Jedro

Razumna mera je zato na več mestih že vtkana v institut izločitve sodnikov. Tak primer je pooblastilo predsedniku senata, da zavrže prepozno, nedovoljeno, nepopolno ali nerazumljivo zahtevo (šesti odstavek 72. člena ZPP), predvsem pa je k čim manjšemu zavlačevanju namenjen sistem omejenih pravnih sredstev. Posebna pritožba je tako pridržana le za odločitev, s katero se zavrne zahteva za izločitev višjega sodnika. Ker je tako, pritožba zoper sklepe, s katerimi je predsednik zavrnil ali zavrgel tožničine zahteve za izločitev vrhovnih sodnikov, niso dovoljene.

Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani bi moral namreč svojo pravno odločitev o izločitvi višje sodnice presojati na podlagi historičnega dogodka, v katerem je bil sam udeležen in za katerega predlagateljica trdi, da ji krati pravico do zakonitega (naravnega) sodnika. Odločitev predsednika Višjega sodišča v Ljubljani v postopku izločitve sodnice poročevalke bi torej utegnila biti odvisna od poprejšnje presoje, da je ta isti predsednik sodišča ravnal v nasprotju z jamstvi, ki naj zagotovijo strankino pravico do naravnega (zakonitega) sodnika. Navedeno predstavlja tako tesno povezanost predsednika Višjega sodišča v Ljubljani s spornim predmetom, da je po presoji tričlanskega senata Vrhovnega sodišča podan razlog za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbe zoper sklepe Su 918/2020 z dne 15. 9. 2020 (v zvezi s Cp 25/2020-19) , Su 918/2020 (v zvezi s Cp 25/2020-20) z dne 18. 9. 2020 in Su 918/2020 (v zvezi s Cp 25/2020-21) z dne 18. 9. 2020 se zavržejo.

II. Pritožbi zoper sklep Su 547/2020 z dne 1. 6. 2020 se ugodi ter se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu tožeče stranke za izločitev višjega sodnika svétnika B. B. ugodi.

Obrazložitev

**O pritožbah zoper sklepe Su 918/2020 z dne 15. 9. 2020 (v zvezi s Cp 25/2020-19), Su 918/2020 (v zvezi s Cp 25/2020-20) z dne 18. 9. 2020 in Su 918/2020 (v zvezi s Cp 25/2020-21) z dne 18. 9. 2020**

1. Po tem, ko je bila zadeva že predložena na sejo senata Vrhovnega sodišča zaradi odločanja o pritožbi tožnice zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Predsednik) Su 547/2020 z dne 1. 6. 2020, je tožnica zahtevala izločitev vseh treh članov senata. Zadeva je bila nato umaknjena s seje.

2. Predsednik je najprej odločal o zahtevi za izločitev sodnika poročevalca. S sklepom Su 918/2020 z dne 30. 7. 2020 je zahtevo za izločitev zavrnil. 3. V vmesnem času je tožnica podala vnovično zahtevo za izločitev sodnika poročevalca, obenem pa je zahtevala tudi, naj se iz postopka o zahtevah za izločitev izloči sam Predsednik. Hkrati je vložila pritožbo proti sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika poročevalca.

4. Predsednik je o treh zahtevah odločil s tremi sklepi. Z njimi je zavrgel: zahtevo za izločitev Predsednika, zahteve za izločitev vseh treh članov senata ter pritožbo zoper sklep, da se zahteva za izločitev sodnika poročevalca zavrne.

5. Tožnica je zoper vse tri sklepe vložila samostojne pritožbe. V njih najprej utemeljuje njihovo dovoljenost. Trdi, da bi bila odločitev o zavrženju v nasprotju s sodno prakso, predvsem pa bi nasprotovala Načelnemu pravnemu mnenju občne seja VSS z dne 18. 6. 1996 (Pravna mnenja VSS 1/96 str.10).

6. Pritožbe niso dovoljene.

7. Jezikovne meje šestega in sedmega odstavka 72. člena ZPP ne dopuščajo dosti manevrskega prostora. Prvi določa, da prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za izločitev zavrže s sklepom predsednik senata. Drugi pa, da zoper tak sklep ni posebne pritožbe. Za razlikovanje, ali zahtevo zavrže že razpravljajoči sodnik ali pa predsednik sodišča, ki je sicer pristojen odločati o izločitvi, ni utemeljenega razloga. Tudi v primeru, ko zahtevo zavrže predsednik sodišča mora zato veljati enako: zoper tak sklep ni posebne pritožbe.

8. Lahko se sicer zastavi vprašanje teleološke redukcije, ko zoper odločitev o stvari, iz katere izvira izločitveni postopek, ni več mogoča pritožba. A v tej zadevi ne gre za tak primer. Morebitno pravno napako namreč lahko tožnica uveljavlja v vzporednem postopku (postopek v zvezi z zahtevo za izločitev sodnice poročevalke), ki je najtesneje zvezan z odločanjem o glavni stvari. Kaskadno izločanje v tej zadevi je že tako zapleteno, da velja spomniti, kako se je ta zadeva sploh znašla na mizi senata Vrhovnega sodišča. V izhodišču tožnica s pritožbo napada sodbo sodišča prve stopnje – o njej pa mora odločiti Višje sodišče v Ljubljani. To je odločanje o glavni stvari, kjer gre za uresničevanje pravice do sodnega varstva glede materialnopravnih pravic in dolžnosti pravdnih strank. Ker je tožnica zahtevala izločitev sodnice poročevalke, je postopek o glavni stvari de facto prekinjen. A na enak način je zadržano tudi odločanje o zahtevi za izločitev sodnice poročevalke, saj je tožnica zahtevala tudi izločitev tistega, ki naj o zahtevi za izločitev odloči, to je Predsednika Višjega sodišča v Ljubljani. Tožničina pritožba zoper zavrnitev slednje zahteve, je predmet odločanja v naslednjem delu te odločbe. A poprej je treba razrešiti še nadaljnje stopničenje postopkov v tej zadevi, saj je tožnica zahtevala tudi izločitev vseh članov senata, ki naj odločajo o tej pritožbi, a tudi tu še ni konec stopničenja: zahtevala je tudi izločitev tistega, ki naj o tej izločitvi odloči, to je Predsednika. Hkrati pa se je tudi pritožila zoper sklep Predsednika, da se predlog za izločitev sodnika poročevalca v tej zadevi zavrne.

9. Razgrnitev zapletenega stopničenja v tej obrazložitvi ima svoj namen. Izkazuje namreč na kakšen način ti vzporedni postopki posegajo v varstvo pravice obeh strank (torej tudi tožene, ki v vzporednih postopkih sploh ni aktivno udeležena) do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) glede glavne stvari. Časovna prvina je že zdaj nadpovprečna, za kar do določene (še razumne) mere obstaja stvarno utemeljen razlog: varstvo pravice do subjektivno in objektivno nepristranskega sodnika. Poseg bi bil še hujši, če bi pozitivnopravni red v vsakem izmed teh vzporednih postopkov dopuščal še posebno, dodatno pravno sredstvo.

10. Razumna mera je zato na več mestih že vtkana v institut izločitve sodnikov. Tak primer je pooblastilo predsedniku senata, da zavrže prepozno, nedovoljeno, nepopolno ali nerazumljivo zahtevo (šesti odstavek 72. člena ZPP), predvsem pa je k čim manjšemu zavlačevanju namenjen sistem omejenih pravnih sredstev. Posebna pritožba je tako pridržana le za odločitev, s katero se zavrne zahteva za izločitev višjega sodnika. Ker je tako, pritožba zoper sklepe, s katerimi je predsednik zavrnil ali zavrgel tožničine zahteve za izločitev vrhovnih sodnikov, niso dovoljene.

11. Če ni dovoljena že pritožba zoper sklep, s katerim se zavrže zahteva za izločitev, je tem manj dovoljena pritožba zoper slep, da se takšna pritožba zavrže. 12. Nedovoljene pritožbe je zato Vrhovno sodišče zavrglo (sedmi odstavek 72. člena ZPP).

**O pritožbi zoper sklep Su 547/2020 z dne 1. 6. 2020**

13. Tožnica je v pritožbenem postopku, sproženem zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 517/2017, podala predlog za izločitev višje sodnice A. A. Hkrati je predlagala tudi, naj se iz odločanja po prvem odstavku 73. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izloči predsednika višjega sodišča, višjega sodnika svétnika B. B. Pritožbena zadeva Višjega sodišča v Ljubljani se vodi kot zadeva II Cp 344/2020. 14. O predlogu za izločitev predsednika višjega sodišča je s sklepom Su 547/2020 dne 1. 6. 2020 odločal predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Zahtevo za izločitev predsednika Višjega sodišča v Ljubljani je zavrnil. 15. Zoper ta sklep vlaga pritožbo tožnica. Vztraja pri tezi, da je podan izključitveni razlog iz 5. točke 70. člena ZPP, podredno pa vztraja tudi pri obstoju izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP. Znova pojasnjuje, kako je utemeljila predlog za izločitev predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, B. B. Opisuje okoliščine dodelitve zadeve v predhodnem pritožbenem postopku II Cp 2906/2016. Meni, da je obrazložitev predsednika Vrhovnega sodišča, češ da so njene trditve pavšalne, pretirano utesnjujoče, restriktivno gramatikalne in predstavljajo odstop od ustaljene sodne prakse ter kršitev drugega odstavka 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP, 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Trdi, da bi moral predsednik Vrhovnega sodišča izhajati predvsem iz namena instituta izločitve sodnika. Ta namen se odraža v preprečitvi položaja, ko sodnik zaradi udeležbe v prejšnjih odločitvah ali v postopku v isti zadevi pred istim ali drugim sodiščem ne bi mogel nepristransko odločati. Sklicuje se na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 30. 6. 2004 (pravna mnenja 1/2004, stran 7). Trdi, da si je predsednik višjega sodišča v predhodnem pritožbenem postopku že izoblikoval sodbo o tem, ali je sodnica A. A. zakonita sodnica ali ne. Prav to vprašanje pa je odločilno v obravnavani zadevi. To sodbo si je ustvaril in jo izrazil s svojim pasivnim ravnanjem, ko bi jo po prejšnjem opozorilu sodnice poročevalke, da ji je zadeva nepravilno dodeljena, moral odločiti o vsebinsko enakem vprašanju, kot sedaj.

16. Dalje opozarja, da se predsednik Vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu sklicuje na izjavo predsednika Višjega sodišča v Ljubljani oziroma se nanjo v bistvenem delu celo opira. Ker je tako, meni, da bi ji ta izjava morala biti vročena oziroma bi morala biti z njo seznanjena. Ker ni bila, je prizadeta v pravici iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. 17. V nadaljevanju utemeljuje obstoj odklonitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP. Napada argumentacijo izpodbijanega sklepa, češ da „razlogov za dvom v njegovo nepristranskost pri odločanju o izločitvi sodnice poročevalke v zadevi II Cp 344/2020 ni izkazala do te mere, da bi bilo na prvi pogled jasno, da nepristranskost v tem postopku ni varovana.“ Trdi, da je stališče predsednika Vrhovnega sodišča, „da postopanje predsednika v zvezi z dodelitvijo zadeve II Cp 2906/2016, ki je bilo opravljeno v okviru njegovih pristojnosti kot predsednika sodišča (61. člen Zakona o sodiščih), ne ustvarja nobenega dvoma v njegovo nepristranskost pri odločanju“ in ne utemeljuje zahteve za izločitev, očitno samovoljna. Trdi, da so v predlogu za izločitev predsednika višjega sodišča navedene okoliščine, ki utemeljujejo dvom v njegovo nepristranskost zaradi opustitve dolžnega nadzora nad nezakonito predodelitvijo zadeve v postopku sojenja v pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju v predhodnem pritožbenem postopku. Tam je šlo za očitno kršitev določbe 159. člena Sodnega reda. Zato je šlo za nezakonito sestavo celotnega senata. Posledica tega se odraža v kršitvi pritožničine pravice do zakonitega sodnika za nadaljnji postopek.

18. Pravica do dostopa do sodišča, ustanovljenega z zakonom, je temeljna zahteva poštenega postopka. Sodišča so to pravico dolžna dosledno spoštovati in v primeru suma kršitve te pravice sprejeti vse z zakonom predpisane ukrepe za preprečitev nadaljevanja kršitve. Sklicuje se na ustavnosodno prakso, iz katere izhaja, da sodnik stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Sodnik tudi ne sme biti zainteresiran za izid postopka. Ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja.

19. Zmotno naj bi bilo stališče predsednika Vrhovnega sodišča, da bi morala razloge v dvom o nepristranskosti predsednika višjega sodišča pri odločanju o izločitvi te sodnice poročevalke v zadevi II Cp 344/2020 izkazati do te mere, da bi bilo na prvi pogled jasno, da v tem postopku nepristranskost ni varovana. Takšno stališče predsednika Vrhovnega sodišča je po stališču pritožnice pretirano omejujoče in nesorazmerno posega v njeno pravico do nepristranskega sojenja, saj očitno ne temelji na merilih, ki so bila vzpostavljena s sodno prakso ESČP in Ustavnega sodišča. 20. V predlogu za izločitev se zatrjuje, da je v postopku sojenja II Cp 2906/2016 prišlo do kršitve pravice do zakonitega sodnika, ki je posledica zlorabe s strani višjega sodišča samega. Predsednik višjega sodišča je bil o nezakoniti dodelitvi zadeve sodnici A. A. obveščen. Po stališču pritožnice bi bil zato dolžan sprejeti vse ukrepe za preprečitev nadaljevanja kršitve v konkretnem sodnem postopku. Zato pavšalna ocena predsednika Vrhovnega sodišča, da postopanje predsednika višjega sodišča v okviru njegovih pristojnosti kot predsednika sodišča ne ustvarja nobenega dvoma v njegovo nepristranskost pri odločanju in ne utemeljuje zahteve izločitve, nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Predsednik Vrhovnega sodišča se z izkazanimi in zatrjevanimi dejstvi sploh ni ukvarjal. O celotnem dogajanju v predhodnem pritožbenem postopku je sodnica A. A. sestavila uradni zaznamek. Pritožnica Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in njenemu predlogu za izločitev predsednika višjega sodišča ugodi.

21. Pritožba je utemeljena.

22. Pritožnica je predlagala izločitev predsednika Višjega sodišča v Ljubljani. To je storila, ker bi moral odločati o izločitvi višje sodnice A. A. S tem je, po lastnih navedbah, želela zavarovati svojo pravico do naravnega oz. zakonitega sodnika.

23. Višja sodnica A. A. potrditvah pritožnice ne bi smela odločati o zadevi, saj ji konkretna zadeva ni bila dodeljena po merilih zakonitega (naravnega) sodnika (drugi odstavek 23. člena Ustave). Tako je bilo zato, ker je do napačne dodelitve prišlo že v predhodnem pritožbenem postopku. Tedaj namreč spis po konkretiziranih trditvah ne bi smel biti dodeljen sodnici A. A., marveč bi moral biti po pravilih drugega odstavka 159. člena Sodnega reda dodeljen višji sodnici C. C. Navedena določba se namreč glasi: „Zadeva, ki je bila razveljavljena, se ob ponovni predložitvi pritožbenemu sodišču praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu.“ Ta sodnica poročevalka naj bi bila po konkretiziranih trditvah pritožnice višja sodnica C. C., ki je o pritožbi zoper glavno stvar odločala v prvem pritožbenem postopku.

24. Tožnica s predlogom za izločitev višje sodnice A. A., kot sama trdi, uresničuje svojo pravico do takšnega sodnega varstva, kakršno je predvideno (zagotovljeno) v prvem in drugem odstavku 23. člena Ustave.

25. Naloga tričlanskega senata Vrhovnega sodišča v tem pritožbenem postopku ni presoditi, ali je predlog za izločitev utemeljen ali ne oziroma ali je (ob predpostavki, da je z dodelitvijo zadeve višji sodnici A. A. res kršen sodni red in s tem tudi ustavno jamstvo iz 23. člena Ustave) treba preko instituta izločitve sodnika (70. člen ZPP) to jamstvo šele zagotoviti.

26. Naloga tričlanskega senata Vrhovnega sodišča je, da presodi, ali o tem vprašanju, upoštevaje 70. člen ZPP sme odločati predsednik Višjega sodišča v Ljubljani B. B. oziroma bolj natančno, ali je pravno pravilna odločitev predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za to ni pravnih zadržkov.

27. Obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki jo pritožnica argumentirano napada ter jo bo tričlanski senat Vrhovnega sodišča najprej preizkusil, je vsebovana v 11. točki obrazložitve. Z njo je bila zavrnjena predlagateljičina utemeljitev obstoja izločitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP. Obrazložitev se v tem delu glasi: „Ocenjujem, da stranka okoliščin osebne narave, ki bi lahko vplivale na odločanje predsednika višjega sodišča o izločitvi sodnice poročevalke v zadevi II Cp 344/2016 ne zatrjuje in ne izkazuje (subjektivni test). Hkrati pa menim, da stranka s svojimi trditvami o predsednikovem postopanju pri dodelitvi zadeve II Cp 2906/2016, kateri je nasprotovala sodnica poročevalka, razloge za dvom v nepristranskost predsednika višjega sodišča pri odločanju o izločitvi te sodnice poročevalke v zadevi II Cp 344/2020 ni izkazala do te mere, da bi bilo na prvi pogled jasno, da njena nepristranskost v tem postopku ni varovana (objektivni test). Ocenjujem namreč, da postopanje predsednika v zvezi z dodelitvijo zadeve II Cp 2906/2016, ki je bilo opravljeno v okviru njegovih pristojnosti kot predsednika sodišča (61. člen Zakona o sodiščih), ne ustvarja nobenega dvoma v njegovo nepristranskost pri odločanju in ne utemeljuje zahteve za izločitev.“

28. Pritožnica takšni obrazložitvi očita samovoljnost. Opozarja na tisti del historičnega dogodka, ki je izkazan z uradnim zaznamkom višje sodnice A. A. v zadevi II Cp 2906/2016. V njem sodnica opozarja na napačno dodelitev spisa, torej na kršitev sodnega reda in prek tega na kršitev ustavnega jamstva iz 23. člena Ustave. Hkrati opozarja, da je o tem najprej obvestila vpisničarko, nato še vodjo oddelka, ki z njeno oceno, da ji je bil spis napačno dodeljen, nista soglašala.

29. Nato (in tu gre za bistveni del historičnega dogodka) je s svojo presojo o kršitvi sodnega reda seznanila predsednika Višjega sodišča v Ljubljani. Ta naj bi jo zavrnil s pojasnilom, da zaupa vpisničarki in vodji oddelka, da se z dodelitvami spisov ne ukvarja ter da šteje, da je bila zadeva dodeljena pravilno.

30. Po presoji tričlanskega senata sicer res ni izpolnjen dejanski stan iz 5. točke 70. člena ZPP, kot pravilno ugotavlja predsednik Vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu. Vendar pa je z opisanim ravnanjem predsednik Višjega sodišča v Ljubljani postal del historičnega dogodka, na katerem pritožnica utemeljuje tudi obstoj izključitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP. Navedeno je po presoji tričlanskega senata Vrhovnega sodišča – drugače kot je zapisano v 11. točki izpodbijanega sklepa – problematično najmanj z vidika videza nepristranskosti. Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani bi moral namreč svojo pravno odločitev o izločitvi višje sodnice presojati na podlagi historičnega dogodka, v katerem je bil sam udeležen in za katerega predlagateljica trdi, da ji krati pravico do zakonitega (naravnega) sodnika. Odločitev predsednika Višjega sodišča v Ljubljani v postopku izločitve sodnice poročevalke bi torej utegnila biti odvisna od poprejšnje presoje, da je ta isti predsednik sodišča ravnal v nasprotju z jamstvi, ki naj zagotovijo strankino pravico do naravnega (zakonitega) sodnika. Navedeno predstavlja tako tesno povezanost predsednika Višjega sodišča v Ljubljani s spornim predmetom, da je po presoji tričlanskega senata Vrhovnega sodišča podan razlog za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP.

31. Opisan procesni položaj zato v tričlanskemu pritožbenemu senatu Vrhovnega sodišča nalaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se predsednik Višjega sodišča v Ljubljani izloči iz konkretnega postopka odločanja (pooblastilo iz 3. točke 365. člena ZPP).