Jedro

Revizija v postopku za obnovo ni dovoljena in se zavrže, če je tožnik v revizijskem postopku zoper prvotno odločbo uspel, saj na reviziji nima več pravnega interesa, čeprav ga je imel ob vložitvi revizije.

Izrek

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka, v katerem je predlagal, da sodišče dovoli obnovo pravnomočno končanega postopka, v katerem je bil zavrnjen njegov zahtevek za razveljavitev sklepa o odpovedi delovnega razmerja, na vzpostavitev delovnega razmerja in na plačilo stroškov postopka. Sodišče je predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni podan obnovitveni razlog po 7. točki 39. člena takrat veljavnega zakona o sodiščih združenega dela. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je v reviziji zoper odločbo o obnovi postopka, ki jo je vložil skupaj z revizijo v zadevi VIII Ips 126/95, uveljavljal iste razloge, kot v navedeni zadevi in navajal, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, da ni podpisal pogodbe o zaposlitvi za določena čas in da je na delu ostal tudi po tem, ko bi mu po navedbah toženca, če bi res sklenil delovno razmerje za določen čas, prenehalo delovno razmerje. Glede na to okoliščino je treba ugotoviti, da je po prvem odstavku 18. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list, št. 14/90, 5/91 in 71/93, ZDR), sklenil delovno razmerje za nedoločen čas.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki je nanjo odgovoril (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP). ZPP se na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 54/1/94), smiselno uporablja kot republiški predpis.

V odgovoru na revizijo je toženec smiselno navajal, da tožnik v reviziji ni navedel nobenega od razlogov iz 385. člena ZPP.

Revizija ni dovoljena.

V drugem odstavku 389. člena ZPP je določeno, da revizija ni dovoljena tudi, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ko je tožnik vložil revizijo zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil zavrnjen predlog za obnovo postopka, je sicer imel pravni interes, vendar je ta interes prenehal na revizijski stopnji zaradi odločitve tega sodšča v zadevi VIII Ips 126/95, s katero je reviziji ugodilo in razveljavilo odločbi, ki sta bili predmet obnovitvenega postopka. Ker je s tako odločitvijo dosežen enak pravni učinek, kot če bi bilo reviziji v obnovitvenem postopku ugodeno, tožnik nima več pravnega interesa na reviziji. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 392. člena ZPP revizijo kot nedovoljeno zavrglo.