Jedro

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Zato je Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižje stopnje in sklep o izvršbi v obrestnem delu zahtevka spremenilo tako, da zamudne obresti nehajo teči v delu, v katerem po dnevu zaključka glavne obravnave pred sodišče prve stopnje presegajo glavnico.

Izrek

1. Reviziji glede tožbenega zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 216.003,66 EUR (prej 51,763.116,00 SIT) v delu, v katerem po dnevu 4. 6. 2004 presegajo glavico, se u g o d i, tako da se v tem delu sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2001/05073-3 z dne 21. 8 2001, v 1. točki izreka razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

2. V ostalem delu se revizija z a v r n e. 3. Tožena stranka sama krije stroške revizije.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.380,31 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh.

Obrazložitev

Postopek pred sodiščema nižjih stopenj.

(1) Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr. št. Ig 2001/05073-3 z dne 21. 8. 2001, za 81,147.239,46 SIT glavnice z zamudnimi obrestmi po obrestni meri Nove Ljubljanske banke d.d. Ljubljana za kratkoročne likvidnostne kredite od zapadlosti posameznih zneskov (med 8. 12. 1999 in 30. 5. 2001) do plačila in za 600.300,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2001 do plačila. Zaradi delnega umika predloga za izvršbo pa je s sklepom, opr. št. Ig 2001/05073-16 z dne 4. 4. 2003, izvršbo ustavilo za (dne 19. 6. 2001) plačanih 13,006.755,36 SIT (12,976.755,26 SIT glavnice in 30.000,10 SIT obresti).

(2) Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je navedeni sklep o izvršbi ohranilo v veljavi za 68,170.484,20 (81,147.239,46 – 12,976.755,26) SIT glavnice in za 600.300,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2001 do plačila (1. točka izreka uvodoma navedene sodbe). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 957.287,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (2. točka izreka uvodoma navedene sodbe).

(3) Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede 16,407.368,00 SIT glavice ter glede izvršilnih in pravdnih stroškov ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 2. točke izreka uvodoma navedene odločbe). Glede 51,763.116,00 SIT glavnice pa je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 2. točke izreka uvodoma navedene odločbe).

Postopek pred revizijskim sodiščem.

(4) Tožena stranka je vložila revizijo proti tistemu delu odločbe sodišča druge stopnje, v katerem je bila njena pritožba zavrnjena (to je glede plačila 51,763.116,00 SIT). Uveljavljala je revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. V izpodbijanem delu je predlagala razveljavitev odločbe sodišča druge stopnje in sodbe sodišča prve stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške revizije.

(5) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Prerekala je revizijske navedbe in predlagala zavrnitev neutemeljene revizije. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora.

Utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo 51,763.116,00 SIT.

(6) Pri Dogovoru o združitvi sredstev v gradnjo bencinskega servisa Z. K. z dne 6. 7. 2000 (Dogovora) je šlo za dogovor o lastniških razmerjih v bencinskem servisu, medtem ko je pri Prodajni pogodbi št. 250/11 (Pogodbi) šlo za klasično kupoprodajno pogodbo, v kateri je tožeča stranka nastopala kot prodajalec bencinskih proizvodov, tožena stranka pa kot njihova kupka.

(7) Za vtoževane račune, ki se nanašajo na obdobje po začetku veljavnosti Pogodbe iz leta 2000 (to je Pogodbe z dne 8. 9. 2000) je tožeča stranka zahtevala plačilo skupnega zneska v višini 51,763.116,00 SIT, pravilno 51,733.116,10 (68,140.484,10 – 16,407.368,00) SIT. Sodni izvedenec finančne stroke je izračunal dogovorjene popuste glede na veljavno letno pogodbo in marže v zadevnem obdobju ter ugotovil, da se je izračun tožeče stranke po teh računih skladal s Pogodbo z dne 8. 9. 2000. Delna utemeljenost revizije.

(8) Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico.

(9) Zato je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP sodbi sodišč nižje stopnje in sklep o izvršbi v obrestnem delu zahtevka spremenilo tako, da zamudne obresti od 216.003,66 EUR (prej 51,763.116,00 SIT) nehajo teči v delu, v katerem po dnevu 4. 6. 2004 presegajo glavnico (1. točka izreka).

Neutemeljenost revizije v ostalem delu.

(10) Tožena stranka je v reviziji ponovno ugovarjala mnenju S. K., sodnega izvedenca (za ekonomsko in finančno stroko), ker naj bi bila v njem medsebojna nasprotja, zaradi katerih naj bi bila obračun marže in izračun vtoževane terjatve nepravilna. Vendar gre pri tem za izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje po 8. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s tem pa za nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, matematičnega obračuna marže in izračuna vtoževane terjatve (tretji odstavek 370. člena ZPP).

(11) V zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem je tožena stranka uveljavljala tudi kršitev načela neposrednosti in kontradiktornosti v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker naj bi izvedenec pri svojem delu uporabil podatke, ki jih je (»na podlagi nadaljnjega poizvedovanja«) pridobil neposredno od tožeče stranke, ne pa v okviru pravdnega postopka. Šlo naj bi za podatke o »spremembi pogodbe, ki se je delno izvršila 4. 11. 1999, ki je ni bilo v spisu (to je citat izvedenca)«.

(12) Vendar pa uveljavljana postopkovna kršitev za odločitev v tem sporu ni pravno pomembna, saj se nanaša na »10 računov v obdobju od 08. 12. 1999 in uveljavitvijo nove pogodbe, podpisane 08. 09. 2000« (ki »nekoliko odstopajo pri obračunu marže v škodo toženca«), glede katerih je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 2. točke izreka odločbe sodišča druge stopnje, opr. št. I Cpg 866/2004 z dne 19. 1. 2006). Sodišče druge stopnje je namreč ugodilo pritožbi tožene stranke »za vtoževane račune, ki se nanašajo na obdobje pred začetkom veljavnosti pogodbe št. 250/11 z dne 8. 9. 2000« (za katere »je tožeča stranka zahtevala plačilo skupnega zneska v višini 16,407.368,00 SIT«).

(13) Sicer pa je tožena stranka v zvezi z obračunom marže (njeno delitvijo med strankama v razmerju 29,07 % : 70,93 %) uveljavljala kršitev postopka (iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo direktorja R. H., ki bi lahko opisal (dogovorjeno) poslovno prakso med strankama, in v tem, da je sodišče druge stopnje neizvedbi tega dokaza pritrdilo.

(14) Vendar pa uveljavljana kršitev ni podana. Tožena stranka je namreč dokazni predlog za zaslišanje direktorja R. H., ki ga je sicer podala že v ugovoru (z dne 7. 9. 2001), konkretizirala (v skladu z 236. členom ZPP) šele v pritožbi. Šele takrat je namreč navedla, o čem naj bi izpovedal R. H.. Medtem ko tožena stranka v ugovoru proti sklepu o izvršbi ni navedla, o katerem od tam navedenih dejstev bi lahko izpovedal direktor tožene stranke, pa je v pritožbi navedla, da »bi lahko podrobneje opisal način medsebojnega poslovanja ves čas od ustanovitve oz. izgradnje bencinskega servisa pa vse do spornega obdobja v zvezi z obračunom marže« ter da »bi tudi vedel povedati, da tožeča stranka nikoli ni poslovala z zakoncema in graditeljema bencinskega servisa Jo. in J. H., kljub temu pa je od začetka poslovanja bencinskega servisa, to je od oktobra 1992, upoštevala dogovorjeno delitev marže, napram toženi stranki«.

(15) Dokazni predlog tožene stranke v ugovoru proti sklepu o izvršbi je bil torej pomanjkljiv, saj ni konkretno navedla pravno pomembnega dejstva, o katerem naj bi bil njen direktor zaslišan (kot stranka). To pomanjkljivost je odpravila šele v pritožbi (z dne 16. 9. 2004). Zato gre za novoto, ki pa je ni bilo mogoče upoštevati, saj tožena stranka ni izkazala (niti zatrjevala) svoje nekrivde (po drugem odstavku 286. člena ZPP).

(16) Poleg tega je tožena stranka v zvezi z obračunom marže (neupoštevanjem njene delitve med strankama kot poslovne prakse) uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi bila v neupoštevanju 12. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Vendar pa tega pravnega pravila, po katerem se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upošteva (poslovna) praksa, vzpostavljena med strankama, glede na pomanjkanje ustrezne dejanske podlage v obravnavanem sporu ni bilo mogoče upoštevati.

(17) Končno se je tožena stranka v zvezi z obračunom marže (v zvezi z domnevnim dogovorom o »odstopljeni marži«) ponovno sklicevala na tožbo, ki jo je tožeča stranka (dne 3. 5. 2004) vložila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VII Pg 190/2004. Vložena tožba naj bi namreč kazala na kršitev načela vestnosti in poštenja (iz 5. člena OZ) s strani tožeče stranke. Vendar pa gre glede na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje (ki jih ni mogoče izpodbijati z revizijo) pri tej tožbi »za povsem drugo dejansko podlago«. Zato navedena tožba za odločitev v tem sporu ni pravno pomembna.

(18) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena.

(19) Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo v ostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka).

Stroški revizijskega postopka.

(20) Tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP sama krije revizijske stroške (3. točka izreka).

(21) Istočasno pa mora v skladu s 155. členom ZPP tožeči stranki povrniti 2.380,31 EUR stroškov revizijskega odgovora. Gre za 1.308,15 EUR stroškov sestave odgovora na revizijo (2.850 točk x 0,459 EUR) z 261,63 EUR (20 %) davka na dodano vrednost, 17,67 EUR administrativnih izdatkov (38,5 točk x 0,459 EUR) in 792,86 EUR (oziroma 190.000,00 SIT) plačanih sodnih taks za odgovor na revizijo. Gre za stroške, ki so razvidni iz vloženega stroškovnika ter so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.