Jedro

Tožena stranka kot majhna družba oddelka, v katerem je tožnik opravljal delo, ni bila dolžna ukiniti s sprejemom točno določenega akta. Kljub izostanku takšnega formalnega akta je v sodnem sporu lahko dokazovala (in tudi dokazala), da je utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker dela tožnika po pogodbi o zaposlitvi ne potrebuje več.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke z dne 2. 2. 2010, ki je bila izdana tožeči stranki, nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto „tržnik“ ali na drugo ustrezno delovno mesto, jo brez prekinitve prijaviti v zavarovanje iz delovnega razmerja, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam ter zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila ter ji priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu, v roku 15 dni pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo po svoji pooblaščenki iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da čas nastanka utemeljenega odpovednega razloga ne izhaja iz pisne odpovedi. Navedeno je zgolj dejstvo, da je direktor tožene stranke ugotovil izgubo ob pregledu poslovnih rezultatov. Tožena stranka je izgubo v poslovanju ugotavljala zadnji dve leti pred odpovedjo, dočim je po izpovedbi direktorja nastopil poslovni razlog v mesecu decembru 2009, ko naj bi zvedel, da je potrebno nekaj ukreniti za preživetje firme. Iz teh razlogov zgolj formalna ukinitev oddelka trženja ne more predstavljati prelomnega trenutka, od katerega teče šest mesečni prekluzivni rok za podajo odpovedi. V sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj konkretno je bil ukinjen oddelek trženja. Sodišče se tudi ni ukvarjalo s vprašanjem, kakšno povezavo je imelo z odpovedjo pogodbe dejstvo, da je dejansko delal kot tržnik in produktivni vodja. Delodajalec mora ugotavljati poslovni razlog na delovnem mestu, na katerem je dejansko izvajal delovne zadolžitve. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožnika še odgovarja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že sprejelo stališče v podobnih primerih (npr. VIII Ips 2009/2007, VIII Ips 82/2007 in VIII Ips 104/2008, ...), da mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potreb po opravljanju delavčevega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični. Delodajalcu ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca je bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Takšna zakonska opredelitev odpovednega razloga ne izključuje situacije, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na samostojnem delovnem mestu in po enem delavcu. V tej zvezi se lahko delodajalec odloči tudi za drugačno organizacijo, to je za ukinitev oddelkov, ali da se delovne naloge drugače razporedijo med zaposlene oz. celo odda zunanjim izvajalcem.

Tožnik, ki mu je tožena stranka dne 2. 2. 2010 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, je v sporu zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ker naj ne bi obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved, in ker je od ugotovitve nastanka domnevnega razloga že pretekel z zakonom predpisan odpovedni rok. V njegovem primeru bi se moralo upoštevati, da je takrat opravljal dela tržnika in produktivnega vodje. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila tožena stranka zaradi slabih poslovnih rezultatov primorana ukiniti oddelek trženja, saj dohodek, ki ga je ustvarjal, ni zadostoval niti za pokritje zaposlenih delavcev v tem oddelku. Zaradi ukinitve tega oddelka, v katerem sta poleg tožnika opravljala naloge tržnika še sodelavca D.P. in P.K. (ki sta bila tudi opredeljena za presežna delavca), je pri tožniku ugotovila poslovni razlog nepotrebnosti dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka upravičeno odpovedala tožniku pogodbo po 1. alineji 1. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). V tej zvezi je dokazala, da ni imela možnosti, da ga razporedi oz. mu ponudi zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu, ki bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi. Po izpovedbi direktorja je takrat obstajala zgolj možnost zaposlitve v marketingu, vendar samo na delih z zahtevano VII. stopnjo strokovne izobrazbe ekonomske smeri. Takšen pogoj pa je izpolnjevala le delavka P.K., ne pa tožnik, ki je po poklicu elektrotehnik. Sicer pa je po izpovedbi tožnika (list. št. 30) takrat zaposlovala tožena stranka manj kot deset delavcev, kar pomeni, da kot manjši delodajalec tudi ni imela podlage, da bi tožnika ustrezno prezaposlila oz. mu ponudila zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu (3. in 4. odst. 88. čl. ZDR).

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi po izteku tako subjektivnega 60 dnevnega kot objektivnega šest mesečnega roka od ugotovitve utemeljenega razloga za odpoved. Sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe direktorja tožene stranke ter listinskih dokazov o poslovanju v oddelku trženja v času pred odpovedjo pogodbe štelo za dokazano, da se je v letu 2009 bistveno zmanjšal promet na Hrvaškem in v Srbiji, kjer je tožena stranka opravljala svojo dejavnost, zaradi česar se je odločila, da se bo v bodoče osredotočila zgolj na takšne storitve, ki so se pokazale za najbolj profitobilne. Spletnih storitev ni imela namena tržiti direktno s strankami ampak le preko spletnega oglaševanja. Zato se je v mesecu decembru 2009 odločila za ukinitev oddelka trženja, za zmanjšanje tako števila zaposlenih kot poslovnih prostorov, poleg tega pa je najela tudi kredit za preživetje, da je lahko pokrila plače delavcev. Tožena stranka je tako pri tožnikovi odpovedi upoštevala predpisane roke in določbe 6. odst. 88. čl. ZDR.

Po izpovedbi direktorja je tožnik sorazmerno veliko prispeval k poslovanju. Vendar je tisto, kar je ustvaril, delil tudi s programerji in oblikovalci, ki so skupaj prispevali k poslovnim rezultatom družbe. Odločilno je, da se je za oddelek trženja ugotovilo, da je takrat premalo ustvarjal za izkazovanje pozitivnega poslovanja. Tožena stranka je takšno dejstvo ustrezno pisno dokumentirala (priloga B5). V tej zvezi je iz priloženih listin razvidno, da se je promet po partnerjih v oddelku trženja v zadnjih dveh letih pred odpovedjo zmanjševal. To pa je pri toženi stranki utemeljevalo odločitev, da za zaposlene v tem oddelku prenehala potreba po opravljanju dela tržnika.

Nesprejemljivo je uveljavljanje pritožbe, da bi morala tožena stranka, če se je odločila za ukinitev oddelka trženja, to storiti z ustreznim aktom, saj tožena stranka, ki je majhna družba, niti ni zatrjevala, da je imela tudi formalno razdeljeno poslovanje na oddelke. V kolikor je tožnik opravljal poleg svojega dela iz pogodbe o zaposlitvi tudi druga dela, na primer opravila produktivnega vodje, pa to ne pomeni, da bi mu morala tožena stranka ponuditi novo pogodbo na teh delih, za katera je že ugotovljeno, da je za njih predpisana takšna stopnja strokovne izobrazbe, ki jo tožnik ni izpolnjeval. Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).