Jedro

Tožnik je že zahtevi priložil listine, katere po presoji pritožbenega sodišča dokazujejo dejansko stanje, ki ga za priznanje uveljavljenega statusa zahteva določba 8. odstavka 2. člena ZZVN.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 643/2002-9 z dne 14.10.2002 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije v Ljubljani z dne 15.2.2002 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.2.2002, s katero je ob reviziji odpravila odločbo Upravne enote Š.L. z dne 22.10.2001 in zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje upravnemu organu prve stopnje. Prvostopni upravni organ je ugodil tožnikovemu zahtevku in mu priznal status žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso bile dovolj razčiščene okoliščine smrti tožnikove matere. Zato je tožena stranka v reviziji odločbo utemeljeno odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek. Za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja po določbah 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN)je odločilna okoliščina smrt starša zaradi sodelovanja v NOB. V zadevi ni sporno, da je tožnikova mati sodelovala s partizani in da jo je ubil okupator oziroma njegov sodelavec, vendar pa dokazi, izvedeni v upravnem postopku, še ne izkazujejo vzročne zveze med smrtjo in njenim sodelovanjem s partizani, in tako ni z gotovostjo dokazano, ali je bila tožnikova mati ubita ravno zaradi sodelovanja v NOB. Iz "spomenice" izhaja, da je tožnikova mati padla kot žrtev fašističnega terorja, torej da jo je ubil okupator, ne dokazuje pa, da je bila ubita prav zaradi sodelovanja s partizani. Prav tako tega ne dokazujeta izjavi v postopku zaslišanih prič in publikacija "Pomniki NOB na Š.". Zato bo treba navedeno ugotoviti v ponovljenem postopku z zaslišanjem še morebitnih drugih prič in pridobitvijo dodatnih listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje še dodaja, da glede na to, da ni sporno, da je bila tožnikova mati ubita med vojno (torej v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945), konkreten čas oziroma datum smrti za odločitev v zadevi ni bistven, ker ne vpliva na pravice izhajajoče iz statusa. V obravnavani zadevi, ko se ugotavlja ali je tožnik žrtev vojnega nasilja po osmem odstavku 2. člena ZZVN, bi mu glede na drugi odstavek 8. člena pripadla samo pravica do vojne odškodnine po Zakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, po katerem pa višina odškodnine za izgubo življenja bližnjega ni odvisna od trenutka smrti.

Tožnik v pritožbi navaja, da so vsi dokazi v spisu, zato ne bo ponavljal, kaj so povedale uradno zaslišane priče, niti ostalih dokazov za priznanje žrtev vojnega nasilja. Sklicuje se na 8. odstavek 2. člena ZZVN in ne ve, zakaj se od njega zahteva, da bi njegova mati morala izpolnjevati vse tri pogoje iz navedene zakonske določbe, ko je vendar iz zakona razvidno, da zadostuje en sam izmed treh pogojev, saj besedica "ali" to jasno opredeljuje. Iz pričevanja P.R. in J.P. je dovolj razvidno, da je njegova mama sodelovala v NOB. V obrazložitvi odločbe tožene stranke je sicer navedeno, da izjave J.P. ne morejo upoštevati, ker je z njim v sorodstvenem razmerju. Vendar je ona povedala isto, kot priča P.R., ki z njim ni v sorodstvenem razmerju. Tožniku ni jasno, zakaj je tožena stranka odpravila odločbo organa prve stopnje, s katero mu je bil priznan status žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 8. odstavka 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec. To določbo je treba razlagati v povezavi z določbo 1. člena tega zakona, po kateri je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Glede na navedene zakonske določbe je za odločitev o tožnikovi zahtevi bistvena ugotovitev, ali je bila tožnikova mati ubita med vojno s strani okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po mnenju tožene stranke, s katerim soglaša tudi prvostopno sodišče, so listine, ki jih je zahtevi priložil tožnik: izpisek iz matične knjige umrlih, "spomenico", ki jo je za njegovo mater izdal Prezidij skupščine LRS na predlog Zveze borcev NOB dne 29.11.1950, nekaj strani iz publikacije "Pomniki NOB na Š.", naj ne bi bile zadosten dokaz o tem, da je bila njegova mati ubita v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ampak so potrebni še drugi dokazi (npr. potrdilo Inštituta za novejšo zgodovino, potrdilo RO ali OOZZB NNOV, odločbo o družinski invalidnini).

Po presoji sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ne obstoje razlogi, zaradi katerih je tožena stranka v reviziji po uradni dolžnosti odpravila odločbo organa prve stopnje, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja po 8. odstavku 2. člena ZZVN. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je tožnik že zahtevi priložil izpisek iz matične knjige umrlih, torej listino iz uradne evidence, iz katere izhaja, da je bila njegova mati ustreljena 12. januarja 1945, torej v obdobju, ki je relevantno za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, "Spomenico", ki jo je izdal Prezidij skupščine LRS na predlog Zveze borcev NOB, v kateri je navedeno, da se ta izdaja njegovi materi, ki je za čas NOB v letih 1941-1945 padla kot žrtev fašističnega terorja. Prav to, pa po presoji pritožbenega sodišča dokazuje dejansko stanje, ki ga za priznanje uveljavljanega statusa zahteva določba 8. odstavka 2. člena ZZVN.

Glede na navedeno za odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na zmotni presoji navedenih listin in na stališču, da je treba še posebej ugotoviti obstoj vzročne zveze med smrtjo in sodelovanjem tožnikove matere s partizani, ni podlage. Dejstvo je, da je bila tožnikova mati ubita med vojno s strani okupatorja, v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Zato po presoji pritožbenega sodišča dokazi, ki so bili izvedeni v upravnem postopku zadostujejo za priznanje uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja po 8. odstavku 2. člena ZZVN.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS v zvezi s 4. točko 1. odstavka 60. člena in 1. točko 1. odstavka 25. člena ZUS pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke.