Jedro

Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo prenese na zunanje izvajalce. Formalna ukinitev delovnega mesta in sprememba sistemizacije delovnih mest niti ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistvo reorganizacije je bilo, da je tožena stranka ukinila delovno mesto tožnice in njeno delo porazdelila med ostale zaposlene. Zaradi tako spremenjenega načina opravljanja dela in ustrezno temu spremenjene organizacija dele oziroma delovnih mest je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24. 9. 2012 nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje ter da je tožena stranka dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati bruto plačo v višini 1.159,64 EUR, od bruto zneska pa plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti, to je od 6. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožnici zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačati odškodnino v višini 6 bruto plač v znesku 6.957,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2003 dalje do plačila (I. točka izreka). Sodišče je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica še vedno obstaja in je tožena stranka le navidezno ukinila tožničino delovno mesto, s spremembo organizacije dela v strokovni službi pa je bila sprejeta le z namenom, da bi lahko tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka se je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala na navodila Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport z dne 4. 7. 2012, na podlagi katerega je bila tožena stranka zavezana pripraviti rebalans letnega programa dela za leto 2012. Ministrstvo je podalo nova izhodišča za pripravo rebalansa, ki je temeljilo na sprejetem rebalansu proračuna RS za leto 2012 in določili Zakona za uravnoteženje javnih financ. Tožena stranka pa je nato odpoved utemeljevala s tem, da je Komisija za sistemizacijo in organizacijo univerze na svoji 6. korespodenčni seji dne 6. 6. 2012, na predlog dekanov članic univerze, direktorice, ravnateljice in glavne tajnice univerze je sprejela spremembe in dopolnitve sistemizacije in organizacije Univerze v A. in jih predlagala v sprejem rektorju, ki je spremembe sprejel dne 2. 7. 2012 s sklepom št. … . S citiranim sklepom rektorja je bilo ukinjeno delovno mesto tožnice. Delovno mesto tožnice je bilo torej ukinjeno še preden je tožena stranka prejela navodila B. (4. 7. 2012) in sprejela rebalans (3. 9. 2012). Poslovni razlog, na katerega se sklicuje tožena stranka v odpovedi tako ni izkazan in so dejansko utemeljene navedbe tožnice, da gre v konkretnem primeru za navidezno ukinitev tožničinega delovnega mesta. Sprememba organizacije dela v strokovni službi pa je bila sprejeta le z namenom, da je lahko tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da zgolj varčevanje na materialnih stroških in drugih nenujnih stroških ni zadoščalo, glede na sprejetje ZUJF. Tožena stranka navedenega ni zatrjevala in zato je zaključek sodišča, da je tožena stranka to dokazala, protispisen in s tem je sodišče, ki je odločalo mimo trditvene podlage bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je v okviru racionalizacije poslovanja ukinila tožničino delovno mesto, zato je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je na straneh tožene stranke obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo, niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbene sodišče po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, ki jih pavšalno zatrjuje pritožba in zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, razloge o odločilnih dejstvih sodba ima in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo in ni ugotovilo očitanih kršitev. Pritožba kot pritožbeni razlog uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pa iz pritožbenih navedb ni razvidno, v čem naj bi bila zatrjevana tako imenovana protispisnost podana.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki dne 4. 3. 2010 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del na delovnem mestu strokovni delavec VI (projektna pisarna oddelka za mednarodne, raziskovalne in študentske zadeve) in da je Komisija za sistemizacijo in organizacijo tožene stranke na seji dne 6. 6. 2012, na predlog dekanov članic, direktorice, ravnateljice in glavne tajnice tožene stranke, sprejela Spremembe in dopolnitve sistemizacije in organizacije tožene stranke in spremembe je potrdil rektor, s sklepom z dnem 2. 7. 2012. S citiranim aktom je tožena stranka med drugim ukinila tudi delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica in za opravljanje katerega sta stranki dne 4. 3. 2010 sklenili pogodbo o zaposlitvi.

Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bilo med ukinjenimi delovnimi mesti, na podlagi sprejetih Sprememb in dopolnitev sistemizacije in organizacije tožene stranke, tedaj zasedeno le delovno mesto, na katerem je delala tožnica. Vendar pa navedeno za presojo zakonitosti odpovedi tožnice ni bistveno. Za presojo je pomembno le, ali je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno. Kot je izpovedala priča mag. C.C. je tožnica opravljala delo v znanstveno raziskovalnem oddelku, plače delavcev tega oddelka, razen plače tožnice, so se krile iz projektov, plača tožnice pa se je pokrivala iz proračunskih sredstev. Priča je tudi izpovedala, da je bilo delo tožnice po vsebini razbremenilne narave za strokovne delavce in se je po podani odpovedi tožnici njeno delo porazdelilo med ostale delavce v okviru opravljanja njihovih rednih delovnih nalog.

Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo prenese na zunanje izvajalce. Formalna ukinitev delovnega mesta in sprememba sistemizacije delovnih mest niti ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistvo reorganizacije je bilo, da je tožena stranka ukinila delovno mesto tožnice in njeno delo porazdelila med ostale zaposlene. Zaradi tako spremenjenega načina opravljanja dela in ustrezno temu spremenjene organizacija dele oziroma delovnih mest, je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Ni pa mu potrebno „opravičevati“ spremembe načinov poslovanja in organizacije dela in celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Poudariti je potrebno, da 47. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami) določa, da je gospodarska pobuda svobodna, kar pomeni, da delodajalec lahko organizira delovni proces tako, kot on meni, da bo to zanj najbolj smotern in najbolj ekonomičen (stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbah opr. št. VIII Ips 104/2008 z dne 7. 9. 2009, VIII Ips 2/2012 z dne 18. 9. 2012). Da so po reorganizaciji prevzeli dela in naloge, ki jih je pred tem opravljala tožnica, pa prav tako ne vpliva na zakonitost odpovedi.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tožena stranka tožnici ni pravočasno odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) namreč izhaja, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Direktor tožene stranke je 2. 7. 2012 prejel sklep, da se na predlog dekanov, članic tožene stranke, direktorice, ravnateljice in glavne tajnice tožene stranke ter na predlog Komisije za sistemizacijo in organizacijo tožene stranke sprejmejo Spremembe in dopolnitve sistemizacije in organizacije tožene stranke. S tem aktom pa je tožena stranka med drugim ukinila tudi delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, tožena stranka pa je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 24. 9. 2012, torej v roku, kot ga določa šesti odstavek 88. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovljenem dejanskem stanju štelo, da je podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 156. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami).

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.