Jedro

Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, katerih obstoj je potreben za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem, ki je nato lahko podlaga za zavrnitev negatornega zahtevka. Zakona določa dva pogoja, ki sta potrebna za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem in sicer, da je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let in da lastnik služne stvari temu ni nasprotoval.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna opustiti posest in se vzdržati posegov na tožničini nepremičnini parc. št. 328/2 k.o., razen posesti vožnje z gospodarskimi vozili in osebnimi vozili, zlasti je dolžna opustiti odlaganje kakršnihkoli stvari na tožničino zemljišče, prekopavanje tožničinega zemljišča in škropljenje tožničinega zemljišča s herbicidi. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper to sodbo sta se pritožili tako tožeča kot tudi tožena stranka. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92; v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je v sodbi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Izrek sodbe je nejasen, nerazumljiv in neopredeljen. Iz izreka sodbe ne izhaja, po katerem delu parc. št. 328/2 k.o. Novo Zabukovje naj bi tožena stranka imela pravico voziti z gospodarskimi in osebnimi vozili. Sledeč izreku sodbe, bi take vožnje tožena stranka lahko opravljala po celi parc. št. 328/2 k.o. Iz obrazložitve sodbe pa izhaja zaključek sodišča, da naj bi tožena stranka vožnje opravljala le po delu mejnega pasu ob toženkini parceli. Izrek sodbe glede dela zemljišča, kjer naj bi tožena stranka lahko opravljala te vožnje je torej tudi v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Poleg tega je nejasno tudi v izreku sodbe, kaj je mišljeno z besedo "gospodarskimi vozili". Nadalje navaja, da kar je bilo opravljenih voženj za potrebe nepremičnin tožene stranke, so bile opravljene z vprežnimi vozili, pretežno po zemljišču tožene stranke, ker je bilo tam dovolj prostora za te vožnje. Z ničemer ni izkazano, da bi se vožnje vršile tudi z drugimi vrstami vozil - tovornimi avtomobili ali podobno. Z ničemer tudi ni izkazano, da bi se po tožničinem zemljišču vsaj dvajset let vršile tudi vožnje z osebnimi vozili. Ker na tak način s temi vozili voženj ni bilo, tudi ni priposestvovanja takšne pravice. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v njenem ugoditvenem delu in glede odločitve o stroških postopka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so toženka in njeni pravni predniki uporabljali sporno zemljišče za hojo in vožnjo več kot dvajset let. Ugotovilo pa je, da so ostali posegi toženke neutemeljeni. Toženka se s takšnim stališčem prvega sodišča ne strinja, saj je povedala, zakaj škropi travo in prekopava zemljišče. To je potrebno izključno zaradi potrebe hoje, vožnje in obračanja vozil ter vzdrževanja poti. Kakršnegakoli odlaganja stvari na nepremičnino tožnice pa sodišče prve stopnje niti v sodbi niti na ogledu na kraju samem ni ugotovilo, zato je tudi v tem delu tožbeni zahtevek neutemeljen in bi ga bilo potrebno zavrniti. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje in sicer zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Pritožbi sta utemeljeni. Prav ima tožeča stranka, ko v pritožbi pravi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje namreč nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, katerih obstoj je potreben za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem, ki je nato lahko podlaga za zavrnitev negatornega zahtevka. Člen 54 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 6/80, 20/80 in 36/90; v nadaljevanju: ZTLR) določa dva pogoja, ki sta potrebna za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem in sicer, da je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let in da lastnik služne stvari temu ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotavlja, da so toženka in njeni predniki uporabljali sporno zemljišče za hojo in vožnje ter obračanje vozil za potrebe svojih nepremičnin več kot dvajset let. Pri tem pa ne pove, kdaj je rok za priposestvovanje stvarne služnosti začel teči in kdaj je tožena stranka priposestvovala to pravico. Za pridobitev služnostne pravice s priposestvovanjem je namreč potrebna nepretrgana posest dvajset let. Ne priposestvuje pa se le pravica do služnosti, temveč tudi način njenega izvrševanja, poleg tega pa se služnostna pravica pridobi s priposestvovanjem le v obsegu, v katerem se je ta služnost izvrševala. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe le na splošno govori o vožnjah in o vozilih, ne opredeli pa vrste vozil, glede katerih je tožena stranka priposestvovala služnost vožnje. Predvsem glede priposestvovanja služnosti voženj z osebnimi vozili sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov o tem, od kdaj naj bi se te vožnje vršile in v kakšen namen. Prvi odstavek 50. člena ZTRL določa, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Služnosti se morajo tudi utesnjevati in ne razširjati, kot to določa še veljavno pravno pravilo o služnosti bivšega Občega državljanskega zakonika (paragraf 484). Zato je tudi pojem gospodarska vozila, ki se pojavlja v izreku sodbe, preširok in neopredeljen in je zaradi tega izrek nerazumljiv, kot to pravilno opozarja pritožba, zato bo moralo sodišče prve stopnje v izreku sodbe bolj natančno opredeliti, s katerimi vozili tožena stranka lahko opravlja vožnje po zemljišču, ki je last tožeče stranke, če bo seveda ugotovilo, da so za to podani pogoji. Prav tako pa izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. V razlogih sodbe sodišče prve stopnje namreč izrecno navaja, kateri del so tožena stranka in njeni predniki uporabljali za hojo in vožnje, v izreku pa ta del, kjer tožena stranka lahko opravlja vožnje, ni opredeljen in zato iz njega res izhaja to, kar pravi pritožba, da bi lahko toženka opravljala vožnje kar po celi parceli 328/2 k.o., last tožeče stranke. V novem sojenju bo torej moralo sodišče prve stopnje zaradi ugotovitve vseh odločilnih dejstev dopolniti dokazni postopek in nato ugotoviti, ali je tožena stranka priposestvovala stvarno služnost, kakšna je vsebina te služnosti in v kakšnem obsegu je ta lahko razlog za zavrnitev zahtevka tožeče stranke. Nato pa bo moralo svojo odločitev obrazložiti tako, da bodo v sodbi navedena vsa odločilna dejstva, izrek sodbe pa precizen in s tem izvršljiv. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbam obeh strank, na podlagi določbe 1. odstavka 369. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o razveljavitvi prvostopne odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve prvostopne odločitve o glavni stvari, izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.