Jedro

Toženka je pravilno sklenila, da tožnik ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite, saj ni državljan tretje države, temveč državljan Evropske unije, in sicer Republike Hrvaške. Tožnik je sicer v tožbi navedel, da je tudi državljan Republike Makedonije, vendar v predhodnem postopku te okoliščine ni izpostavil in gre zato za nedovoljeno tožbeno novoto. Poleg tega pa tej navedbi tožnika ne gredo v prid dokumenti, ki jih je predložil v postopku, in sicer osebna izkaznica, iz katere izhaja, da je državljan Republike Hrvaške. Drugih dokazov pa tožnik v postopku ni predložil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Iz obrazložitve izhaja, da se tožnik nahaja v priporu ZPKZ A. na podlagi tiralice Republike Makedonije, in sicer zaradi prestajanja zaporne kazni, katero mu je presodilo sodišče v Makedoniji. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je tožnik iz Makedonije odšel dne 16. 1. 2010, nato je živel na Hrvaškem, v Republiko Slovenijo pa je ilegalno vstopil dne 21. 1. 2014. Svojo identiteto je izkazal z osebno izkaznico Republike Hrvaške št. ..., veljavno do dne 9. 8. 2023. Meni, da bi njegova izročitev v Republiko Makedonijo zanj predstavljala veliko škodo oziroma lahko tudi smrt, ker ga tam bremenijo povezave s skrivanjem denarja, ki je predmet ropa, o tem pa on nič ne ve. V Republiko Hrvaško se ne more vrniti, saj bi ga iz te države vrnili nazaj v Makedonijo, tam pa bi bilo njegovo življenje ogroženo. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo 30. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) v zvezi s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da mora organ po prejemu zahteve za začetek upravnega postopka le-to najprej preizkusiti. Pri tem je izpostavila, da Zakon o mednarodni zaščiti v 8. točki 3. člena določa, da je vlagatelj namere za mednarodno zaščito ali vlagatelj namere za mednarodno zaščito državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji in je pred uradnimi organ prvič izrazil namero podati prošnjo za mednarodno zaščito. V 12. točki istega člena pa določa, da je tretja država tista, ki ni članica Evropske unije. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik državljan Republike Hrvaške, ki pa je že dne 1. 7. 2013 postala članica Evropske unije. Zato tožnik v skladu z določbami ZMZ ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite.

Po mnenju tožnika je odločitev tožene stranke nepravilna. Poudarja, da je tudi državljan Republike Makedonije, ki ni članica Evropske unije. Vložil je namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Na podlagi tega dejstva, da je državljan Republike Makedonije, in okoliščine, da se ga želi izročiti tej državi, Republiki Makedoniji, bi povzročilo, da bi mu nastala resna škoda. Meni, da kot državljan nečlanice EU je tožena stranka svojo odločitev napačno utemeljila. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predložila sodišču upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev tožene stranke in 5. in 6. tč. obrazložitve združiti v en odstavek.

In ne povzema navedb tožena stranke (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Sodišče dodaja, da je tožena stranka pravilno odločila, da tožnik ne more biti stranka v obravnavanem postopku. Ni namreč sporno, da tožnik ni državljan tretje države, temveč državljan Evropske unije, in sicer Republike Hrvaške. To okoliščino je tožena stranka pravilno utemeljila tudi ob ugotovitvi, da tožnik poseduje osebno izkaznico, iz katere izhaja, da je tožnik državljan Republike Hrvaške. Zato je pravilno odločila, da tožnik s tem statusom ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite. Tožnik je sicer v tožbi izpostavil, da je tudi državljan Republike Makedonije, vendar v postopku te okoliščine ni izpostavil. Zato gre po presoji sodišča za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20.č člena ZUS-1). Poleg tega pa tem navedbam tožnika ne gredo v prid dokumenti, ki jih je v postopku izkazal, in sicer osebna izkaznica, iz katere izhaja, da je tožnik državljan Republike Hrvaške. Drugih dokazov tožnik v postopku ni predložil. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.