Jedro

Nižji sodišči z določitvijo 20-odstotnega tožnikovega prispevka k nastali škodi nista zmotno uporabili tretjega odstavka 177. člena ZOR. Ni se namreč moč strinjati z revizijo, da tožnik v konkretnem primeru ni kršil drugega odstavka 58. člena ZVCP. Pešci, ki hodijo po neosvetljenem vozišču, morajo v skladu z navedeno določbo ZVCP tudi v naselju nositi belo luč ali odsevnik bele barve. Obveznost pešcev, da zunaj naselja in v naselju, kjer ni pešpoti, pločnika ali kolesarske steze, hodijo ob levem robu vozišča v smeri hoje (četrti odstavek 84. člena ZVCP) ni predpisana brez razloga. Njeno bistvo je namreč v zagotavljanju večje varnosti pešcev, ki lahko pred seboj opazujejo vozilo, ki se jim približuje in reagirajo z umikanjem, če bi lahko prišlo do nevarne situacije. Poleg tega morajo vozniki voziti čim bliže desnemu robu vozišča (tretji odstavek 21. člena ZVCP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je dne 8. 12. 2000 kot pešec poškodoval v trčenju z osebnim vozilom, ki je bil odgovornostno zavarovano pri toženki. Utrpel je zlom desne mečnice, dvojni zlom leve mečnice, zlom 4. stopalnice desnega stopala, zlom 4. in 5. rebra desno, zlom končnega členka palca desnega stopala, hujši pretres možganov, lobanjsko možgansko poškodbo v obliki udarnine in raztrganine v slepoočnem in čelnem predelu glave, izbitje desnega in levega zgornjega podočnika, na katera je bil fiksiran snemno protetični zobni nadomestek ter številne odrgnine po obrazu in čelu, zaradi česar mu je bilo, ob upoštevanju njegovega 20-odstotnega prispevka k nastali škodi in valorizirane že plačane odškodnine, pravnomočno prisojeno zadoščenje za pretrpele telesne bolečine in nevšečnosti, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah 17.730,79 EUR, medtem ko je bil v presežku tožbeni zahtevek zavrnjen. Odločeno je bilo tudi o premoženjski škodi in o vtoževanem znesku iz naslova kapitaliziranih zamudnih obresti.

2. Zoper zavrnilni del pritožbene sodbe je tožnik iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Izpodbija zaključek nižjih sodišč glede njegovega 20-odstotnega prispevka k nastali škodi. V zvezi s tem izpostavlja težo kršitve cestnoprometnih predpisov, ki jo je storil voznik osebnega vozila in opozarja, da je osebno vozilo nevarna stvar. Meni, da mu dejstvi, da ni imel refleksijske ploščice in da je imel na sebi oblačila temne barve, ne moreta iti v škodo, saj ga je voznik osebnega vozila opazil že na razdalji 30,47 m. Ker je voznik osebnega vozila že pred trkom vozil po bankini, tožnikove kršitve cestnoprometnih predpisov niso v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Določba 58. člena Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/1998 in nasl., v nadaljevanju ZVCP) pešcem nalaga obveznost hoje po levi strani vozišča le izven naselja, v konkretnem primeru pa je do nezgode prišlo v kraju Nazarje. Ker je bilo vozišče na levi strani poškodovano, je pravilno hodil po njegovi desni strani. Ponovno niza vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti ter za strah v celotnih zahtevanih zneskih, in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Opozarja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe.

3. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. da je tožnik v trenutku, ko ga je zavarovanec toženke opazil, hodil zgolj 0,2 m od desnega roba vozišča, da je bil zavarovanec toženke v kritičnem času močno alkoholiziran, da je bila hitrost vožnje omejena na 50 km/h, itd.).

6. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Nižji sodišči z določitvijo 20-odstotnega tožnikovega prispevka k nastali škodi (kljub objektivni in zaradi prehitre vožnje tudi krivdni odgovornosti toženkinega zavarovanca) nista zmotno uporabili tretjega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR).(1) Ni se namreč moč strinjati z revizijo, da tožnik v konkretnem primeru ni kršil drugega odstavka 58. člena ZVCP. Pešci, ki hodijo po neosvetljenem vozišču, morajo v skladu z navedeno določbo ZVCP tudi v naselju nositi belo luč ali odsevnik bele barve. Tožnik navedenega ni imel; z oblačili temne barve pa je še dodatno prispeval k svoji neopaznosti. V nasprotnem primeru bi ga voznik osebnega vozila zagledal že 100 m preje in bi tako lahko pravočasneje reagiral. Revident neutemeljeno minimalizira tožnikovo hojo po napačni strani vozišča. Obveznost pešcev, da zunaj naselja in v naselju, kjer ni pešpoti, pločnika ali kolesarske steze, hodijo ob levem robu vozišča v smeri hoje (četrti odstavek 84. člena ZVCP) ni predpisana brez razloga. Njeno bistvo je namreč v zagotavljanju večje varnosti pešcev, ki lahko pred seboj opazujejo vozilo, ki se jim približuje in reagirajo z umikanjem, če bi lahko prišlo do nevarne situacije. Poleg tega morajo vozniki voziti čim bliže desnemu robu vozišča (tretji odstavek 21. člena ZVCP). Ker v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno, da bi bilo vozišče na levi strani poškodovano, uporaba določbe petega odstavka 84. člena ZVCP ni mogoča. Tožnik bi trčenje lahko preprečil, če bi ravnal v skladu z navedenimi določbami ZVCP, zato tožnikova zatrjevanja o neobstoju vzročne zveze niso utemeljena. Da voznik vozila zaradi alkoholiziranosti ni bil sposoben obvladovati, ni bilo ugotovljeno. Prav tako iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da je že nekaj metrov pred trkom vozil po bankini.

7. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno). Nižji sodišči sta obe načeli pravilno upoštevali. Natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (glej razloge na strani štiri do osem sodbe sodišča prve stopnje in razloge na strani tri in štiri sodbe sodišča druge stopnje) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo.(2) Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). Neutemeljen je revizijski očitek, da bi morala biti tožniku prisojena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pojem skaženosti je pravni standard. V sodni praksi prevladujejo za presojo o konkretni vsebini tega pravnega standarda objektivno subjektivni kriteriji. To pomeni, da presoja terja najprej natančno ugotovitev konkretnih sprememb oškodovančeve zunanjosti. Nato sledi sklepanje o njihovi opaznosti, možnosti njihovega zakrivanja in subjektivna merila o vplivanju teh lastnosti sprememb na oškodovančevo psihično ravnotežje in počutje, upoštevaje pri tem njegovo starost in spol. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da sta brazgotini na obrazu oz. glavi nežni, slabo pigmentirani, komaj zaznavni ter tako ne motita estetskega videza; brazgotina v predalu palca desne noge je zaradi nošenja obuval skoraj ves čas prekrita. Šepanje ni bilo ugotovljeno. Nižji sodišči sta glede na navedeno pravilno zaključili, da v tem primeru ne gre, izhajajoč iz določila 200. člena ZOR, za pravno priznano škodo.

8. Revizijski očitki procesne kršitve niso konkretizirani. Tožnik namreč ni pojasnil do katerih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 590/2006, II Ips 652/2003, II Ips 465/2004, II Ips 36/2003, II Ips 103/2005, II Ips 163/2000, II Ips 1/94, II Ips 460/95, II Ips 499/2000, itd. Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 361/2005, II Ips 36/2006, II Ips 960/2007, II Ips 777/2005, II Ips 455/2004, II Ips 184/92, II Ips 323/2006, II Ips 322/2006, itd.