Jedro

Odvetnikova odškodninska odgovornost je odgovornost po merilih strokovne skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki jo določa ZOdv, ko pravi, da je za stranko koristno ravnanje, ki je vestno, pošteno, skrbno ter po načelih poklicne etike. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi odvetnik tedaj, ko je stranka k njemu prišla, lahko še pravočasno vložil tožbo in da bi s tožbo uspel, zmotno pa je strokovno menil, da je to prepozno, zato je ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

Nezakonit dokaz je, če je bil izveden in pridobljen v nasprotju s procesnimi pravili in to pomeni kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik je predlagal odločbo ZPIZ o invalidski upokojitvi zaradi taksne oprostitve. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo in ni povedalo strankam, da ga bo upoštevalo. Nato pa je zavrnilo zahtevek za rento, ker bi bil tožnik invalidsko upokojen, delodajalec pa ne bi imel dela za njegovo zdravstveno stanje.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (obsodilnem delu) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba v zavrnilnem delu in v delu o stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

III. Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji pravdni stroški, tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 1.877,79 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2008 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, kakor tudi zahtevek za vsakomesečno plačilo in regres s pripadki (III. izreka). Pod IV. je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2.Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede trditve, da je odvetnik J. V. ravnal v nasprotju z določilom 2. točke 4. odstavka 1. člena Splošnih pogojev zavarovanja poklicne odgovornosti odvetnikov, saj ni jamstva tožene stranke za vtoževano škodo. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ko je menilo, da je odvetnik storil grobo strokovno napako. Tako je zmotno ugotovilo, da je rok za vložitev tožbe bil še odprt 5. 4. 2002. Ugovor je delavec vložil 6. 2. 2002 in po 30 dneh (7. 3. 2002), bi moral tožnik vložiti tožbo oz. najpozneje 22. 3. 2002. Tako je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 98/99. Tako pa je odvetnik s tem, ko je vložil sicer že prepozno tožbo, menil, da je tožnik 5. 4. 2002 že zamudil rok za vložitev tožbe. Zato je tožniku svetoval, da od delodajalca poskusi pridobiti odločitev o ugovoru, da bi lahko pravočasno tožil. Sodba se do tega ugovora (na naroku 21. 6. 2010), ne izjavi in sicer, da ni podana groba strokovna napaka odvetnika, če odvetnik svetuje na podlagi eventualno zmotnega pravnega naziranja. Odvetnik je imel pravno naziranje, ki ga je obrazložil ob zaslišanju. To je bilo na podlagi zakona in sodne prakse. Tožbo je vložil na izrecno vztrajanje tožnika. Sodišče zmotno sklepa, da bi tožnik v primeru pravočasno vložene tožbe uspel. Iz dokaznega postopka ne izhaja z dovolj veliko stopnjo verjetnosti, da bi dokazal, da je imel dopust v spornem času. Tega ne bi uspel dokazati. Zmotno je štelo sodišče, da bi tožnik v času od 1. 2. 2002 do 10. 7. 2002 lahko delal s polnim delovnim časom in prejemal polno plačo. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bil tožnik celo leto 2002 nesposoben za svoje delo v T. T. d.o.o. zaradi bolezni. Tudi v tem času bi prejemal le 80 % od osnove.

3.Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala zavrnitev.

4.Pritožbo vlaga tudi tožeča stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Sodišče je zahtevku po temelju ugodilo in moralo bi popolnoma presoditi vse, kar bi tožnik dobil z reintegracijskim zahtevkom pri Delovnem in socialnem sodišču. To pomeni tudi vse prejemke in plačane prispevke, ki so predmet te tožbe. Ni res, da to ni predmet škode. Škoda so tudi nadomestila in stroški in ne samo neto izguba. Zmotno je štelo sodišče, da bi moral tožnik dokazati, da mu delovno razmerje ne bi prenehalo. To dokazno breme ima tožena stranka. Sodišče je imelo podatke o plači in ni dovolilo dokaza z izvedencem finančne stroke. Pač pa ni ugovarjalo in izvedlo dokaz tožene stranke. Izvedba dokazov na lastno pobudo in izsiljenje sodišča z izvedencem medicinske stroke, predstavlja hudo bistveno kršitev določb postopka. Izvedenec ni bil pravočasno predlagan. Za lase je privlečeno, da je šele med postopkom tožena stranka ugotovila okoliščino o domnevnih zdravstvenih omejitvah tožnika in domnevni neustreznosti za delovno mesto. Tožena ves čas zatrjuje, da delodajalec s takim delovnim mestom ne razpolaga, da bi bil bil prerazporejen, da ni zdravstveno sposoben za upravljanje dela in ne predlaga ustreznega dokaza. Okoliščina torej ni nova in gre za prepozen dokazni predlog. Direktor pa je bil prisiljen v izjave, ki naj bi podkrepile tožnikovo dela nezmožnost. Nikjer v zdravstveni dokumentaciji ni, da ne bi mogel voziti tovornjaka zaradi omejitve pri dvigovanju bremena. Vožnja je naravna drža, ne prisilna drža. Nakladanje in razkladanje palet niso bili v njegovem delu. Izvedenec je kljub prepovedi ogledoval zdravstveni karton tožnika. Nepopisna je trditev sodišča, da je tožnik nasprotoval šele po pridobitvi izvedeniškega mnenja. Sodišče verjame izvedencu, da je sporočil tožnik, da se ne bo odzval, ker je na dopustu. Ni jasno, kdaj je izvedenec določil naslednji datum pregleda, verjetno nikoli, ker mu je tožnik povedal, da se pregleda ne bo udeležil. Izvedenec nima pravice v tem postopku opraviti svojega dela. V civilnem sodnem postopku so tožnikovi osebni podatki in so zaščiteni in gre za kršitev ustavno zagarantiranih pravic tožnika. To bo tožnik tudi uveljavljal. Tožnik ni bil nikoli v bolniški zaradi hrbtenice, ampak zaradi ledvičnih kamnov. Tožnik išče delo s potrdilom zdravstvene ustanove, da je sposoben za vožnjo vseh kategorij. Podal je dokazni predlog, ki ga sodišče ni upoštevalo. Sodišče je uporabilo vlogo tožnika za oprostitev plačila sodnih taks in to ni dokazna listina v tem postopku. Postopek Bpp je ločen od glavnega postopka in gre za odnos med tožnikom in državo glede taksne oprostitve. Nedopustno je, da bi te listine uporabili in tudi tu gre za kršitev določb postopka, osebnostnih pravic in Ustave. V kolikor ne bi prišlo do dogodka, bi tožnik vozil naprej, mogoče z bolečinami ali brez in bi si pomagal s pomočjo, če bi bilo treba npr. menjati gume. Prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in aktivno išče službo. Sodišče mu jemlje pravico iskati delo. Od reintegracije dalje bi mu šla vsa nadomestila. Sodišče pa v zvezi z naknadno nesrečo arbitrarno odloča. Da je tožnik sam, bi se lahko skliceval na svojo bolezen in invalidnost. 5.Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

6.Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke je utemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

7.Tožena stranka v pritožbi vztraja pri ugovoru, da ni podano zavarovalno kritje, saj po 2. točki 4. odstavka 1. člena Splošnih pogojev zavarovanja poklicne odgovornosti Pg-AOA-94 ni podano jamstvo tožene stranke za vtoževano škodo in da sodba o tem nima razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu tožena stranka spremenila ugovor oz. podlago za ugovor, ki ga je uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2010 in da v spis ni predložila zavarovalnih pogojev, na katere se sklicuje. Gre za prepozno dejansko navedbo v pritožbi, saj ne pojasni, zakaj brez svoje krivde tega ni mogla predložiti prej (337. člen ZPP). V spisu ni Splošnih pogojev za zavarovanje odvetnikove odgovornosti, na katere se sklicuje pritožba. V spisu se nahajajo le posebni pogoji. Pač pa je tožena stranka pravočasno v pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2010 (list. št. 64) navajala, da ni krit primer, ko zavarovanec, to je odvetnik, namenoma krši navodila in zahteve naročnika. Tak primer pa bi bil izključen že po 2. odstavku 953. člena OZ. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za strokovno napako odvetnika, ki je zmotno presodil, da bi bila tožba takrat, ko je tožnik prišel k njemu, prepozna. Strokovna napaka pa ne pomeni, da je škoda povzročena namerno oz. izključena. Namera pomeni naklepno ravnanje tako glede dejanja kot glede posledice. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo odvetnikovo strokovno zmotno presojo, je pravilno štelo, da je podan zavarovalni primer oz. kritje tožene stranke. S tem, ko ni še posebej odgovarjalo na ta ugovor, ob sicer pravno relevantni ugotovitvi, da gre za grobo strokovno napako, ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb ZPP. Sodba zato ima razloge in jo je moč preizkusiti, zlasti ob dejstvu, da tožena stranka ni pravočasno predložila Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika. Ta dokaz je sicer predlagala, vendar se iz štampiljke na list. št. 15 vidi, da teh prilog ni bilo, saj so priloženi posebni pogoji zavarovanja poklicne odgovornosti med prilogami in zavarovalna polica.

8.Pritožba nima prav, ko meni, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi v pravdi pred Delovnim in socialnim sodiščem uspela. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, da je za odločitev o tem, ali je podana obveznost tožene stranke do tožeče stranke odvisna od tega, ali je odvetnik tožnika storil strokovno napako, ko je tožnik prišel prvič in podpisal pooblastilo in ni vložil tožbe. Sodišče je pravilno ugotovilo in obrazložilo, zakaj šteje, da je bila tožba takrat pravočasna. V tem delu se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na razloge o protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, kar je sodišče podalo na list. št. 144 do 148. Pravilno je tudi štelo, kar je nenazadnje ugotovilo tudi Delovno in socialno sodišče v I Pd 1067/2004, z dne 30. 3. 2005, da je bil tedanji zahtevek vložen prepozno, da pa bi bil vložen pravočasno oz. v razumnem roku, če bi bila tožba vložena tedaj, ko sta tožnik in A.B. prvič prišla k odvetniku (13. 8. 2002). Pritožba trdi, da je bila sodna praksa v zvezi s pravilno uporabo tedaj veljavnega 105. člena Zakona o delovnih razmerjih takšna, da bi bila tožba tudi takrat že prepozna. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 98/99. Pritožbeno sodišče je vpogledalo to sodbo, ki je v prilogah, in ugotovilo, da iz nje ne izhaja takšno pravno stališče, kot ga navaja pritožnica. Tu gre namreč za primer, ko delodajalec ni odločil o ugovoru delavca proti odločbi o prenehanju delovnega razmerja (ne 30 dni, ampak nikoli) in zato je v sodni praksi bilo izoblikovano mnenje, da se dodatnih 15 dni za vložitev zahtevka za sodno varstvo šteje od razumnega roka oz. glede na konkretne primere tega spisa. Sodišče pa je ugotovilo, da bi v tem primeru bila tožba 13. 8. 2002 še pravočasna, saj je pravilno ocenilo potek dogodkov med delodajalcem tožnika in Društvom za popravo krivic tako, da rok še ne bi potekel. Torej sodišče pravilno šteje, da če bi tožnik tedaj tožbo vložil, bi glede na izvedene dokaze lahko dokazal, da je utemeljeno sklepal, da je v spornem času bil na dopustu in bi torej s tožbo uspel. 9.Pritožba nadalje trdi, da se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da groba strokovna napaka ni podana, če je odvetnik ravnal zaradi zmotnega pravnega naziranja. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do tega problema in ugotovilo, da gre za grobo strokovno napako. Sodna praksa je glede tega v podobnem primeru (okoliščina odvetničinega izostanka z zadnjega naroka in opustitev pritožbe) izreklo, da je odškodninski zahtevek utemeljen, kadar ravnanje nasprotuje skrbnosti dobrega strokovnjaka (zadeva II Ip 702/2006). Odvetnikova odškodninska odgovornost je torej odgovornost po merilih strokovne skrbnosti dobrega strokovnjaka. Le-to pa določa Zakon o odvetništvu, ko pravi, da je za stranko koristno ravnanje, ki je vestno, pošteno, skrbno ter po načelih poklicne etike (11. člen Zakona o odvetništvu). Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi odvetnik tedaj, ko je stranka k njemu prišla, lahko še pravočasno vložil tožbo in da bi s tožbo uspel, zmotno pa je strokovno menil, da je to prepozno, da je ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Nazadnje še pritožba trdi, da tožnik ne bi v pravdi uspel dokazati, da je bil upravičen do koriščenja dopusta v času od 31. 12. 2001 do 5. 1. 2002. Meni, da iz dokaznega postopka to ne izhaja. Sodišče prve stopnje pa je obrazložilo zakaj šteje, da bi tožniku uspelo dokazati pravno odločilna dejstva in sicer, da je bil tožniku odobren dopust (razlogi na list. št. 147 do 148 sodbe). Tej dokazni oceni ni kaj dodati. Pritožba pa ne pojasni, v katerem delu meni, da dokazna ocena ni pravilna.

10.Nazadnje pritožba še trdi, da je sodišče zmotno upoštevalo, da bi do 10. 7. 2002 lahko delal s polnim delovnim časom, ker je izvedenec ugotovil, da je bil tožnik celo leto 2002 nesposoben za svoje delo zaradi bolezni. Sodišče je sledilo, poleg izvedeniškemu mnenju, tudi drugim dokazom. Obrazložilo je, da je imel z delodajalcem sklenjeno pogodbo in kakšna je bila plača in da vsaj od 1. 10. 2002 dalje tožnik ni bil več sposoben za svoje delo. Ugotovi, da ker se je poškodoval 10. 7. 2002 in se zdravil do 16. 9. 2002, v tem času gotovo ne bi delal in bi v spornem času zaslužil 80 % od osnove. Zato sodišče prizna tožniku po višini izgubo na zaslužku od 1. 2. 2002 dalje do 10. 7. 2002 (do poškodbe) in 80 % do septembra 2002. V tem delu sodba razloge ima in v obsodilnem delu je sodba pravilna. Vsaj za ta čas je tožniku uspelo dokazati, da bi bil zaposlen pri prejšnjem delodajalcu in da bi do poškodbe prejemal 100 % plačo, nato pa bi bil v bolniškem staležu. Ni pa pomembno, kar trdi izvedenec in sicer, da v celem letu 2002 ni bil za delo sposoben (torej že pred nezgodo). Tega dejstva tožena stranka v pravdi ni uveljavljala. V odgovoru na tožbo je tožena stranka trdila, da je tožnik invalid III. kategorije, da bi zato bil razporejen na drugo delovno mesto z manjšo plačo in da bi najverjetneje v vsakem primeru bil nezaposlen in pristal na Zavodu za zaposlovanje, ker je vprašanje, če bi delodajalec sploh razpolagal z ustreznim delovnim mestom (navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo na list. št. 17). Ker je nato sodišče ugotovilo, da bi vsaj do tega datuma bil zaposlen oz. na bolniški, je pravilno presodilo vtoževano odškodnino po višini. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo (list. št. 18) predlagala dokaza s poizvedbami pri ZPIZ, o čemer bo govora pri odgovoru na pritožbo tožeče stranke.

11.Tako se izkaže, da je sodba v obsodilnem delu pravilna, da sodišče ni zagrešilo v tem delu absolutne bistvene kršitve določb ZPP, kar je narekovalo zavrnitev pritožbe tožene stranke in v tem delu potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

12.Pritožba tožeče stranke nima prav v delu, ko trdi, da izvedenec ne bi smel vpogledati v zdravstveni karton tožeče stranke. Trdi, da je tožnik pravočasno prepovedal izvedencu, da vpogleda v zdravstveni karton. Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom postavilo izvedenca medicinske stroke. Iz sklepa (list. št. 117) izhaja, da je dolžnost izvedenca, da pregleda spis, povabi na pregled tožnika, zadolži naj ga, da eventualno prinese s seboj na pregled zadnje izvide oz. svoj zdravstveni karton. Nato je pa je v spisu povratnica, da je odvetnik sklep prejel. V spisu je izvedeniško mnenje, v katerem je zdravniški karton pridobljen po izvedencu. Na list. št. 124 pa piše, da bil tožnik vabljen 5. 7. 2011 in da je ob času pristopa sporočil, da je na dopustu in da se lahko udeleži pregleda konec avgusta. Izvedenec se je zato odločil, da opravi izvedeniško mnenje brez osebnega pregleda, saj je v sklepu naložen rok izvedencu en mesec (sklep z dne 7. 6. 2011). Tako ne držijo trditve iz pritožbe, da bi tožnik pravočasno želel preprečiti pridobitev zdravniškega kartona, pač pa je pravočasno izvedel, da bo zdravniški karton upoštevan pri izdelavi izvedeniškega mnenja. Tedaj je bil čas, da se sklicuje na zaupnost osebnih podatkov. Sicer pa sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da bi v primeru, da bi tožnik preprečil vpogled v zdravstveni karton, lahko uporabilo določbo 5. odstavka 227. člena ZPP. Tako se izkaže, da je tožnik prepozno ugovarjal temu dokazu, oz. je ugovarjal, ko ni bil zadovoljen z vsebino izvedeniškega mnenja. Vedel pa je, da je ta dokaz lahko predmet obravnave, saj to piše v sklepu o postavitvi izvedenca. Tako se izkaže, da s tem, ko je izvedenec uporabil določene podatke iz zdravstvenega kartona, ni zagrešilo takšne kršitve postopka, ki bi jo lahko opredelili kot kršitev temeljnih človekovih pravic tožeče stranke. Izvedenec je odgovarjal na vprašanja sodišča, ta pa so bila zastavljena glede na ugovor tožene stranke.

13.Pač pa ima pritožba prav, ko graja, da sodišče prve stopnje ne bi v obrazložitvi smelo uporabiti kot podlago za odločanje odločbo ZPIZ-a z dne 29. 12. 2003 (priloga A31). Pritožbeno sodišče je vpogledalo vse dokazne sklepe sodišča prve stopnje in ugotovilo, da ta odločba ni bila prečitana v pravdnem postopku. To odločbo je priložil v spis tožnik, ko je predlagal taksno oprostitev in bila je upoštevana v sklepu z dne 17. 4. 2008 (list. št. 9 do 10). Nato pa sodišče prve stopnje opre zavrnilni del sodbe ravno na to odločbo. Ker je ni v dokaznem sklepu, tožnik ni mogel računati na to, da bo ta odločba upoštevana v razlogih sodbe. Razen tega je ni predložil zato, da bi dokazoval svoje trditve, ampak zaradi taksne oprostitve. Res je, da je tožena stranka predlagala poizvedbe o domnevnem invalidskem upokojevanju tožnika, vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo. Ker je tako oprlo svojo odločitev na listino, ki sploh ni bila prebrana in ni bila predložena v ta namen, je zagrešilo relativno kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP. Zato je bilo treba sodbo v zavrnilnem delu zahtevka razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (354. člen ZPP). Zaradi kršitev namreč ni mogoče odpraviti te napake. Listina ni bila pridobljena v ustreznem postopku, gre tudi za presenečenje za tožnika, kar pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic, saj je sodišče odločbo uporabilo tožniku v škodo, pridobljena pa je bila za drugi postopek (kršitev tudi načela kontradiktornosti). V nadaljevanju postopka bo lahko tožena stranka vztrajala, da se ta dokaz pribavi, saj ga je sodišče prve stopnje zavrnilo in bo moralo o zahtevku ponovno odločiti. Treba je namreč tožniku pojasniti, da je sodišče prve stopnje moralo upoštevati že odgovor na tožbo tožene stranke, ki je že navajala, da delodajalec tožnika ne bi imel ustreznega dela za tožnika, ker je bil invalid III. kategorije in ker bi lahko ostal brez dela. Nato je sodišče prve stopnje pravilno po opravljenem zaslišanju direktorja delodajalca pozvalo toženo stranko, da te svoje trditve dodatno dokaže. To je storilo sodišče prve stopnje v mejah materialnega vodstva pravde, saj mora s strankama, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih in kar je v tem primeru pomembno, da se ponudijo ali dopolnijo dokazi, ki se nanašajo na že podane navedbe strank (285. člen ZPP). Ker je tožena stranka pravočasno podala ugovore in ker je iz do tedaj opravljenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje štelo, da so lahko utemeljeni, je sporočilo strankama, da šteje, da tožnik po oktobru 2002 ne bi mogel več opravljati dela voznika. K temu dejstvu je nato tožeča stranka ugovarjala in nato je tožena stranka predlagala izvedenca medicine dela, ker je izvedela, da delodajalec tožnika ne bi zmogel zaposliti glede na tedanje njegove delovne zmožnosti v skladu z odločbo ZPIZ-a. Zato v pritožbi zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče v tem delu ni zagrešilo te absolutne bistvene kršitve določb ZPP.

14.Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da v sodbi ni razlogov, zakaj tožnik ne bi mogel uveljavljati kot škode proti zavarovancu tožene stranke in torej tudi proti zavarovalnici, ki odgovarja enako kot zavarovanec iz naslova poklicne odgovornosti, da bi prejel bruto plačo oz. bi dobil plačane prispevke. Zato je tožeča stranka tudi predlagala pravočasno dokaz z izvedencem finančne stroke. Sodišče prve stopnje pa to zavrne materialnopravno, ker se postavi na stališče, da ker tožnik ne more zahtevati vpisa v delovno knjižnico, ne more zahtevati bruto zneska. Gre za nadomestilo plače in tožnik lahko zahteva izplačilo neto plače, plačilo bruto zneskov pa v ustrezno blagajno zdravstvenega oz. pokojninskega zavarovanja. To pa mora plačati zavarovalnica kot vrsto škode, katero je utrpel tožnik. Gre za restitucijski zahtevek, ki je možen le v denarju, saj ne more v tej pravdi tožnik zahtevati vračila v delovni proces. Kaj lahko zahteva, pa pove delovno pravno področje oz. zahtevki, kateri so možni po delovnem pravu v denarju. Ni predpisa, ki bi prepovedoval v odškodninski pravdi uveljavljanje bruto zneskov, vendar vse v skladu z zahtevki kot pred delovnim in socialnim sodiščem. V nadaljevanju postopka se bo sodišče moralo izreči tudi o teh zahtevkih, ki jih je preuranjeno zavrnilo. Zmotno pa meni pritožba, da ima tožnik pravico, da dela pri delodajalcu na težjih delih, za katere po odločbi ZPIZ-a eventualno ni sposoben. Delodajalec mora to upoštevati in ga razporediti na tako delovno mesto, ki je za njega primerno. V primeru, da bo sodišče na predlog tožene stranke pridobilo odločbo ZPIZ, bo treba tudi odgovoriti na druge ugovore tožene stranke in sicer, da je prejemal v tem času nadomestila. Tožnik namreč lahko zahteva tisto škodo, katero je dejansko utrpel in se pri tem poračunajo denarni zneski, katere je tožnik v tem času zato prejel (compesatio lucri cum damno). Sodišče prve stopnje pa je pojasnilo, zakaj ni upoštevalo tožnikovega naknadno pridobljenega dokaza, ampak je upoštevalo izvedeniško mnenje glede njegove delovne sposobnosti.

Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.