Jedro

Če je imel prejšnji lastnik podržavljenega premoženja za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, pravico dobiti odškodnino od tuje države, ni upravičenec po ZDen. V takem primeru tudi njegovi pravni nasledniki niso upravičenci po 12. členu ZDen. Pri odločanju o tem, ali je imela oseba pravico pridobiti odškodnino od tuje države, se upoštevajo tako mirovne pogodbe kot tudi meddržavni sporazumi in tudi pravice po zakonih tujih držav.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.7.2003, s katero je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo Upravne enote K. z dne 3.7.2000, in sama odločila da se zavrne zahteva za vrnitev dela zemljišč s parc. št. 7 in 10, obe k.o. M.g..

Prvostopno sodišče je v obravnavanem primeru pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke iz izpodbijane odločbe. Teh razlogov v svoji sodbi ni ponavljalo (2. odstavek 67. člena ZUS), temveč se je nanje izrecno sklicevalo. Tudi po presoji prvostopnega sodišča je bilo treba zahtevo za denacionalizacijo zavrniti zato, ker sta imela prejšnja lastnika podržavljenih zemljišč, tožničina starša M. in J.P., pravico pridobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od Nemčije. Če tožničin oče ne bi imel pravice pridobiti odškodnine od Nemčije, je tudi ne bi mogli uveljavljati njegovi pravni nasledniki, to je tisti otroci, ki so takrat živeli v Nemčiji. Tožnica ne more uveljavljati vračila podržavljenega premoženja glede na določbe 2. odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V obravnavanem primeru ne pride v poštev niti določba 12. člena ZDen.

Tožnica izpodbija prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče s sklepom razveljavi prvostopno sodbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Vztraja pri vseh tožbenih navedbah in meni, da je prvostopna sodba nepravilna in nezakonita. Navaja, da je njena mati prejela celotno odškodnino, po očetu pa so prejeli pet šestin odškodnine, ker njen delež, glede na to, da ni živela v Nemčiji, po očetu ni bil izplačan. Tožničin oče odškodnine ni mogel uveljavljati, kajti nemški reparacijski zakon je bil uveljavljen šele leta 1968 medtem, ko je njen oče umrl leta 1957. Pravni nasledniki pa so imeli pravico uveljavljati odškodnino namesto pravih upravičencev po nemškem reparacijskem zakonu le, če so za to izpolnjevali pogoje. Teh pogojev pa tožnica ni izpolnjevala. Meni, da tožena stranka in prvostopno sodišče narobe interpretirata 2. odstavek 10. člena ZDen. Meni, da odškodnina, izplačana po reparacijskem zakonu, nima značaja odškodnine po 2. odstavku 10. člena ZDen. Znano je tudi, da odškodnina po nemškem reparacijskem zakonu ni realno nadomestilo za izgubljeno premoženje njenih staršev. Zahteva, da se ji po 12. členu ZDen prizna položaj upravičenke najmanj glede njenega dednega deleža po očetu, za katerega je nesporno, da nemški izravnalni urad zanj ni izplačal nobene odškodnine. Glede na to, da nemški reparacijski zakon ni takšna pravna podlaga kot jo predvideva 2. odstavek 10. člena ZDen, meni, da je upravičena do vračila celotnega podržavljenega premoženja ne glede na to, koliko je njenim staršem oziroma njunim potomcem že izplačala Nemčija. Ker meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi, tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo v ponoven postopek prvostopnemu organu.

Tožena stranka, prizadete stranke in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče še dodaja: V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnica po 12. členu upravičenka do denacionalizacije premoženja, podržavljenega njenima staršema, ki nista izpolnjevala pogoja iz 1. odstavka 9. člena ZDen, glede na to, da je bila staršema oziroma njunim dedičem v obravnavanem primeru za to premoženje dana odškodnina po nemškem zakonu o porazdelitvi bremen, ki ga tožnica imenuje nemški reparacijski zakon.

V 12. členu ZDen je določeno, da če fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec po ZDen, je upravičenec njegov zakonec ali dedič prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena ZDen.

Glede na to določbo bi bila tožnica po svojih starših lahko izvedena upravičenka po 12. členu ZDen, ker njena starša, ki jima je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3. člena ZDen, nista izpolnjevala pogojev iz 9. člena ZDen, tožnica pa izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 9.člena ZDen, vendar le, če ne bi bilo določbe 2. odstavka 10. člen ZDen.

V 1. stavku 2. odstavka 10. člena ZDen je določeno, da niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Določba 2. stavka 2. odstavka 10. člena ZDen pa se glasi: Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

V 1. stavku 2. odstavka 10. člena ZDen je po presoji pritožbenega sodišča v celoti izključeno vračanje premoženja po ZDen, če je upravičenec dobil ali imel pravico pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Pri tem ni pomembno, s kakšnim aktom je ta pravica v tuji državi urejena.

Tožnica sama priznava, in to dokazujejo tudi upravni spisi, da je Nemčija izplačala odškodnino za premoženje, ki je bilo njenima staršema podržavljeno v Sloveniji, le da je bil del odškodnine, ki je pripadal očetu, ki je bil ob izplačilu že pokojen, pripadel njegovim dedičem po njihovih dednih deležih. Njej, ker ni imela nemškega državljanstva, njen dedni delež ni pripadel. Glede na tožničine izjave in na nemški zakon o porazdelitvi bremen, sta imela torej njena starša pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, od Nemčije, zato že iz tega razloga nista upravičena do odškodnine še od Slovenije, torej njuno nejugoslovansko državljanstvo ob podržavljenju na odločitev v tej stvari niti ne vpliva. Zato tudi tožnica ne more biti upravičenka po 12. členu ZDen. Kot nadomestna upravičenka po starših bi namreč lahko v denacionalizaciji dobila le tisto, kar bi bila upravičena dobiti njena starša. Ker pa sta bila ta dva upravičena do odškodnine od Nemčije, po ZDen ne bi mogla dobiti nič, tudi če bi izpolnjevala pogoje iz 9. člena ZDen.

Na odločitev v tej stvari ne vpliva višina odškodnine od Nemčije in kdo so bili dejanski prejemniki te odškodnine, ter tudi ne tožničino zatrjevanje, da sama ni prejela nič. Po 2. odstavku 10. člena ZDen namreč za izločitev iz vračanja premoženja po ZDen nobena od teh okoliščin ni pomembna, zadošča že dejstvo, da je imel prejšnji lastnik pravico pridobiti odškodnino od tuje države in niti ni pomembno, ali jo je dejansko tudi dobil. Na odločitev v stvari tudi ne vpliva, da je bila pravica do odškodnine urejena v nemškem zakonu, ne pa v morebitnem sporazumu med Nemčijo in Slovenijo (Jugoslavijo). Določba 2. stavka 2. odstavka 10. člena ZDen je namreč po presoji pritožbenega sodišča zgolj napotilna norma za organe, ki odločajo o denacionalizaciji, da ugotavljajo, ali je katera od držav dajala odškodnino za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, na podlagi meddržavnih oziroma mednarodnih sporazumov. Z večino držav so bili namreč taki sporazumi sklenjeni. Ni pa bil tak sporazum sklenjen z Nemčijo. Nemčija pa je sama leta 1952 sprejela zakon o porazdelitvi bremen in v njem določila pogoje za izplačilo odškodnine za premoženje nemških državljanov, ki je bilo med ali po II. svetovni vojni podržavljeno v drugih državah.

Določba 2. stavka 2. odstavka 10. člena ZDen torej po presoji pritožbenega sodišča ne zožuje izvzetja iz vračanja premoženja po ZDen le na odškodnine po meddržavnih sporazumih, ker obseg izvzetja določa 1. stavek 2. odstavka 10. člena ZDen, ta pa ne omejuje izvzetja iz vračanja premoženja po ZDen na vrsto oziroma obliko akta, ki daje podlago za izplačilo odškodnine od druge države.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.