Jedro

Pritožba sicer pravilno navaja, da se ima delodajalec pravico samostojno odločiti o tem, ali bo ugodil zahtevi delavca po spremembi njegove pogodbe o zaposlitvi. To je poudarilo tudi sodišče prve stopnje, zaključek o tem, da so imela ravnanja tožene stranke v zvezi z odgovorom na tožničin poziv glede podpisa nove pogodbe o zaposlitvi elemente trpinčenja, pa je sprejelo na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka to pravico izvajala na neprimeren način, oziroma na način, ki je pri tožnici vzbujal občutke tesnobe in negotovosti. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved podana iz utemeljenega razloga, saj so imela očitana ravnanja tožene stranke elemente trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe četrtega odstavka 7. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa v prvi alineji I. točke izreka in v V. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odpravnine v bruto znesku 1.975,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 23. 7. 2017 dalje do plačila. Zavrne se ugotovitev terjatve za plačilo odpravnine v bruto znesku 658,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 23. 7. 2017 dalje do plačila.

V. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 128,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 70,40 EUR stroškov pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe in sklepa ugotovilo obstoj terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova odpravnine v bruto znesku 2.633,94 EUR (1. alineja), iz naslova odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v bruto znesku 877,98 EUR (2. alineja) ter iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust v bruto znesku 504,16 EUR (3. alineja), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov od 23. 7. 2017 dalje do plačila. V II. točki izreka je zavrnilo višje tožbene zahtevke do vtoževanega bruto zneska 4.198,50 EUR iz naslova odpravnine, do vtoževanega bruto zneska 1.056,08 EUR iz naslova denarne odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, do vtoževanega bruto zneska 859,60 EUR iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust, ter za obračun bruto zneska 128,75 EUR iz naslova neizplačanih ur, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške predpravdnega postopka v znesku 177,40 EUR. V III. točki izreka sodbe in sklepa je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova regresa za letni dopust za leto 2017 v neto znesku 233,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2019 dalje (prvi odstavek), in da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od izplačanega regresa za letni dopust za leto 2017 za obdobje od 22. 7. 2017 do 8. 5. 2019 (drugi odstavek). V IV. točki izreka sodbe in sklepa je pripadajoče neto zneske od ugotovljenih bruto terjatev tožnice iz I. točke izreka pobotalo s terjatvijo tožene stranke iz prvega odstavka III. točke izreka do višine 233,10 EUR neto, nato pa toženi stranki naložilo, naj tožnici v roku 15 dni plača neto zneske od prisojenih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov od 23. 7. 2017 do plačila, zmanjšane za 233,10 EUR in natekle zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 9. 5. 2019 do plačila. V V. točki izreka sodbe in sklepa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 191,23 EUR, v VI. točki izreka pa je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in odvod davka in prispevkov.

2. Zoper I. in V. točko izreka sodbe in sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti izredne odpovedi upoštevati, da je ambulanta odprta vse dni v tednu. S strani tožnice zatrjevane kršitve bi zato lahko odpravila tudi v nedeljo, 18. 6. 2017, zato je bila izredna odpoved podana po poteku 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1, ki se je iztekel 19. 6. 2017. Sklicuje se na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 15/2015, da se pri izteku roka za vložitev pravnega sredstva upoštevajo vsi delovni dnevi prekrškovnega organa, tudi nedelja. Navaja, da s tožnico pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas in za nedoločen čas od 1. 5. 2017 dalje ni sklenila zaradi slabih medsebojnih odnosov ter zato, ker tožnica zaradi zdravstvenega stanja dela ponoči in čez vikend niti ne bi mogla opravljati. Opozarja na izpovedi direktorja tožene stranke in prič A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F., iz katerih izhaja, da je bil tožničin odnos do sodelavcev izrazito negativen, po izpovedi A.A. in B.B. pa so se odnosi poslabšali po poginu tožničine psičke, za kar je tožnica krivila toženo stranko. Ker tožnica s predlogi glede nadaljnje zaposlitve pri toženi stranki ni bila zadovoljna, je začela rušiti pozitivno vzdušje v kolektivu, njen mož pa je kot direktor G. inšpekcije pričel izvajati intenzivne nadzore nad poslovanjem tožene stranke. Ker je takšno represijo s strani tožničinega moža pričakovala, je prosila njegovo nadrejeno H.H., naj to prepreči. Uveljavlja pavšalnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili odnosi med tožnico in toženo stranko profesionalni. Sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo, kakšen je bil odnos tožnice in njenega moža do tožene stranke. Nasprotuje višini prisojene odpravnine, saj je sodišče prve stopnje pri izračunu zmotno upoštevalo 1/3, namesto 1/4 osnove iz 108. člena ZDR-1. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je v delu odločitve (glede višine odpravnine) delno zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem delu je sprejeta odločitev materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o obstoju terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova neizplačanih ur, odškodnine namesto odpovednega roka, nadomestila za neizkoriščen letni dopust, odpravnine in predpravdnih stroškov v zvezi s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 1. 7. 1999 do 22. 7. 2017, pri čemer je od 1. 5. 2016 dalje delo opravljala s krajšim delovnim časom 20 ur na teden. Toženi stranki je 20. 7. 2017 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerijih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po kateri lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom ZDR-1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila izredna odpoved podana iz utemeljenega razloga, zato je na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, delno pa je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust. 6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica izredno odpoved podala po postopku, predpisanem v drugem odstavku 111. člena ZDR-1, saj je 15. 6. 2017 podala zahtevo za odpravo kršitev pravic (ki je bila toženi stranki vročena 16. 6. 2017), pred podajo izredne odpovedi pa je o tem obvestila Inšpektorat za delo RS. Pravilna je tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved podana pravočasno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je rok za odpravo kršitev pravic pričel teči v soboto, 17. 6. 2017, ter da nedelja ni bila tožničin delovni dan, pravilno odločilo, da se je rok treh delovnih dni iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1 iztekel v torek, 20. 6. 2017, in ne v ponedeljek, 19. 6. 2017, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Glede na naravo zatrjevanih kršitev (opustitev varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu) je namreč sodišče prve stopnje pri štetju tega roka pravilno upoštevalo le tiste dneve, ki so bili za obe stranki delovni dnevi, saj je imela tožena stranka le na te dneve dejansko možnost obravnavati tožničino zahtevo in odpraviti kršitev njenih pravic (Pdp 261/2019). Tožena stranka v pritožbi s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 15/2015 z dne 21. 4. 2015 neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da je bila njena veterinarska ambulanta za stranke odprta vse dni v tednu. Namen postopka pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca (odprava njegovih kršitev in s tem vzpostavitev možnosti nadaljevanja delovnega razmerja) je bistveno drugačen od postopka uveljavljanja pravnega sredstva zoper plačilni nalog v prekrškovnem postopku, zato stališče iz navedene odločbe, da se pri štetju roka za vložitev pravnega sredstva v prekrškovnem postopku upoštevajo vsi delovni dnevi prekrškovnega organa, tudi nedelja, v tem sporu ni neposredno uporabljivo. Le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je bila sporna nedelja (18. 6. 2017) delovni dan tako za tožnico, kot tudi za osebe, pristojne za sprejem in obravnavo njene zahteve, bi se lahko ta dan upošteval kot delovni dan pri štetju roka iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1, sicer pa ne. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je pravilno zaključilo, da je rok treh delovnih dni za odpravo kršitev pravic tekel v soboto (17. 6. 2017), ponedeljek (19. 6. 2017) in torek (20. 6. 2017), ter da je nadaljnji 30-dnevni rok za podajo izredne odpovedi pričel teči v sredo, 21. 6. 2017. Izredna odpoved, ki jo je tožnica s priporočeno pošiljko oddala na pošti 20. 7. 2017, je bila zato podana zadnji dan 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1, nasprotno stališče pritožbe pa je napačno.

7. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved podana iz utemeljenega razloga, saj so imela očitana ravnanja tožene stranke elemente trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe četrtega odstavka 7. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ta zaključek utemeljilo na ugotovitvah, da je direktor tožnici v zvezi z njenim pozivom z dne 19. 4. 2017, naj ji ponudi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas in za nedoločen čas, na sestanku 28. 4. 2017 ponudil delo v veterinarski ambulanti za nedoločen čas, nato pa je s pripravo nove pogodbe o zaposlitvi odlašal do 25. 5. 2017, čeprav ga je tožnica že 11. 5. 2017 obvestila, da ponudbo sprejema, in čeprav ji je bilo predhodno obljubljeno, da bo z delom po novi pogodbi o zaposlitvi pričela že 15. 5. 2017, s čimer je tožnico puščal v negotovosti in nanjo ustvarjal psihični pritisk, da ji je nato brez predhodnega opozorila v podpis ponudil pogodbo o zaposlitvi z bistveno manj ugodno vsebino (za določen čas treh mesecev) od tiste, ki ji je bila obljubljena na sestankih 28. 4. 2017 in 15. 5. 2017, ob njeni odklonitvi podpisa te pogodbe pa ji je odredil tri dni kazenskega dopusta, ter da je tožena stranka v obdobju, ko se je tožnica pričela zavzemati za spremembo svoje pogodbe o zaposlitvi, z možnostjo podaje odpovedi tožnici seznanjala osebe, ki pri njej niti niso zaposlene (med drugim nadrejeno tožničinega moža). Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka s temi ravnanji pri tožnici vzbujala negotovost in občutek, da se je želi znebiti, razmere v službi pa so pri tožnici povzročile osebno stisko v obliki prilagoditvene motnje z depresivno in anksiozno simptomatiko, zaradi česar se je zdravila najprej pri osebni zdravnici, nato pa tudi pri psihiatru.

8. Pritožba sicer pravilno navaja, da se ima delodajalec pravico samostojno odločiti o tem, ali bo ugodil zahtevi delavca po spremembi njegove pogodbe o zaposlitvi. To je poudarilo tudi sodišče prve stopnje, zaključek o tem, da so imela ravnanja tožene stranke v zvezi z odgovorom na tožničin poziv glede podpisa nove pogodbe o zaposlitvi elemente trpinčenja, pa je sprejelo na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka to pravico izvajala na neprimeren način, oziroma na način, ki je pri tožnici vzbujal občutke tesnobe in negotovosti. Pritožba neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da s tožnico pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas in za nedoločen čas od 1. 5. 2017 dalje ni mogla skleniti zaradi skrhanih medsebojnih odnosov in ker tožnica zaradi zdravstvenega stanja dela ponoči in čez vikend niti ne bi mogla opravljati. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje se je tožena stranka na sestanku 28. 4. 2017 sama zavezala k temu, da bo tožnici ponudila pogodbo o zaposlitvi za delo veterinarskega tehnika v ambulanti za polni delovni čas in za nedoločen čas, pa se tega dogovora nato ni držala.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila tožnica zaradi pogina njenega psa (za kar je krivila toženo stranko) negativno nastrojena zoper sodelavce, saj tožena stranka po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje navedb v zvezi z okoliščinami tega dogodka v postopku na prvi stopnji ni podala. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev izhaja, da odnosi med tožnico in njenimi sodelavci sicer niso bili prijateljski, vendar so bili še vedno na profesionalni ravni, kar je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v 17. točki obrazložitve sodbe. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je iskala rešitve, kako ugoditi predlogu tožnice glede njene nadaljnje zaposlitve. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje se je pri tem obnašala ignorantsko in tožnico puščala v negotovosti, na koncu pa ji predlagala rešitev v nasprotju s predhodno obljubo. Ker za presojo o tem, ali je tožena stranka kršila svojo obveznost tožnici zagotoviti delovno okolje, v katerem ta ne bo izpostavljena trpinčenju, ni pomembno, kakšen je bil odnos tožničinega moža do tožene stranke, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje tega dejstva ni ugotavljalo.

10. Pritožba pa utemeljeno nasprotuje višini ugotovljene in prisojene odpravnine po 108. členu ZDR-1. Glede na to, da je bila tožnica pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki zaposlena 18 let, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ji po drugi alineji drugega odstavka 108. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom istega člena za vsako leto dela pri toženi stranki pripada odpravnina v višini 1/4 povprečne mesečne plače, ki jo je prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožnica v tem obdobju prejela plačo v povprečni višini 438,99 EUR, vendar pa je sodišče prve stopnje nato pri izračunu končnega zneska odpravnine zmotno upoštevalo 1/3 (146,33 EUR), namesto 1/4 (109,75 EUR) tega povprečja. Pritožba tako utemeljeno navaja, da pravilen znesek odpravnine znaša 1.975,50 EUR (to je 18-kratnik zneska 109,75 EUR) in ne 2.633,94 EUR, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je bilo v tem delu dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo delno zmotno uporabljeno, so bili izpolnjeni pogoji za delno spremembo sodbe. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in ugotovljeni znesek odpravnine v prvi alineji I. točke izreka znižalo na bruto znesek 1.975,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 23. 7. 2017 do plačila, zavrnilo pa je ugotovitev terjatve v bruto znesku 658,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 23. 7. 2017 dalje, iz tega naslova.

11. Zaradi delnega uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožničin uspeh se je s 59 % znižal na 49 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP poseglo v odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je tožnici na podlagi priglašenega stroškovnika in v skladu z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) utemeljeno priznalo 1.515,24 EUR stroškov postopka, kar v 49 % znaša 742,47 EUR. Toženi stranki je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo 1.707,76 EUR stroškov postopka, kar v 51 % znaša 870,96 EUR. Po poračunu priznanih stroškov obeh strank je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 128,49 EUR stroškov postopka, svoje stroške postopka pa krije sama.

12. Ker v preostalem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela v 16 % deležu, zato ji je tožnica na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno priglasila 440,00 EUR pritožbenih stroškov (375 točk za pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, oboje povečano za 22 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 280,00 EUR, ter 160,00 EUR sodne takse), zato je glede na pritožbeni uspeh upravičena do povračila stroškov v znesku 70,40 EUR.