Jedro

Sodišče pri dopolnitvi dokaznega postopka na podlagi drugega odstavka 65. člena ZP-1 ni (vselej) zavezano storilcu omogočiti (ponovnega) zagovora, temveč mu mora zagotoviti predvsem zadostne možnosti za obrambo.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. V.S. je bil z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznan za odgovornega storitve prekrška po sedmem v zvezi s petim odstavkom 116. člena ZVCP-1 in prekrška po petem odstavku 190. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila enotna globa 130.000 SIT. Storilec je zoper plačilni nalog prekrškovnega organa vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Velenju z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec H.J. Navaja, da je sodišče v postopku odločanja o zahtevi storilca za sodno varstvo dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem prič S.J. in D.R., nato pa odločitev oprlo na prvi odstavek 65. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in zahtevo storilca za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Vložnik meni, da prvi odstavek 65. člena ZP-1 ne more biti pravna podlaga za odločitev v obravnavanem primeru, saj zakon dopušča njegovo uporabo le v primerih, ko sodišče na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo spozna, da ni potrebno dopolniti dokaznega postopka in ko hkrati niso podani razlogi iz 62. člena ZP-1. Ker je sodišče v tej zadevi dopolnilo dokazni postopek, bi moralo v skladu z drugim odstavkom 65. člena ZP-1 odpraviti odločbo o prekršku (plačilni nalog) in samo odločiti o prekršku po določbah, ki veljajo za redni sodni postopek. V rednem sodnem postopku mora biti obdolženec pred izdajo sodbe praviloma zaslišan, zato je po stališču zahteve podana kršitev 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v povezavi s prvim odstavkom 69. člena ZP-1. Meni, da je ob slehernem dopolnjevanju dokaznega postopka, zlasti z vidika pravice do poštenega sojenja, nujno odpraviti odločbo o prekršku prekrškovnega organa in odločiti po določbah, ki veljajo v rednem postopku (drugi odstavek 65. člena ZP-1) in navaja, da je odgovor na to vprašanje povezan tudi z vročanjem odločb in predlaganjem izvršitve določenih sankcij. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Velenju v novo odločitev in sojenje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Obravnavana zadeva se nanaša na besedilo 65. člena ZP-1 o odločanju sodišča o zahtevi za sodno varstvo, ki je veljalo pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1E; Ur.l. RS, št. 17/2008). Prvi odstavek 65. člena ZP-1 določa, da sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno, če spozna, da ni potrebno dopolnjevanje dokaznega postopka ter da niso podani razlogi iz 62. člena ZP-1, to je razlogi iz katerih je dopustno vložiti to pravno sredstvo. Če pa sodišče spozna, da so podane kršitve iz 1. in 2. alineje 62. člena ZP-1 oziroma da je za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja potrebno dopolniti dokazni postopek, s sodbo odpravi odločbo o prekršku in samo odloči o prekršku po določbah, ki veljajo za redni sodni postopek, pri čemer se odločba o prekršku šteje za obdolžilni predlog, prekrškovni organ pa ima položaj predlagatelja postopka (drugi odstavek 65. člena ZP-1).

5. Pravilna je navedba zahteve, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo zaradi razjasnitve dejanskega stanja dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem policistov S.J. in D.R. V zvezi s tem vrhovni državni tožilec trdi, da je sodišče z izpodbijano sodbo ravnalo napačno, ker je zahtevo za sodno varstvo (po oceni, da ni utemeljena) zavrnilo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZP-1 in navaja, da bi sodišče zaradi dopolnitve dokaznega postopka moralo ravnati po pravilih rednega sodnega postopka, v skladu s katerimi (prvi odstavek 69. člena ZP-1) mora biti obdolženec pred izdajo sodbe o prekršku praviloma zaslišan o tistem, česar je obdolžen, sicer je (razen v položajih iz drugega odstavka 69. člena in prvega odstavka 129.a člena ZP-1), podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 6. Pri razlagi določbe 65. člena ZP-1, in s tem pri presoji utemeljenosti očitka zahteve za varstvo zakonitosti, je poleg njenega ne povsem jasnega besedila treba upoštevati tudi namen in umestitev zahteve za sodno varstvo v ZP-1. Način odločanja, na katerega okrajno sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo zagotavlja sodno kontrolo nad zakonitostjo in pravilnostjo odločanja prekrškovnega organa v hitrem postopku (23. člen Ustave), je po svojih značilnostih primerljiv z instančnim oziroma gre za fazo odločanja v okviru enotnega upravno-kaznovalnega postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.3.2007, opr. št. U-I-56/06). Pri presoji trditev zahteve za sodno varstvo gre za vsebinsko različen položaj od tistega, ko sodišče odloča o utemeljenosti obdolžilnega predloga prekrškovnega organa oziroma o odgovornosti storilca za prekršek (redni postopek). Možnost dopolnitve dokaznega postopka pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo (drugi odstavek 65. člena ZP-1) ima namreč namen omogočiti presojo utemeljenosti trditev zahteve, zato sodišče na tej podlagi vsaj praviloma ne izvaja celotnega postopka o prekršku, na kar sicer kaže besedilo "odpravi odločbo o prekršku in samo odloči o prekršku po določbah, ki veljajo za redni sodni postopek". Navedeno velja zlasti, kadar bo dokazni postopek potrebno dopolniti (le) zaradi razjasnitve procesnopravno relevantnega dejanskega stanja. Napotilo na pravila rednega sodnega postopka iz drugega odstavka 65. člena ZP-1 torej ne pomeni, da sodišče pri dopolnjevanju dokaznega postopka ne upošteva že opravljenih procesnih dejanj ter določb devetega in desetega poglavja ZP-1, ki urejajo hitri postopek o prekršku in postopek z zahtevo za sodno varstvo, med njimi dolžnosti storilca, da v postopku pravočasno navede dejstva in predlaga dokaze. Vprašanje, ali sodišče v takšnem primeru o neutemeljeni zahtevi za sodno varstvo v izreku formalno odloči tako, da jo zavrne (kot izrecno določa spremenjeni 65. člen ZP-1) ali tako, da ponovi izrek o krivdi in sankciji odločbe prekrškovnega organa, glede na navedeno niti ni bistveno, saj razlike v vsebini odločitve kot take ni.

7. Navedeno je treba upoštevati tudi pri razlagi določbe prvega odstavka 69. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 65. člena ZP-1, ki zahteva zaslišanje obdolženca o tistem, česar je obdolžen, pred izdajo sodbe o prekršku. Zaslišanje storilca je eno od procesnih dejanj, s katerim se mu kot stranki postopka omogoča uresničevanje pravice do (materialne) obrambe glede očitanega prekrška (29. člen Ustave, 90. člen ZP-1), na drugi strani pa je izpovedba storilca (zagovor) tudi pomemben vir za ugotavljanje odločilnih dejstev v postopku, zlasti kadar storilec prekršek prizna (118. člen ZP-1). Ob upoštevanju zgoraj opisane razlike med odločanjem sodišča v rednem sodnem postopku oziroma o utemeljenosti trditev zahteve za sodno varstvo po dopolnjevanju dokaznega postopka "po pravilih" rednega sodnega postopka, sodišče storilca pri tem (ob predpostavki, da je ocenilo, da je treba dokazni postopek dopolniti) praviloma ne bo zaslišalo "o tistem, česar je obdolžen" v besednem pomenu prvega odstavka 69. člena ZP-1 (zagovor) in na način, ki je določen v 114. členu ZP-1. Stališče zahteve, da je potrebno ob slehernem dopolnjevanju dokaznega postopka pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo storilca zaslišati, je torej pravilno le v pomenu, da mora biti storilcu zagotovljena zadostna možnost, da zavzame stališče glede pravnih in dejanskih vidikov zadeve (22. člen Ustave v zvezi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku). Sodišče torej pri postopanju na podlagi drugega odstavka 65. člena ZP-1, to je pri dopolnitvi dokaznega postopka, ni (vselej) zavezano storilcu omogočiti (ponoven) zagovor, temveč predvsem zadostne možnosti za obrambo, kar je glede na okoliščine konkretnega primera mogoče zagotoviti npr. z vročitvijo listin (npr. opisa dejanskega stanja iz šestega odstavka 57. člena ZP-1 pri zadevah pred novelo ZP-1E), obveščanjem in omogočanjem navzočnosti pri procesnih dejanjih, če storilec to zahteva.

8. Glede na navedeno je pri presoji utemeljenosti zahteve v konkretni zadevi poleg okoliščine, da je sodišče dokazni postopek dopolnilo z zaslišanjem policistov S.J. in D.R., treba upoštevati tudi, da storilec in njegov zagovornik zaslišanja teh prič nista predlagala, da o zaslišanjih nista bila obveščena (kar je v rednem postopku sicer vezano na zahtevo, zahteva pa na pravni pouk - 114. člen ZP-1), da je bilo v zahtevi za sodno varstvo zaslišanje storilca (med drugim) izrecno predlagano, ter da je sodišče izpodbijano sodbo poleg izpovedbe D.R. oprlo na opis dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ sestavil po vložitvi zahteve za sodno varstvo in ga v obliki uradnega zaznamka predložil sodišču (šesti odstavek 57. člena ZP-1), storilec pa v postopku z njim ni bil seznanjen. V zvezi s tem je zagovornik storilca že v (dopolnjeni) zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa, ki V.S. ni bil vročen na kraju prekrška, navedel, da se o okoliščinah prekrškov ni bilo mogoče učinkovito izjaviti, ker storilcu ni bilo nikoli pojasnjeno, na kakšen način naj bi očitana prekrška storil, saj mu je bil plačilni nalog posredovan po pošti in vsebuje le pravno opredelitev prekrškov, ne pa tudi konkretizacije.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in ob ugotovitvi, da storilcu v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo niso bile dane zadostne možnosti za obrambo (29. člen Ustave v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1), na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Velenju v novo odločanje.