Jedro

Pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine, kjer je treba subjektivno doživljanje oškodovanca objektivizirati, je treba ugotovljeno stanje primerjati tudi z drugimi, podobnimi primeri v sodni praksi, ki je vpeta v obstoječe družbene razmere v obdobju, ko sodišče določa pravično odškodnino. S tem se uresničuje načelo enakosti ljudi pred zakonom, še posebej načelo enakega varstva človekovih pravic pred sodiščem, ki je zagotovljeno v 14. in 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91-I).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zniža za 500.000,00 tolarjev, da se sorazmerno temu spremeni tudi dolžnost tožene stranke povrniti pravdne stroške in se izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka mora plačati tožniku 800.000,00 tolarjev (z besedo: osemstotisoč tolarjev 00/100) odškodnine in mu povrniti 124.896,00 tolarjev (z besedo: stoštiriindvajset tisoč osemstošestindevedeset tolarjev 00/100) pravdnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 6.3.1997 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1,300.000,00 tolarjev odškodnine z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 6.3.1997 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da mora tožniku povrniti tudi 203.083,00 tolarjev pravdnih stroškov z obrestmi. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je bil tožnik protipravno telesno poškodovan v prometni nesreči dne 5.12.1995, da je za to odgovoren zavarovanec tožene stranke in da je tožnik zaradi nesreče trpel nepremoženjsko škodo. Ker je ta delno posledica poškodbe vratne hrbtenice (50 odstotkov), v preostalem delu pa je posledica degenerativnih sprememb, je sodišče od pravične odškodnine tožniku priznalo le polovico in sicer: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 600.000,00 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti 650.000,00 tolarjev in za strah 50.000,00 tolarjev (polovico za sekundarni strah in v celoti odškodnino za primarni strah).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi s prvo sodbo pravočasno vložila tožena stranka. Vlaga jo zaradi plačila 600.000,00 tolarjev, kolikor prisojena odškodnina presega znesek, ki ga je nakazala tožniku dne 19.5.1998. Predlaga spremembo sodbe in znižanje odškodnine, ali razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Posebej utemeljuje razloge za znižanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po njenem je sodišče prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, saj tožnik med zdravljenjem sploh ni trpel hudih bolečin, imobilizacija ni bila potrebna, neugodja, ki jim je bil podvržen, pa so bila minimalna. Po mnenju tožene stranke je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoka, ker tožnik skoraj ne bo čutil omejitev v vsakdanjem življenju, bodoče bolečine pa je sodišče upoštevalo že pri odškodnini za telesne bolečine.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno upoštevali ugotovljeni obseg škode. Zato se revizijsko sodišče strinja z mnenjem pritožbenega sodišča, da ne gre minimalizirati tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki je trajalo dlje kot njegova bolniška odsotnost z dela. Ker je zdravljenje pacientov individualno, tudi dejstvo, da vratna hrbtenica med zdravljenjem ni bila imobilizirana, ne zmanjšuje teže posledic, ki se bodo kazale tudi po končanem zdravljenju v obliki telesnih bolečin in tožnikove duševne prizadetosti zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Slednje se bodo odražale pri tožnikovem delu in v vsakdanjem življenju. Toda pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine, kjer je treba subjektivno doživljanje oškodovanca objektivizirati, je treba ugotovljeno stanje primerjati tudi z drugimi, podobnimi primeri v sodni praksi, ki je vpeta v obstoječe družbene razmere v obdobju, ko sodišče določa pravično odškodnino. S tem se uresničuje načelo enakosti ljudi pred zakonom, še posebej načelo enakega varstva človekovih pravic pred sodiščem, ki je zagotovljeno v 14. in 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91-I).

Ob primerjavi odškodnin, ki se prisojajo v sodni praksi, in odškodnine, ki sta jo nižji sodišči določili kot pravično odškodnino v tožnikovem primeru, se izkaže, da je tožniku določena odškodnina res previsoka in da je revizija delno utemeljena. Če primerjamo oceno (polne) denarne odškodnine za obravnavane oblike ugotovljene tožnikove prizadetosti zaradi telesnih poškodb, se izkaže, da je bilo izhodišče odločitve previsoka odmera denarne odškodnine. Pravilna uporaba materialnega prava po določilu 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) narekuje po presoji revizijskega sodišča naslednjo odmero (polne) pravične odškodnine: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 700.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800.000,00 tolarjev. Pri tem mora revizijsko sodišče upoštevati vse okoliščine primera, med drugim tudi to, da sta nižji sodišči zaradi tožnikovih degenerativnih sprememb vratne hrbtenice pred nesrečo tožniku utemeljeno priznali le polovico odmerjene odškodnine za navedeni obliki nepremoženjske škode in 50.000,00 tolarjev za prestani strah. Glede na to je mogoče priznati tožniku le eno polovico od tiste odškodnine za telesne bolečine, ki bi mu šla kot pravična denarna odškodnina, če bi bile vse ugotovljene prestane in gotove bodoče bolečine, povezane z obravnavano poškodbo, tudi v celoti posledica te poškodbe, to je 350.000,00 tolarjev. Prav tako je mogoče priznati polovico od odškodnine, ki bi šla tožniku kot pravična denarna odškodnina, če bi bile vse duševne bolečine, ki jih bo prestajal zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v celoti posledica prometne nesreče, to je 400.000,00 tolarjev. Prišteti je treba še odškodnino, ki sta ju sodišči prisodili za strah, v skupnem znesku 50.000,00 tolarjev, tako da znese vsa denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki gre tožniku zaradi posledic poškodb, ki jih je povzročil zavarovanec tožene stranke, 800.000,00 tolarjev.

Ker je določitev pravične odškodnine uporaba materialnega prava, je vrhovno sodišče delno ugodilo reviziji in spremenilo odločitev nižjih sodišč po pooblastilu prvega odstavka 395. člena ZPP, na podlagi določila 393. člena ZPP pa je zavrnilo del revizije kot neutemeljen.

Glede na to, da je sodišče delno ugodilo reviziji in znižalo odškodnino, ji je ugodilo tudi glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je ob tožnikovem uspehu do zneska 1,300.000,00 tolarjev priznalo povrnitev njegovih pravdnih stroškov v znesku 203.083,00 tolarjev, zato mu gre ob znižanju odškodnine na 800.000,00 tolarjev, kar je 61,5% od prvotno priznane odškodnine, tudi pravica do povrnitve 61,5% prisojenih pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, torej 124.896,00 tolarjev. Pritožbenih stroškov in revizijskih stroškov tožena stranka ni zaznamovala.