Jedro

Celo če bi v primeru konkuriranja pogodbenega in zakonskega načina pridobitve lastninske pravice načelno dopustili možnost njenega priposestvovanja, bi bila zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna že zaradi zaključka o nedobrovernosti tožnikove posesti. Upoštevaje, da je bilo v splošnem in javno objavljenem predpisu določeno, da pravica uporabe preneha po preteku treh let od sklenitve pogodbe, če uporabnik v tem času ne zgradi objekta do tretje gradbene faze, enako pa je bilo zapisano tudi v pogojih javnega razpisa, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba s tožnikom, ni mogoče zaključiti, da tožnik ni vedel, ne mogel vedeti, da je njegova pravica uporabe za gradnjo z iztekom treh let od sklenitve pogodbe prenehala in da posledično z uveljavitvijo ZLNDL na sporni nepremičnini ni pridobil lastninske pravice.

Izrek

Revizija proti odločitvi o podrejenih zahtevkih se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 837,68 EUR.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovoljenje, s katerim bo dovolila, da se na podlagi pogodbe z dne 12. 2. 1990 vknjiži lastninska pravica pri nepremičnini parc. št. 258/8 k.o. ... na ime tožnika do celote, ker bo sicer tako dovoljenje nadomestila ta sodba in da je dolžna tožniku povrniti nastale pravdne stroške. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 258/8 k.o. ..., katero je pridobil na podlagi pogodbe z dne 12. 2. 1990 v zvezi z določili Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), da je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižnim predpisom ustrezajočo listino, na podlagi katere se bo mogla vknjižiti lastninska pravica pri tej nepremičnin na ime tožnika do celote, ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba ter da mu je toženka dolžna povrniti nastale pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki odmerjene stroške pravdnega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da ga zavezuje samo to, kar je v pogodbi zapisano. V pogodbi ni bilo določeno, da izgubi pravico uporabe, če v treh letih po njeni sklenitvi ne zgradi objekta do tretje gradbene faze. Poudarja, da je za parcelo plačal tržno vrednost, vanjo vložil ogromna sredstva ter jo na ta način usposobil za gradnjo. Zagotovo pogodba ni bila sklenjena tako, da bi mu lahko kdorkoli odvzel to nepremičnino oziroma pravico uporabe na njej, ne da bi izvedel kakršenkoli postopek. Svojo pogodbeno obveznost je izpolnil v celoti, saj ni imel nobene druge obveznosti razen plačila odškodnine. Zato je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo 122. in 124. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ne strinja se niti s stališčem sodišč, da niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Zatrjeval je, da je v dobroverni in zakoniti posesti sporne nepremičnine, saj jo je kupil od Občine Ptuj. Že Ustava RS je odpravila družbeno lastnino, zato je nesprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, da je družbeno lastnino odpravil šele ZLNDL. Nepremičnino je imel v posesti od leta 1990 in jo je do leta 2005, ko je vložil tožbo v tej zadevi, tudi priposestvoval. Imel jo je za svojo in to je spoštovala vsa okolica, vključno s toženko. Ves čas je bil trdno prepričan, da je njegova. Ker s pogodbo ni bilo določeno, da je njegova pravica časovno omejena, ni sprejemljivo stališče sodišč, da je časovna omejenost te pravice vplivala na priposestvovanje oziroma na zakonitost in dobrovernost njene posesti. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša revizijske stroške.

5. Revizija proti odločitvi o podrejenih zahtevkih ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D), se glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona v tej zadevi uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v dotlej veljavnem besedilu.

7. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (sedaj evrsko protivrednost) 1,000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 180. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta mora v denarnem znesku oceniti tudi, ko spremeni tožbo, tako da uveljavlja dodatne nedenarne zahtevke. Tožnik je v tožbi uveljavljal le primarni zahtevek, pri tem pa je kot vrednost spornega predmeta navedel 12.000.000 SIT (sedaj 50.075,11 EUR). V vlogi z dne 25. 4. 2007 je postavil še podrejene nedenarne zahtevke, glede katerih pa ni dodatno označil vrednosti spornega predmeta. Iz spisa izhaja, da vrednost podrejenih zahtevkov ni bila ocenjena niti kasneje na podlagi ustreznih ravnanj strank ali sodišča. Zaradi izostanka označitve vrednosti spornega predmeta glede podrejenih zahtevkov revizija proti odločitvi o njih ni dovoljena, saj ni mogoče presoditi, ali vrednost izpodbijane odločitve o teh zahtevkih presega revizijski prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Nastale situacije v revizijskem postopku ni mogoče sanirati z izpeljavo postopka po 108. členu ZPP, saj bi to ogrozilo enakopravnost strank v postopku. Revizijsko sodišče je zato revizijo proti odločitvi o podrejenih zahtevkih na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: da sta tožnik in Sklad stavbnih zemljišč Občine ... 12. 2. 1990 sklenila kupoprodajno pogodbo za sporno nepremičnino, ki je bila nezazidano stavbno zemljišče družbene lastnine, z dovoljenjem, da se pri njej vknjiži pravica uporabe za zgraditev gostinskega ali gostinsko-stanovanjskega objekta v korist tožnika, da je bila pogodba v skladu s takrat veljavnim Zakonom o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) sklenjena na podlagi javnega razpisa in da je bil v njem povzet tudi prvi odstavek 6. člena tedaj veljavnega Odloka o oddajanju stavbnih zemljišč v Občini Ptuj (v nadaljevanju Odlok), ki je določal, da uporabnik stavbnega zemljišča izgubi pravico uporabe na njem, če v treh letih po sklenitvi pogodbe ne zgradi objekta do tretje gradbene faze, da je tožnik plačal dogovorjeno kupnino in nepremičnino uporabljal, da tožnik na kupljenem zemljišču ni zgradil nobenega objekta.

9. Čeprav je tožnik že primarni tožbeni zahtevek utemeljeval s trditvami, da je postal lastnik sporne nepremičnine, se sodišči prve in druge stopnje nista spuščali v presojo sklepčnosti zahtevka glede na te trditve. Tudi revizijsko sodišče je zato presojalo pravilnost tistih razlogov, s katerimi sta sodišči zavrnili tožnikov zahtevek. Revizija pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava pri presoji, ali je tožnik izgubil pravico uporabe za gradnjo na sporni nepremičnini. Kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, je tožnikova pravica uporabe za gradnjo, ki jo je pridobil že s samo sklenitvijo pogodbe, ugasnila na podlagi predpisa – prvega odstavka 6. člena Odloka. Pritožbeno sodišče tako ni sledilo razlogovanju prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti tožbenega zahtevka po 122. in 124. členu ZOR, zato so revizijski očitki o zmotni uporabi teh določb neutemeljeni. Toženka v odgovoru na revizijo pravilno poudarja, da tožnika ne zavezuje le pogodba, ampak tudi v času sklenitve pogodbe veljavni predpisi. Nenazadnje je bila obveznost iz prvega odstavka 6. člena Odloka posebej poudarjena tudi v pogojih javnega razpisa, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba s tožnikom. Zato se ta neuspešno zavzema za njeno neupoštevanje. Ker tožnik po ugotovitvah sodišč na spornem zemljišču ni zgradil nobenega objekta, je njegova pravica uporabe za gradnjo po treh letih od sklenitve pogodbe prenehala. Ob uveljaviti ZLNDL na sporni nepremičnini tako ni imel pravice, ki bi se po določbah ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. Na tej podlagi zato neutemeljeno uveljavlja lastništvo sporne nepremičnine.

10. Sodišči sta kot neutemeljeno zavrnili tudi tožnikovo zatrjevanje o priposestvovanju sporne nepremičnine. Celo če bi v primeru konkuriranja pogodbenega in zakonskega načina pridobitve lastninske pravice načelno dopustili možnost njenega priposestvovanja, bi bila zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna že zaradi zaključka o nedobrovernosti tožnikove posesti. Tudi prej veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) je med pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah določal dobrovernost posesti (drugi in četrti odstavek 28. člena ZTLR v zvezi z 269. členom Stvarnopravnega zakonika). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Upoštevaje, da je bilo v splošnem in javno objavljenem predpisu določeno, da pravica uporabe preneha po preteku treh let od sklenitve pogodbe, če uporabnik v tem času ne zgradi objekta do tretje gradbene faze, enako pa je bilo zapisano tudi v pogojih javnega razpisa, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba s tožnikom, ni mogoče zaključiti, da tožnik ni vedel, ne mogel vedeti, da je njegova pravica uporabe za gradnjo z iztekom treh let od sklenitve pogodbe prenehala in da posledično z uveljavitvijo ZLNDL na sporni nepremičnini ni pridobil lastninske pravice. Glede na navedeno revizijsko sodišče ni odgovarjalo na revizijske trditve o tem, kdaj je lahko začela teči priposestvovalna doba.

11. Ker revizija v dovoljenem delu ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče v tem obsegu skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je odločilo, da mora tožnik toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Toženki je priznalo 1500 točk za sestavo odgovora na revizijo, kar skupaj z 20 % DDV na odvetniške storitve (300 točk) in 25 točk za materialne stroške znese 1825 točk oziroma 837,68 EUR.