Jedro

Toženec je upravičen do plače za opravljanje vojaške službe izven države le do vključno 22. 2. 2010, ko je takšno službo tudi dejansko opravljal, ne pa tudi za dneve, ko se je že vrnil v RS. Ker je tožeča stranka tožencu za vse dni februarja 2010 izplačala plačo za delo izven države, čeprav mu pripada takšna plača le za 22 dni, je tožbeni zahtevek tožeče stranke za vračilo preveč izplačane plače utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe tožeči stranki plačati znesek 909,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2010 dalje do izpolnitve obveznosti (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 168,00 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do izpolnitve obveznosti (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da se je tožena stranka iz misije vrnila dne 22. 2. 2010, torej predčasno in je zaradi tega na podlagi 190. člena OZ dolžna vrniti toženi stranki preveč izplačano plačo za šest dni, do dne 28. 2. 2010. Po oceni tožene stranke tega ni dolžna od 22. 2. 2010 dalje, ampak kasneje, tj. od izdaje pisnega ukaza z dne 26. 2. 2010. Z izdajo ukaza o popravku uzkaza tožene stranke z dne 26. 2. 2010 dejansko toženka ni več imela pravne podlage, na podlagi katere bi prejemala plačo za delo v tujini. Vendar je bil ta ukaz izdan in objavljen šele 26. 2. 2010 in se torej lahko uporablja šele od tega dne, ne pa za nazaj. Tudi sam obračun plače je nepravilen. Ker se v službi na misiji obračunava plača dnevno, torej za vsak dan, tudi sobote, nedelje in praznike, pomeni izračun plače 3.354,62 EUR deljeno z 28 dni, znesek v višini 119,78 EUR plače na dan. Tako pomeni šest dni v mesecu februarju znesek 718,71 EUR in ne 909,28 EUR, kot zahteva tožeča stranka. V odločbi, ki jo je izdala sama tožeča stranka, jasno piše, da se na podlagi Uredbe plače za tujino prične obračunavati z dnem odhoda v drugo državo in preneha obračunavati naslednji dan po vrnitvi iz tujine.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetnem sporu tožeča stranka od tožene stranke zahteva vračilo preveč izplačane plače za mesec februar 2010. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec na misiji A. (tujina) namesto do 28. 2. 2010 le do 22. 2. 2010. Zavzelo je stališče, da zato toženki pripada plača za delo na misiji le do zaključka dejanskega opravljanja nalog v tujini, torej do 22. 2. 2010, za obdobje od 23. 2. 2010 do vključno 28. 2. 2010 pa mora preveč izplačani znesek plače vrniti.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Med strankama ni sporno, da se je toženka iz opravljanja vojaške službe izven države v Republiko Slovenijo vrnila 22. 2. 2010, čeprav je bila na podlagi Ukaza o napotitvi na opravljanja nalog v tujini št. ... z dne 22. 7. 2009 (A1; v nadaljevanju Ukaz) v tujino napotena do 28. 2. 2010. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka popravek Ukaza, s katerim je datum vrnitve v domovino 28. 2. 2010 nadomestila z datumom 22. 2. 2010, izdala šele 26. 2. 2010 (A2).

8. Na podlagi prvega odstavka 98.c člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 s sprem.) pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača z dodatki po osnovnih merilih, ki jih predpiše Vlada RS. Ta je sprejela Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 s sprem.), ki v 5. členu določa, da se pripadniku v mednarodnih organizacijah in misijah plača za opravljanje vojaške službe izven države obračunava za ves čas napotitve na opravljanje vojaške službe izven države v skladu z izdanim aktom poveljevanja, s katerimi je bil pripadnik izven države napoten.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da iz prvega odstavka 98.c člena ZObr in 5. člena Uredbe izhaja, da je toženec upravičen do plače za opravljanje vojaške službe izven države le do vključno 22. 2. 2010, ko je takšno službo tudi dejansko opravljal, ne pa tudi za dneve, ko se je že vrnil v RS, čeprav je bil popravek ukaza izdan šele 26. 2. 2010. Ker je tožeča stranka tožencu za vse dni februarja 2010 izplačala plačo za delo izven države v znesku 3.354,62 EUR, čeprav mu pripada takšna plača le za 22 dni (kar znaša 2.445,34 EUR), je tožbeni zahtevek tožeče stranke za vračilo zneska 909,28 EUR iz naslova preveč izplačane plače utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje se je oprlo na pravilno pravno podlago, to je na drugi odstavek 98.c člena ZObr, v skladu s katerim se pripadniku SV, ki je v miru opravljal vojaško službo oziroma službe izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračunava po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno, kar tudi izhaja iz obračunskega lista plače za februar 2010 (A9). Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 28 dni, kolikor jih ima mesec februar 2010, saj je v drugem odstavku 98. člena ZObr določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračunava po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno, kar izhaja tudi iz izračuna tožene stranke. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tožnikovo neto plačo na misiji in število ur, kot to določa drugi odstavek 98.c člena ZObr. Tožeča stranka je na toženca naslovila zahtevek za vračilo tega zneska dne 12. 5. 2010, z dnem zapadlosti 11. 6. 2010, zato je toženec z izpolnitvijo obveznosti v zamudi od 12. 6. 2010 dalje, kakor je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.