namerava investitor zgraditi moderno tržnico, ki bo po obrazloženem močno vplivala na njeno stavbo, imeti pravico udeleževati se postopka.

Zatrjuje še kršitev 22. in 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), saj je bila prikrajšana za vsebinsko poln dialog z organom, ker da ta ni razložil, zakaj ni upošteval njenih navedb. Enako velja za drugostopni organ. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in ponovno poudarja, da se v postopku za izdajo kulturnovarstvenega soglasja ne presoja, ali bo predlagani poseg na posamezni nepremični dediščini vplival oz. posegel v lastninska upravičenja lastnikov sosednjih nepremičnin. Zato je zmotno tožničino sklicevanje na podobnost med tem in postopkom izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, saj je bistvo slednjega prav presoja vplivov emisij na okolje. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožnica je vložila še pripravljalni spis z dne 24. 10. 2014, v katerem med drugim poudarja, da pri izdaji kulturno varstvenih pogojev in soglasja ni bila upoštevana prizadetost objekta A., kar dejansko predstavlja poseg v njeno lastninsko pravico. Pristojni organ pa bi moral za ugotovitev, ali je nameravana gradnja v skladu s kulturnovarstvenimi predpisi, nujno presojati tudi njen vpliv na okolico oz. kulturno dediščino (v konkretnem primeru stavbe) v neposredni bližini.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je tožnica kot solastnica objekta A., ki leži na zemljišču v njeni solasti parc. št. 1655/0 k.o. ..., to pa meji na zemljišče načrtovane gradnje nove tržnice (na mestu že obstoječe stare) na parc. št. 1657/0 k.o. ..., izkazala razlog iz 9. točke 260. člena ZUP za obnovo postopka, v katerem so bili izdani kulturnovarstveni pogoji in soglasje za gradnjo v kulturnem spomeniku Novo mesto – Mestno jedro in v registrirani enoti nepremične dediščine Novo mesto – Arheološko najdišče Mestno jedro-Kandija.

Po omenjeni določbi ZUP se upravni postopek, končan z dokončno odločbo, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V skladu s prvim odstavkom 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da pravico do udeležbe v postopku uspešno uveljavlja le oseba, ki zatrjuje in izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje (osebne) koristi, ki temelji na materialnem predpisu – ta je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Le tak (torej pravni) interes je relevanten za to, da se osebi prizna status stranskega udeleženca. Pogoj je izpolnjen v primeru, če ji za konkretni postopek kateri od predpisov izrecno priznava tak status, kot tudi v primeru, če iz vsebine predpisa izhaja, da je njena udeležba v obravnavanem postopku potrebna, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj. To pomeni, da je treba pri presoji, ali ima oseba pravico udeleževati se postopka, upoštevati, ali je konkretni upravni postopek po svoji vsebini tak, da je v njem sploh mogoče uresničiti varstvo zatrjevanih pravic in pravnih koristi. Povedano drugače: za udeležbo ne zadostuje vsakršna pravna korist, ampak le tista, ki jo je v konkretnem upravnem postopku sploh mogoče varovati. Vprašanje v obravnavani zadevi torej je, ali bi tožnica v postopku za izdajo kulturnovarstvenih pogojev in soglasja lahko varovala svojo lastninsko pravico pred zatrjevanimi vplivi, ki naj bi jih imela načrtovana gradnja na njeno nepremičnino.

ZVKD-1 določa, da se kulturnovarstveno soglasje izda: za posege v spomenik ali njegovo vplivno območje v skladu z aktom o razglasitvi spomenika ali prostorskim aktom ali aktom o določitvi varstvenih območij dediščine; za posege v varstveno območje dediščine v skladu z aktom o določitvi varstvenega območja dediščine; za posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora pa v skladu s prostorskim aktom ali aktom o določitvi varstvenih območij dediščine (četrti odstavek 28. člena). S kulturnovarstvenimi pogoji se določijo zahteve, ki jih mora izpolnjevati projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (tretji odstavek 29. člena; v nadaljevanju PGD), soglasje pa se lahko zavrne le, če je poseg v neskladju z kulturnovarstvenimi pogoji (drugi odstavek 30. člena).

Iz navedenega izhaja, da kulturnovarstveno soglasje odraža skladnost načrtovanega posega z določbami predpisov, ki urejajo varstvo spomenika ali kulturne dediščine (za njegovo uresničitev so bili pred tem investitorju izdani pogoji), in ki, ko je govor o spomeniku, ob upoštevanju njegovega družbenega pomena in na podlagi njegovega vrednotenja konkretizirajo omejitve lastninske pravice ter drugih upravičenj in določajo ukrepe za izvedbo varstva (40. točka prvega odstavka 3. člena ZVKD-1).

Glede na tako vsebino obravnavanega postopka tudi sodišče meni in se v tem strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), da tožnica s trditvami, da bi morala v njem sodelovati kot stranska udeleženka, ker da zaradi vplivov gradnje na okolico ni bila upoštevana prizadetost njenega objekta A., ne izkazuje zahtevane pravne koristi.

Tako je dopustnost umestitve novega karejskega prehoda (v predlogu se tožnica sklicuje na posebne PIP – prostorske izvedbene pogoje –, ki naj ne bi dopuščali te nove prometne povezave) in njegova pomanjkljiva obdelava v PGD stvar postopka za izdajo gradbenega dovoljenja in skladnosti posega z določbami prostorskega akta (1. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov, ZGO-1). Enako velja za dopustnost gradnje odprte nadstrešnice tržnice in za vprašanje dopustnosti neto tlorisne in bruto tlorisne površine nove tržnice ter njenega oblikovanja, kar vse je tudi po navedbah v predlogu za obnovo postopka predmet določb v OPN. Glede na navedeno niti vprašanje, ali se z načrtovano gradnjo brez upoštevanja interesov lastnikov obstoječih objektov dejansko spreminja vsebina prostora, ni vprašanje kulturnovarstvenega režima, ampak vprašanje načrtovanja prostora.

Tožnica zato z navedbami v predlogu, ki jih ponavlja tudi v tožbi, in sicer da bo morala zaradi načrtovane gradnje urediti fasado zadnjega dvorišča ter sprejeti ukrepe za zaščito pred vplivi novo umeščenega prehoda (zaščita pred hrupom, zastiranje pogledov v poslovni prostor, preprečitev nasilnega vstopa skozi javno izpostavljena okna itn.), izraža svoj interes, da do načrtovane gradnje v tem obsegu ne bi prišlo, ki pa ga ob upoštevanju vsebine odločanja v postopku za izdajo kulturnovarstvenega soglasja ne more varovati. Poleg tega v tožbi vplive, ki naj bi jih načrtovana gradnja pomenila za njeno nepremičnino, širi še s pomisleki o projektni rešitvi strehe, o dopustnih materialih pri fasadah, o etažnosti nove tržnice in njenem modernem arhitekturnem oblikovanju ter umestitvijo ob niz historičnih stavb Glavnega trga, s čimer naj bi spreminjala prostorski kontekst, kazila podobo ter ogrožala funkcioniranje teh stavb. V predlogu za obnovo postopka tudi ni zatrjevala, da bo z načrtovanim posegom onemogočeno vzdrževanje zadnje fasade in strehe njenega objekta, niti na kaj takega ni bilo mogoče sklepati na podlagi njenih navedb o prekomernih gabaritih objekta, njegovem oblikovanju in tipologiji nove tržnice. Gre za nedovoljene tožbene novote, saj je morala tožnica že v zahtevi navesti okoliščine, na katere opira vloženo izredno pravno sredstvo (265. člen ZUP). To je tožnica storila, upravni organ pa se je v tem obsegu do njenih navedb tudi opredelil. Tožnica se v prid svojim stališčem neutemeljeno sklicuje na sodbe tega sodišča v zadevah I U 985/2012, I U 1307/2013, I U 1916/2012 in II U 138/2011. V njih so bili obravnavani stranski udeleženci v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, okoljevarstvenega soglasja in okoljevarstvenega dovoljenja. Ker se v teh postopkih presojajo druga materialnopravna vprašanja kot v obravnavanem, enake okoliščine ne vodijo nujno do istega procesnega rezultata glede pravice udeleževati se postopka.

Neutemeljena pa je tudi primerjava z odločbo U-I-45/11 z dne 3. 4. 2014, v kateri je Ustavno sodišče RS presojalo pravilnost stališča, da lastnik nepremičnine v postopku za podelitev pravice posebne rabe javne ceste (v zvezi z izvedbo javne prireditve) nikoli ne more doseči statusa stranskega udeleženca. Ugotovilo je, da so stališča rednih sodišč napačna, zaradi česar niso presojala, ali pritožnikove trditve (da omejitev splošne rabe javne ceste neposredno vpliva na izvrševanje lastninske pravice na nepremičninah, ki jih ima ob javni cesti, saj je znatno okrnjeno njihovo normalno uživanje) morda utemeljijo njegovo pravno korist. Sodbe so bile zato razveljavljene in vrnjene v ponovno odločanje. V obravnavanem primeru pa ne po vsebini zadeve niti v procesnem smislu ne gre za primerljiv postopek, pa tudi upravni organ se je opredelil do tožničine pravne koristi, kot jo je navedla v svoji vlogi.

Ker torej zatrjevani vplivi načrtovane gradnje ne morejo biti vsebina obravnavanega upravnega postopka, je pravilna presoja, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za udeležbo in s tem ne obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP. Zgolj dejstvo, da je solastnica nepremičnine, ki je po njenih zatrjevanjih del kulturnega spomenika (zaščitenega mestnega jedra) ter območja arheološkega najdišča, pa za status stranskega udeleženca po že povedanem samo zase ne zadostuje, saj se konkretni kulturnovarstveni pogoji in soglasje nanjo ne nanašajo, ne zatrjuje pa niti, da bi se v postopku kakorkoli odločalo o varstvenem režimu za njeno nepremičnino.

Neutemeljeno je še tožbeno stališče, da upravna akta obeh stopenj nista obrazložena. Navedena kršitev ni konkretizirana, saj tožnica ne pove, do katerih bistvenih navedb iz predloga za obnovo postopka oz. pritožbe se organa nista opredelila, pa bi se morala, zato nadaljnji preizkus v tej smeri ni mogoč. Prvostopenjski organ je namreč v izpodbijanem sklepu povedal, v zvezi s katerim postopkom je predlagana obnova iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, povzel je okoliščine, s katerimi je tožnica utemeljevala obnovitveni razlog, jih z vidika vsebine postopka odločanja o izdaji kulturnovarstvenih pogojev in soglasja opredelil kot nerelevantne (pri tem se je oprl na določbe 28. do 30. člena ZVKD-1) ter zaključil, da tožnica ne more biti stranska udeleženka v smislu 43. člena ZUP. S tem je organ izrazil stališče, da tožnica v obravnavanem postopku ne more varovati svoje lastninske pravice pred vplivi, ki jih navaja, saj gre za vprašanja, ki niso predmet obravnave v tem, ampak v drugih postopkih. Omenjeni razlogi so zadostni, saj omogočajo preizkus zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, zato tožbeni očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do pravnega sredstva 25. člena URS ni utemeljen.

Ker ostale tožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev (med drugim, da je bilo v soglasju upoštevano funkcioniranje objekta na B., saj to ničesar ne pove ne o njenem pravnem interesu niti o takem interesu lastnikov morebitnih drugih objektov, ki ležijo v območju kulturnega spomenika in v registrirani enoti nepremične deiščine), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa (da je tožnica solastnica sosednje nepremičnine parc. št. 1655/0 k.o. ... in da ta leži v območju zaščitenega mestnem jedru in enote nepremične dediščine), med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).