Jedro

Svojo terjatev za zatrjevana vlaganja v tožnikovo nepremičnino pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko (tako jih je prvostopno sodišče opredelilo na podlagi časovnih podatkov, razvidnih iz najemne pogodbe - priloge A1, in specifikacije v vlogi tožeče stranke z dne 28.1.2000 - priloge A6, čemur pritožba ne oporeka) pa bi morala tožeča stranka prijaviti kot stečajni upnik v stečajnem postopku nad toženo stranko po določbi 1. odstavka 137. člena ZPPSL. Pravni interes za tožbo bi tožeča stranka za ta del tožbenega zahtevka izkazala le z napotitvenim sklepom stečajnega senata po določbi 1. odstavka 144. člena ZPPSL (glej 2. odstavek 181. člena ZPP).

Izrek

1.Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje (1. odstavek izreka izpodbijane odločbe) potrdi. 2.Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (2. in 3. odstavek izreka izpodbijane odločbe) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbo tožeče stranke glede dela tožbenega zahtevka v znesku 9.335.168,57 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1999 dalje do plačila zavrglo. V preostalem delu, to je glede dela tožbenega zahtevka v znesku 7.168.748,28 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1999 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožečo stranko je obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 436.406,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2001 do plačila. Zoper takšno odločbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov (glej 1. odstavek 338. člena ZPP) pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter napadeno odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške. Nasprotna stranka pritožbenega odgovora ni podala. Potem ko je sodišče druge stopnje v zvezi z vprašanjem pravočasnosti pritožbe (dne 18.12.2001) prejelo poročilo sodišča prve stopnje v smislu 2. odstavka 346. člena ZPP, je odločilo o pritožbi. Pritožba je deloma utemeljena. Sodišče prve stopnje je za del vtoževane terjatve v znesku 9.335.168,57 SIT tožbo tožeče stranke zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Pravice do pravnega varstva naj bi tožeča stranka ne imela zato, ker tega dela terjatve v skladu s 1. točko 2. odstavka 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99, v nadaljevanju ZPPSL) ni prijavila v tridesetih dneh od dneva, ko je stečajni upravitelj tožene stranke prejel obvestilo stečajnega upravitelja tožeče stranke o odstopu od najemne pogodbe z dne 18.10.1996 (glej IV. točko Pogodbe o medsebojnih razmerjih zaradi prenosa programov - priloga A1). Prav ima pritožba, da razlogi izpodbijane odločbe v konkretnem primeru niso materialnopravno sklepčni, saj je sporno pogodbo odpovedal stečajni upravitelj tožeče stranke in bi tako tožena stranka, kot druga pogodbena stranka (glej 2. odstavek 122. člena ZPPSL), pridobila pravico do eventualne odškodnine, ki se lahko uveljavi v skladu s 1. točko 2. odstavka 137. člena ZPPSL. Vendar pa je napadena odločitev v 1. odstavku izreka izpodbijane odločbe kljub navedenemu pravilna: Pritožnik sam poudarja, da je pravna podlaga njegove terjatve v neupravičeni obogatitvi tožene stranke (primerjaj 219. in 210. člen ZOR), do katere je prišlo z izvedbo vlaganj tožeče stranke v njene nepremičnine, kar izhaja tudi iz v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevanih dejstev. Svojo terjatev za zatrjevana vlaganja v tožnikovo nepremičnino pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko (tako jih je prvostopno sodišče opredelilo na podlagi časovnih podatkov, razvidnih iz najemne pogodbe - priloge A1, in specifikacije v vlogi tožeče stranke z dne 28.1.2000 - priloge A6, čemur pritožba ne oporeka) pa bi morala tožeča stranka prijaviti kot stečajni upnik v stečajnem postopku nad toženo stranko po določbi 1. odstavka 137. člena ZPPSL. Pravni interes za tožbo bi tožeča stranka za ta del tožbenega zahtevka izkazala le z napotitvenim sklepom stečajnega senata po določbi 1. odstavka 144. člena ZPPSL (glej 2. odstavek 181. člena ZPP). Na navedeno, s posebnim predpisom določeno procesno predpostavko za vložitev tožbe glede tu obravnavanega dela tožbenega zahtevka, se tožeča stranka ni sklicevala in je ni izkazala. Neutemeljeno pritožbo zoper sklep iz 1. odstavka izreka izpodbijane odločbe je s temi razlogi sodišče druge stopnje zavrnilo in sklep z drugačnimi materialnopravnimi razlogi potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede odločitve prvostopnega sodišča, razvidne iz 2. odstavka izreka izpodbijane odločbe. Prvostopno sodišče je del vtoževane terjatve v znesku 7.168.748,28 SIT s pripadki, ki ga tožeča stranka uveljavlja kot strošek stečajnega postopka, zavrnilo zato, ker naj bi tožeča stranka zatrjevane dejanske podlage za povračilno obveznost tožene stranke ne dokazala. Po mnenju prvostopnega sodišča bi morala namreč tožeča stranka "v prvi vrsti izkazati, da je tožena stranka s tem, ko je v stečajnem postopku svoje nepremičnine in opremo prodala skupaj z vlaganji tožeče stranke, pridobila določeno denarno korist." Ugotovilo je namreč, da iz stečajnega spisa pod opr. št. St 2/98 (v stečajnem postopku tožene stranke), in sicer iz cenitvenih poročil sodnih cenilcev B.D. in S.S., izhaja, da prodaja poslovnih prostorov z opremo ni zajela vlaganj tožeče stranke v predmet prodaje. Nasprotno, "v cenitvenem poročilu za nepremičnine je pri cenitvi teh prostorov izrecno zapisano, da jih je najemnik (tožeča stranka) povsem preuredil, da pa je v cenitvi upoštevano osnovno stanje ter vlaganja niso predmet cenitve". Vendar pa tožeča stranka, na kar pritožba utemeljeno opozarja, ni zatrjevala le dosežene koristi tožene stranke iz vlaganj tožeče stranke v njene nepremičnine po začetku stečajnega postopka, v zvezi z najemno pogodbo z dne 6.4.1998 in njenim dodatkom z dne 15.5.1998 (prilogi A2 in A3) z doseženo višjo prodajno ceno nepremičnin in opreme. Zatrjevala je lastna obsežna vlaganja po vrsti in vrednosti, ki naj bi bila razvidna iz cenitvenega poročila sodnega cenilca M.G., ki ga je v dokazne namene k svojim trditvam tudi predlagala (II. točka tožbe in 1. odstavek obrazložitve izpodbijane odločbe). Do teh trditev in dokaza pa se prvostopno sodišče ni opredelilo, saj iz razlogov izpodbijane odločbe v 2. odstavku na 4. strani izhaja, da je dokazno ocenilo le obe cenitveni poročili, na podlagi katerih je bila opravljena prodaja poslovnih prostorov in opreme tožene stranke, ki pa izrecno ne zajemata zatrjevanih vlaganj tožeče stranke (kar se posledično naj tudi ne bi odrazilo v ceni na javni dražbi prodanih poslovnih prostorov). Pritožba ima prav, da prvostopno sodišče tu obravnavanega dela tožbenega zahtevka ni obravnavalo z vseh zatrjevanih podlag, saj je tožbeni zahtevek na vrnitev vlaganj tožeča stranka konkretizirala po vrsti in višini, kar kaže, da je glede na zgornjo premiso, določeno v 1. odstavku 210. člena ZOR podala zadostna dejstva (primerjaj še 5. odstavek 585. člena ZOR). Pritožbi je zato sodišče druge stopnje deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka ter posledično v njenem stroškovnem delu (3. odstavek izreka) razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se bo moralo v ponovljenem sojenju glede tožbenega zahtevka v znesku 7.168.748,28 SIT s pripadki opredeliti do dejstev in dokazov, ki jih je tožeča stranka zatrjevala oziroma predlagala, upoštevajoč odločilna dejstva pravne podlage, na katero se je prav tako sklicevala. Po določbi 3. odstavka 165. člena ZPP je odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pridržana za končno odločbo.