Jedro

ZDavP v 2. odstavku 22. člena ne določa kdo je upravičen za vložitev zahteve za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločbe po nadzorstveni pravici, če je z odločbo kršen materialni predpis, zato je glede tega vprašanja potrebno uporabiti določbe ZUP. Tožeča stranka ni bila upravičena zahtevati odprave odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga, da je bil z odločbo kršen materialni predpis in je zato tožena stranka pravilno njeno zahtevo v skladu z 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrgla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla predlog za odpravo odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. .. z dne 17. 3. 2003 o odmeri prometnega davka za leto 1996. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je davčni zavezanec z dne 15. 4. 2003 vložil predlog za odpravo po nadzorstveni pravici zaradi kršenja materialnih določb Zakona o davčnem postopku v zvezi z zastaranjem pravice do odmere davka po preteku petih let. Tožena stranka je na podlagi 2. odstavka 22. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96-97/01, v nadaljevanju: ZDavP) navedla, da lahko drugostopni davčni organ odločbo o odmeri davka odpravi, razveljavi ali spremeni po nadzorstveni pravici v petih letih od dneva, ko je postala dokončna, če je z njo prekršen materialni zakon. To izredno pravno sredstvo je v ZDavP drugače urejeno kot v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99-52/02, v nadaljevanju: ZUP), zato je potrebno v skladu s 1. odstavkom 1. člena ZDavP, ki določa, da se ZUP uporablja glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so drugače urejena, ravnati po določbah tega zakona, določbe ZUP pa uporabiti v vseh ostalih vprašanjih postopka, ki jih ZDavP ne ureja. Drugi odstavek 22. člena ZDavP ne določa upravičencev za vložitev zahteve za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločbe po nadzorstveni pravici, zato je potrebno uporabiti določbe ZUP. Iz določbe 2. odstavka 274. člena ZUP izhaja, da lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Po določbi 1. odstavka 275. člena ZUP pristojni organ odpravi odločbo po uradni dolžnosti, če izve, da so podani razlogi za odpravo, odpravi pa jo lahko tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca ali inšpektorja. Predlagatelj kot stranka v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati kršitve materialnega predpisa in zahtevati odpravo izpodbijane odločbe s tem izredni pravnim sredstvom. Ker zahteve ni vložila upravičena oseba, jo je tožena stranka skladno s 1. odstavkom 129. člena ZUP zavrgla. V zvezi z navedbo, da bi davčni organ izredno pravno sredstvo zaradi kršitve materialnega zakona moral uporabiti po uradni dolžnosti, pa tožena stranka pojasnjuje, da bi to storila, če bi odločba temeljila na napačni uporabi materialnega prava, vendar ugotavlja, da je bil prometni davek odmerjen po Zakonu o prometnem davku, ki pri sami odmeri ni bil kršen.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, saj meni, da izpodbijana odločba ni pravilna. Ugovarja pravno podlago za odločitev tožene stranke, to je 1. odstavka 129. člena ZUP, ki je bil po mnenju tožeče stranke nepravilno uporabljen. Tožena stranka je namreč v obravnavanem primeru o tožnikovem predlogu odločila z odločbo. Po 207. členu ZUP pa se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti, česar pa tožena stranka ni storila, pač je tožnikov predlog, češ da niso izpolnjene procesne predpostavke le zavrgla, brez da bi se o zahtevkih tudi vsebinsko izjasnila. Po mnenju tožnika tožena stranka nima zakonske podlage za zavrženje njegovega predloga s sklepom. O zahtevku tožnika bi morala vsebinsko odločiti, kar pomeni, da bi bil predlog tožnika lahko le zavrnjen. Tožena stranka v izpodbijani odločbi pavšalno navaja, da bi izredno pravno sredstvo uporabila po uradni dolžnosti, če bi odločba temeljila na napačni uporabi materialnega prava, kar pa naj se ne bi zgodilo, saj je bil prometni davek odmerjen po Zakonu o prometnem davku, ki pri odmeri ni bil kršen. V nadaljevanju tožbe tožnik utemeljuje svoje nestrinjanje s to ugotovitvijo. Meni, da bi moral že prvostopni organ postopek zaradi zastaranja pravice do odmere ustaviti. Tožena stranka je namreč z odločbo z dne 27. 1. 2003 v postopku odmere davka od prometa proizvodov in storitev za leto 1996 kot nezakonito odpravila odločbo Davčnega urada A z dne 17. 9. 1997, ki je bila izdana tožniku ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek, ki je prometni davek za leto 1996 odmeril z odločbo z dne 17. 3. 2003, kljub temu, da te pravice ni več imel. Pri tem se sklicuje na 60. in 61. člena Zakona o prometnem davku ter 96. člen ZDavP, ki določa, da pravica do odmere davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi bilo treba odmeriti davek. V obravnavanem primeru je pri tožniku nastopilo relativno zastaranje pravice do odmere prometnega davka za leto 1996. Tega zastaranja ni prekinila niti izdaja drugostopne odločbe z dne 27. 1. 2003, saj je bila ta izdana po poteku petih let. Ker je nastopilo relativno zastaranje pravice do odmere prometnega davka za leto 1996 bi bilo potrebno postopek ustaviti. Tožnik sodišču predloga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

ZDavP v 2. odstavku 22. člena določa, da Glavni davčni urad lahko dokončno odločbo o odmeri davkov, s katero je bil prekršen materialni razlog odpravi, razveljavi ali spremeni v roku petih letih od dneva, ko je odločba postala dokončna. V tem je to izredno pravno sredstvo odprave, razveljavitve ali spremembe odločbe po nadzorstveni pravici drugače urejeno kot v ZUP, zato je v skladu s 3. odstavkom 1. člena ZDavP, ki določa, da se ZUP uporablja glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so z ZDavP drugače urejena, potrebno postopati po določbah tega zakona, po določbah ZUP pa se postopka glede vseh ostalih vprašanj postopka, ki z ZDavP niso urejena. Po presoji sodišča ZDavP v citiranem 2. odstavku 22. člena ne določa kdo je upravičen za vložitev zahteve za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločbe po nadzorstveni pravici, če je z odločbo kršen materialni predpis, zato je glede tega vprašanja potrebno uporabiti določbe ZUP. Prvi odstavek 275. člena ZUP določa stranko v postopku kot enega izmed upravičenih predlagateljev zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Upoštevajoč določbo 1. odstavka 274. člena ZUP pa je stranka upravičena predlagati odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, samo v primeru, če je odločbo izdal stvarno nepristojen organ, če je bila o stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna stvar drugače rešena, če je odločbo izdal kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno oziroma če izda odločbo krajevno nepristojen organ, ne pa zaradi tega, ker je bil z odločbo kršen materialni predpis. Po presoji sodišča tožeča stranka torej ni bila upravičena zahtevati odprave odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga, da je bil z odločbo kršen materialni predpis in je zato tožena stranka pravilno njeno zahtevo v skladu z 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrgla. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila 1. odstavek 129. člena ZUP, saj je predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici vložila neupravičena oseba, zato so tožbeni ugovori v tej smeri neutemeljeni.

Kolikor tožnik uveljavlja odločanje tožene stranke po uradni dolžnosti sodišče še dodaja, da tožena stranka odločbe o odpravi dokončne odločbe zaradi kršitve materialnega zakona na podlagi navedenih zakonskih določb v nobenem primeru ni dolžna izdati, ampak jo lahko izda, kar je pač odvisno od njenega preudarka. Dodaja pa še, da skladno s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. Up 765/2004-2 z dne 26. 9. 2004 pravica do odmere prometnega davka ne zastara v pritožbenem postopku, čeprav pritožbeni organ o pritožbi odloča po preteku predpisanega roka in zato pravica do odmere davčne obveznosti ni zastarala.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.