Jedro

S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari. Posojilojemalec se lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da ji je toženec dolžan plačati znesek 18.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 10.000 DEM od 1.10.1990 dalje do plačila ter od zneska 8.000 DEM od 1.8.1993 dalje do plačila, kot jih priznava Banke za devizne vloge na vpogled za valuto DEM. Hkrati je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 210.610,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. V presežku je sodišče tožničin zahtevek zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in poudarja, da ni res, da bi toženec D.V. sam priznal, da je prejel od tožnice 8.000 DEM kot posojilo.

Tudi ni logično, da bi z njim, ki je bivši mož tožnice, toženec imel kontakte. Tudi tožnica je bila z V. skregana in se z njim ni pogovarjala. Zato V.D. ve, kakšna so bila premoženjska razmerja med pravdnima strankama. Da je bila tožnica z V. skregana, pa bi lahko izpovedale predlagane priče D.M., M.B., N.G., ki naj jih sodišče zasliši. Tudi ni res, da bi toženec 8.000 DEM rabil zato, da bi ta znesek porabil za nakup bifeja J.. Ta je bil namreč plačan s kreditom, o čemer bi vedela povedati prodajalka v bifeju M.S..

Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj jo sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Opozarja na navajanje neresnic in poudarja, da sta tožnica in njen prejšnji mož V. tudi po razvezi ostala prijatelja in v dobrih odnosih. Neumesten in nepotreben je predlog na zaslišanje novih prič, saj V. še danes nenehno obiskuje tožnico in ji pomaga, da lažje preživlja dneve v Domu za onemogle v Štepanjskem naselju, kamor se je kot mlada žena našla "po zaslugi" samega toženca.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V skrbno izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom II. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o zahtevku tožeče stranke. Po določilu 219. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče (220. člen ZPP). Upoštevaje nesporna dejstva ter dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožnica posodila tožniku tako znesek 10.000 DEM, kar izhaja iz potrdila z dne 1.10.1990, kot tudi znesek 8.000 DEM, katerega prejem toženec ugovarja tudi sedaj v pritožbi. Pri tem je sodišče glede nasprotij o posojilu zneska 8.000 DEM v izpovedih pravdnih strank utemeljeno verjelo tožnici, ki je prepričljivo izpovedala o vseh okoliščinah v zvezi z obema zneskoma, ki jih je posodila tožencu. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi ter se jim tudi sodišče druge stopnje pridružuje v izogib ponavljanja. Tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, da sodišče ne bi moglo verjeti tudi izpovedi D.V., ki ga je sodišče izčrpno zaslišalo na glavni obravnavi dne 20.1.1998 (list. št. 77 - 79). V. pa je med drugim izpovedal, da mu je sam toženec pripovedoval, da mu je tožnica posodila enkrat 10.000 DEM ter kasneje še 8.000 DEM. Prav tako mu je toženec govoril, da bo tožnici izposojene zneske vrnil v denarju. Ne gre prezreti tudi izpovedi S. V. (list. št. 115 - 116), ki je med drugim izpovedal, da je tožnici vrnil izposojenih 8.000 DEM, ker jih je rabila, da bi jih lahko posodila tožencu. V. pa je navedeni znesek vrnil v njenem stanovanju ob navzočnosti toženca. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno presodilo tudi izvedene posredne dokaze o odločilnih dejstvih ter njegovih pravilnih zaključkov pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopkov. Okoliščine in dejstva na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ne morejo odvreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne zbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku tožeče stranke.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom člena 368 ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 154/I, člena 155 in člena 166/I ZPP. Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj v njem tožnica navaja le že znana dejstva in okoliščine.