Jedro

S sklepom o dovolitvi izvršbe ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato ne gre za upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Izpolnjen tudi ni pogoj za subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1, saj bi imel tožnik v primeru, da bi bilo s sklepom poseženo v njegove pravice (ustavne ali zakonske), zoper tak sklep sodno varstvo v rednem upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj z dne 22. 6. 2009. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ ugotovil: da je odločba urbanističnega inšpektorja Uprave inšpekcijskih služb za Gorenjsko z dne 2. 1. 1994, s katero je bilo tožniku naloženo, da do 30. 6. 1994 na lastne stroške odstrani tam navedene objekte (poslopje A v izmeri 20 x 13 m, poslopje B v izmeri 25 x 10 m in helidrom v izmeri 8 x 5 m) na tam navedenih zemljiščih in zemljišča vzpostavi v prejšnje stanje, postala izvršljiva dne 1. 7. 1994 (1. točka izreka); tožniku naložil, da v naknadnem roku do 15. 12. 2009 prostovoljno izvrši naloženo obveznost, sicer bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec, o datumu bo tožnik obveščen naknadno (2. točka izreka); navedel, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep (3. točka izreka); in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve (4. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo z dne 30. 9. 2009 tožnikovo pritožbo zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zato ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja. Meni, da mora biti zagotovljeno sodno varstvo v vseh upravnih stvareh, v katerih upravni organ odloča po prostem preudarku. Tako odločanje pa predstavlja tudi sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim organ v mejah diskrecijske pravice določi način izvršbe, izvršilna sredstva in rok naknadne izpolnitve. Z določitvijo načina izvršbe in roka za naknadno izpolnitev je poseženo tudi v njegove pravne koristi oziroma v njegov pravni položaj, ki sta varovana že na podlagi prvega odstavka 157. člena Ustave RS. Sodno varstvo v upravnem sporu pa mu zagotavlja tudi drugi odstavek 157. člena Ustave RS. Ker upravni organ ni upošteval spremembe zakonodaje in prostorskih aktov, se z izpodbijanim aktom nalaga rušitev legalno zgrajenega objekta - heliporta, za katerega po veljavni zakonodaji gradbeno dovoljenje ni več potrebno, to pa predstavlja poseg v ustavno varovano pravico in v njegove pravne koristi. Zato mu mora biti omogočeno sodno varstvo zoper izpodbijani upravni akt v skladu s pravnim poukom v odločbi tožene stranke. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi se izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ki ga je na podlagi prvega odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP izdal organ, pristojen za izvršbo. Stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi sporen sklep o izvršbi ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (sklepi I Up 367/2009, I Up 136/2010, I Up 95/2010). S tem sklepom namreč ni odločeno oziroma poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožnika. Vsebinsko odločitev o njegovi pravici, obveznosti in posledično pravni koristi vsebuje namreč izvršilni naslov, to je odločba urbanističnega inšpektorja z dne 2. 1. 1994, s katero mu je bila naložena obveznost odstranitve spornih objektov. S sklepom o dovolitvi izvršbe pa se ta obveznost le prisilno izvršuje, ker tožnik naloženega ukrepa ni prostovoljno izvršil. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dopusten upravni spor, ker ne gre za nobenega izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. 6. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje le ugotovil, da je odločba, izdana v inšpekcijskem postopku (izvršilni naslov), s katero je bilo tožniku naloženo, da v tam navedenem roku na svoje stroške odstrani nezakonito zgrajene objekte, postala izvršljiva, in dovolil njeno izvršbo, s čimer pa ni posegel v nobeno njegovo pravico, obveznost ali pravno korist. Tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje, da je sporne objekte odstranil. Zatrjuje sicer, da je z določitvijo načina izvršbe, izvršilnega sredstva in naknadnega roka za izpolnitev poseženo v njegove pravne koristi oziroma v njegov pravni položaj. Vendar njegov ugovor ni utemeljen. Z izpodbijanim aktom se namreč ne odloča ponovno o tožnikovi obveznosti in se ta z dovolitvijo izvršbe ne spreminja. Glede na to, da iz sodnega spisa tudi izhaja, da je prvostopenjski upravni organ pred izdajo sklepa o izvršbi, skladno z določbo prvega odstavka 200. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-150/04-19 z dne 1. 12. 2005, po uradni dolžnosti preveril, ali gre za objekte, za katere glede na veljavno zakonodajo gradbeno dovoljenje ni potrebno, tožnikov ugovor, da se dovoljuje izvršba za rušitev legalno zgrajenega objekta – helidroma oziroma heliporta in s tem posega v njegovo pravno korist, ni utemeljen, saj je bilo ugotovljeno, da je za vse obravnavane objekte gradbeno dovoljenje še vedno predpisano. Tožnik pa tudi ne navaja okoliščin, iz katerih bi lahko izhajalo, da je ta ugotovitev upravnega organa nepravilna.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da gre pri določitvi izvršilnega sredstva in naknadnega roka za izpolnitev za odločanje po prostem preudarku. Odločanje po prostem preudarku se namreč nanaša le na uporabo materialnega predpisa. Pri uporabi procesnega predpisa, za kar gre v tej zadevi, pa prostega preudarka ni (tako tudi Vilko Androjna in Erik Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 82).

8. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na drugi odstavek 157. člena Ustave RS, ki določa, da v upravnem sporu pristojno sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, ki vsebinsko povzema citirano določbo Ustave RS. Vendar pa v obravnavani zadevi pogoji za tako sodno varstvo niso izpolnjeni. Izpodbijani upravni akt namreč ne posega v nobeno tožnikovo pravico (niti ustavno niti v zakonsko), kar je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. V primeru, da bi izpodbijani akt posegal v tožnikovo ustavno pravico, bi imel tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu. Zato možnost subsidiarnega sodnega varstva človekovih pravic po 4. členu ZUS-1 v obravnavani zadevi ni podana. Ker je odločitev, ali ima stranka zoper izpodbijani akt sodno varstvo po določbah ZUS-1, odvisna od vrste in vsebine izpodbijanega akta tožnikovo sklicevanje na pravni pouk tožene stranke na odločitev v tej zadevi ne more vplivati, saj pogoje za sodno varstvo lahko določa le zakon (prvi odstavek 126. člena Ustave RS).

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II točki izreka:

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).