Jedro

Ker tožena stranka - občina, pri redni odpovedi PZ iz poslovnega razloga tožnici, zaposleni na delovnem mestu "administrativni sodelavec", ni upoštevala določila 1. in 2. odstavka 163. člena ZJU (ki določa, da se delavca, katerega delo ni več potrebno, premesti na delovno mesto, ki je ovrednoteno z enako osnovno plačo in za katerega izpolnjuje pogoje, če je tako delovno mesto prosto; če takega delovnega mesta ni, pa se mu nudi prekvalifikacija oz. dokvalifikacija), je podana redna odpoved PZ nezakonita. Skladno s citiranimi določbami bi morala tožena stranka pred redno odpovedjo PZ iz poslovnega razloga ugotoviti, ali bi bilo mogoče tožnico glede na to, da se je izobraževala za pridobitev VII. stopnje strokovne izobrazbe, premestiti na novo sistemizirano delovno mesto "poslovni sekretar", za katerega se je zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe.

Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo skladno z 2. odstavkom 118. člena ZDR, je upravičena do odškodnine oz.

odmene zaradi izgube zaposlitve. Pri odločitvi o višini odškodnine je sodišče upoštevalo višino mesečne plače tožnice in dejstvo, da iskalec zaposlitve praviloma v enem letu najde nove zaposlitev in ji prisodilo odškodnino v višini 12-ih mesečnih plač.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, izdana s strani tožene stranke dne 18.7.2003, potrjena z odločbo komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 21.8.2003, nezakonita. Ugotovilo je, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do vključno 31.3.2004, reintegracijski zahtevek za čas po 31.3.2004 je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 31.3.2004 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do plače za delovno mesto administrativnega sodelavca za društva (sodelavec I), ki se uvršča v V. tarifni razred ter od bruto zneska mesečne plače odvesti vse prispevke in davščine ter tožnici izplačati neto mesečne zneske skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, ter da je dolžna tožnici izplačati odškodnino v znesku 2.400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.4.2004 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini

175.032,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe (1., 2., 3., 5. in 6. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrne. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je kršila določila 2. odstavka 163. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in nadaljnji) in 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002), ker tožnici ni ponudila delovnega mesta poslovni sekretar. Navaja, da sta delovni mesti tajnica in poslovni sekretar povsem drugačnega značaja, z drugačnimi opisi del in nalog ter različni po zahtevnosti opravljenega dela in obsegu.

Navaja, da je tožnica sama izrecno izjavila, da ni hotela nikomur povedati, da se šola, in da ni pričakovala, da bo dobila zaposlitev za VI. stopnjo, dokler ne bo končala šolanja. Tožnica ni pretendirala za delovno mesto poslovne sekretarke, in ko se je pojavila potreba za zapolnitev delovnega mesta, ni imela namena spreminjati svojega šolanja. Tožnica ni nikoli hotela pridobiti

VI. stopnje izobrazbe, temveč je hotela končati šolanje za VII.

stopnjo izobrazbe. Tožena stranka je zavezana upoštevati le tiste podatke, ki jih zaposleni uradno sporočijo in ne neuradnih podatkov. Pri toženi stranki se je potreba po delu poslovne sekretarke pojavila, ko se je bivša tajnica župana upokojila, delovno mesto tajnice je bilo ukinjeno in ustanovljeno delovno mesto poslovnega sekretarja. Tožena stranka je za tožnico iskala ustrezno zaposlitev, tudi izven meja svoje občine, vendar brez uspeha. Spoštovala je vsa zakonska določila, zato je njena pritožba v celoti utemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, da je materialno pravo pravilno uporabilo in da bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni zagrešilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka ukinila delovno mesto administrativni sodelavec za društva - sodelavec I, zato ob ugotovitvi, da ni možnosti zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu, tožnici po postopku, ki ga je izvedla pravilno, redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo 2. odstavka 163. člena ZJU, saj je obstojala možnost za dokvalifikacijo in razporeditev na delovno mesto poslovnega sekretarja. Ugotovilo je, da je tožena stranka v času, ko so društva sporočila, da ne bodo potrebovala administrativne sodelavke, objavila razpis za novo sistemizirano delovno mesto poslovni sekretar. Tožena stranka je vedela, sicer neformalno, da se tožnica izobražuje za pridobitev VII. stopnje strokovne izobrazbe, zato ni bilo pravega razloga, da tožnica ne bi mogla opravljati prostega dela do pridobitve višje izobrazbe.

Glede na navedeno je zaključilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici niso bili podani resni in utemeljeni razlogi, kot to določa 2. odstavek 163. člena ZJU. Ugotovilo je, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, ker so zasedena vsa delovna mesta pri toženi stranki, med strankami pa so tako porušeni medsebojni odnosi, da ni več možnosti za vrnitev tožnice na delo, zato je ob upoštevanju 2. odstavka 118. člena ZDR/02 ugotovilo trajanje delovnega razmerja do 31.3.2004. Četrti člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji, Ur. l. SFRJ št. 4/84 - Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur.

l. RS št. 18/92) določa, da delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Tudi ZDR/2002 v 1. odstavku 82. člena določa, da je delodajalec dolžan v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazati utemeljen razlog odpovedi.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se je z upokojitvijo tajnice župana in ukinitvijo delovnega mesta tajnice pojavila potreba po delu poslovnega sekretarja takoj. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v ZJU določen v 163. členu. V primeru, da delo na delovnem mestu, na katerem dela strokovno tehnični uslužbenec, ni več potrebno, se ga premesti na delovno mesto, ki je ovrednoteno z enako osnovno plačo in za katero izpolnjuje pogoje, če je tako delovno mesto prosto. V primeru, če ni prostega takega delovnega mesta, se delavcu zagotovi poklicna prekvalifikacija, ali dokvalifikacija, na podlagi katere izpolni pogoje oziroma se usposobi za delovno mesto in se ga premesti na takšno delovno mesto.

Tožena stranka je za tožnico iskala možnost zaposlitve v javnih zavodih in organih, za katere je vzpostavljen interni trg dela, ni pa upoštevala možnosti, določene v 2. odstavku 163. člena ZJU.

Tožnica se je izobraževala za pridobitev VII. stopnje strokovne izobrazbe, o čemer je bila tožena stranka neformalno seznanjena.

Ko je tožena stranka dopolnila sistemizacijo z delovnim mestom poslovni sekretar in v aprilu 2003 objavila prosto delovno mesto, še ni bilo znano, da bo potreba po delu tožnice na delovnem mestu administrativni sodelavec prenehala. Pritožbena navedba, da tožnica ni pretendirala na delovno mesto poslovne sekretarke zato, ker se je zavedala, da za tako delo ni usposobljena, je neutemeljena, saj tožnica ob objavi delovnega mesta še ni vedela, da bo delo na delovnem mestu administrativni sodelavec postalo nepotrebno. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da ni bilo razloga, da ne bi mogla tožnica dela na delovnem mestu poslovne sekretarke opravljati do pridobitve višje izobrazbe, glede na dejstvo, da se je izobraževala.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 118. člena ZDR. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, zato je ugotovilo, da delovno razmerje tožnici traja do odločitve sodišča prve stopnje ter se ji prizna odškodnina oziroma odmena v višini 2.400.000,00 SIT zaradi izgube zaposlitve. Pri odmeri je sodišče prve stopnje upoštevalo zadnjo plačo v višini 200.000,00 SIT in dejstvo, da je eno leto tista doba, v kateri iskalec zaposlitve praviloma najde drugo zaposlitev.

Tožena stranka v dokaznem postopku ni uspela dokazati, da so obstajali resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbenega postopka krije sama.