Jedro

Ker je upravna odločba, s katero je bilo investitorki naloženo, da odstrani sporen nadstrešek, postala pravnomočna, tožnika nimata (več) pravnega interesa za prekinitev postopka, ki sta jo predlagala zaradi vložitve vloge za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, saj svojega položaja ne moreta izboljšati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožbo (1. točka izreka sklepa) zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep, št. 15 z dne 25.7.2002. S tem sklepom je inšpektor za prostor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota Koper, zavrnil zahtevo tožnikov za prekinitev postopka, vodenega pod št. 15. Prvostopno sodišče tudi ni ugodilo predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka sklepa).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je odločba urbanističnega inšpektorja v inšpekcijski zadevi, št. 15 z dne 6.6.2002, postala pravnomočna, zato se pravni položaj tožečih strank zaradi odločitve sodišča glede izpodbijane odločbe, s katero je bilo odločeno o zahtevi za prekinitev postopka, ne bi v ničemer izboljšal in zato po presoji sodišča prve stopnje tudi nimata več potrebnega pravnega interesa, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Glede predloga tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks je prvostopno sodišče glede na datum vložitve tega predloga odločalo le o oprostitvi plačila takse za pritožbo zoper sodbo in glede na predložene listine ob upoštevanju podatka o minimalnem dohodku v letu 2003 in zajamčenem osebnem dohodku v mesecu decembru 2003 ugotovilo, da se sredstva tožnikov zaradi plačila takse za pritožbo zoper sodbo ne bi občutno zmanjšala. Torej ne izpolnjujeta pogojev iz 1. odstavka 13. člena ZST za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je Vrhovno sodišče RS v postopku zoper sodbo prvostopnega sodišča, opr. št. U 388/2002-11 z dne 26.6.2003, po pritožbi tožnikov odločilo, da se izpodbijana prvostopenjska sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek, zato odločba inšpekcijskega organa, št. 15 z dne 6.6.2002, ni mogla pridobiti lastnosti materialne pravnomočnosti, kot to nepravilno izhaja iz izpodbijanega sklepa prvostopnega sodišča, opr. št. U 406/2006-20 z dne 16.10.2006. S tem utemeljujeta obstoj pravnega interesa v obravnavanem postopku. Nadalje je prvostopno sodišče opustilo izvedbo predlaganega dokaza z njunim zaslišanjem zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit, temelji pa na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in kršitvah materialne in procesne zakonodaje. Ker prvostopno sodišče v zadevnem postopku ni izvedlo glavne obravnave, jima ni bila dana možnost, da se izjasnita o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne v tem postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. V zvezi z oprostitvijo plačila sodnih taks pa navajata, da sta upokojenca z nizko pokojnino, plačujeta mesečne kredite, stanovanjske in komunalne stroške, druge tekoče in nujne življenjske stroške, živita pa v hiši, s katero imata zaradi vzdrževanja zelo visoke stroške. Sta sicer lastnika kmetijskega zemljišča, ki pa jima prinaša več stroškov kot koristi in sta starejši osebi, slabšega zdravstvenega stanja, z visokimi stroški zaradi zdravljenja. Navajata, da je že znesek sodne takse za tožbo visok, naračunane takse pritožbenega postopka pa povzročijo, da bi se v primeru njihovega plačila preostala pokojnina drugotožeče stranke zmanjšala pod višino minimalnega dohodka za leto 2003, torej bi se občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se tožnika preživljata, zato sta po njunem mnenju upravičena do oprostitve plačila sodnih taks v obravnavanem postopku. Predlagata, da se izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge. V obravnavani zadevi je urbanistični inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor dne 6.6.2002 izdal odločbo št. 15, s katero je med drugim odločil, da mora investitor A.A. odstraniti nadstrešek, opredeljen v odločbi, ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka). Zoper navedeno odločbo sta tožnika vložila pritožbo, predlog za odlog izvršbe in predlog za prekinitev postopka. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo je z odločbo z dne 23.10.2002 pritožbo A.A. zavrnilo, pritožbo B.B. pa zavrglo. Zoper to odločbo sta tožnika vložila tožbo, ki jo je prvostopno sodišče s sodbo, opr. št. U 387/2002 z dne 22.10.2003, zavrnilo, to sodbo pa je po pritožbi tožnikov potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo, opr. št. I Up 298/2004-2 z dne 12.4.2006. Predlog tožnikov za prekinitev postopka je inšpektor s sklepom, št. 15 z dne 25.7.2002, zavrnil, pritožbo tožnikov zoper ta sklep pa je zavrnilo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo z odločbo z dne 23.10.2002. Ker pa glede na določbo 4. odstavka 153. člena ZUP in 1. odstavka 258. člena ZUP ni imelo podlage za meritorno odločanje o sklepu, s katerim je bila zavrnjena zahteva stranke za prekinitev postopka, je pritožbeno sodišče sodbo prvostopnega sodišča, ki je tožbo najprej zavrnilo, razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem pa je bila tožba zavržena.

Upravna odločba, s katero je bilo investitorki A.A. naloženo, da odstrani sporen nadstrešek in vzpostavi prejšnje stanje na lastne stroške, je glede na odločitev s sodbo, opr. št. U 387/2002 z dne 22.10.2003, postala pravnomočna, zato je po presoji vrhovnega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnika nimata (več) pravnega interesa za prekinitev postopka, ki sta jo predlagala zaradi vložitve vloge za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, saj zaradi pravnomočnosti odločitve v zvezi z odstranitvijo nadstreška svojega položaja ne moreta izboljšati. Ker mora tožnik v upravnem sporu ves čas postopka izkazovati, da izpodbijani akt neposredno posega v njegove pravice in pravne korist oziroma pravni položaj in bi ugoditev tožbi privedla do spremembe njegovega pravnega položaja, sodišče pa mora na pravni interes paziti po uradni dolžnosti ves časa postopka, je prvostopno sodišče utemeljeno tožbo tožnikov zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Gre namreč za procesno predpostavko, katere namen je iz nadaljnjega obravnavanja izločiti zadeve, v katerih vsebinska izvedba postopka očitno ne bi privedla k spremembi pravnega položaja tožnika. Pritožbeno sodišče zato drugih pritožbenih ugovorov ni obravnavalo.

Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede oprostitve plačila sodnih taks. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 13. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04), ki v 1. odstavku določa, da sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila sodnih taks stranko, če bi s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Skladno s 3. odstavkom istega člena je predlogu treba priložiti določena dokazila. Prvostopno sodišče je odločilo na podlagi dokazil, s katerim je v času odločanja razpolagalo, in ob upoštevanju teh tudi po presoji vrhovnega sodišča ni moglo odločiti drugače, kot je to storilo v izpodbijanem sklepu. Tožnika namreč nista izkazala okoliščin, zaradi katerih bi lahko bila oproščena plačila sodne takse (za pritožbo zoper sodbo). V pritožbi sta sicer navajala številne razloge, zaradi katerih bi morala biti oproščena plačila sodne takse, vendar pa za svoje navedbe nista predložila nobenih dokazov, pa še te bi pritožbeno sodišče kot nova dejstva in dokaze lahko upoštevalo le, če bi izkazala za verjetno, da jih brez svoje krivde nista mogla navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji (1. odstavek 74. člena ZUS-1).

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in v obravnavani zadevi tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (3. odstavek 75. člena ZUS), je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.