Jedro

Dokazi, ki jih je predlagala tožnica, so relevantni za dokazovanje odločilnih dejstev. Opustitev njihove izvedbe pomeni kršitev tožničine pravice do obravnavanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 2. in 3. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1) naložilo toženki, naj tožnici plača zakonske zamudne obresti od zneska 423,59 EUR od 21. 6. 2016 dalje do plačila, (2) zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače, ter (3) odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve ustavne pravice do poštenega sojenja in ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je dokazala, da je toženka v izvršilnem postopku I 16114/2006, ki se je vodil zoper tožnico, navedla napačen naslov tožnice, zaradi česar ji sklep o izvršbi ni bil vročen in so ji bila sredstva iz njenega računa nezakonito pobrana. Toženka je vedela oziroma bi morala vedeti, da tožnica ne bo mogla prejeti sklepov o izvršbi na naslovu K., na katerem dejansko ni bivala. Preko tožničinih vlog je bila opozorjena na to, da osebna vročitev na omenjenem naslovu ni mogoča. Sodišče se do trditev tožnice, da je bila toženka že v ugovoru z dne 1. 12. 2015 zoper prvi sklep o izvršbi in v številnih drugih oblikah komuniciranja med strankama opozorjena na to, da ji sklepov ne bo mogoče vročiti na sporočen naslov, ni opredelilo. Napačen je zaključek sodišča, da tožnica v podkrepitev navedb o toženkini nedobrovernosti ni ponudila dokazov. Tožnica je v tej zvezi predlagala zaslišanje strank in vpogled v relevantne izvršilne spise. Izvedba teh dokazov je bila neutemeljeno zavrnjena. Razlogi sodbe o zavrnitvi dokazov si med seboj nasprotujejo. Sodišče je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj je v toženkino odgovornost sodilo pravilno sporočanje podatkov o dolžnikovem naslovu. Toženka bi morala dokazati, da ni obstajal niti najmanjši dvom, da bo vročitev na sporočenem naslovu mogoča. Navedbe toženke iz odgovora na tožbo, da je tožnica nekaj časa živela v N. in nekaj časa na naslovu, na katerem se ji je vročal sklep o izvršbi, ki jih je sodišče spregledalo, omogočajo zaključek, da je toženka vedela, da obstajata najmanj dva naslova. To bi moralo zadoščati za dvom o tem, zakaj je toženka izmed obeh naslovov izbrala prav tistega, na katerem tožnica ni bivala. Nedobrovernost toženke potrjuje tudi njeno ravnanje v pravdnem postopku V P 517/2016 (toženka tožbe ni popravila, temveč jo je umaknila), ki predstavlja nadaljevanje izvršilnega postopka I 16114/2006, v katerem je tožnica uspela razveljaviti potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi. Sodišče bi moralo tožnici priznati obresti vsaj od 6. 12. 2007 dalje, ko je tožnica vložila pravno sredstvo za razveljavitev nezakonito izdanega potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi. Toženka je najkasneje takrat izgubila dobro vero.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej pravdi zahteva tožnica od toženke plačilo (kapitaliziranih) zakonskih zamudnih obresti od zneska 423,59 EUR, ki ga je toženka neupravičeno prejela dne 13. 11. 2007 na podlagi sklepa o izvršbi I 16114/2006 z dne 27. 12. 2006, glede katerega je tožnica zaradi nepravilnega vročanja dosegla razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obravnavanemu tožbenemu zahtevku, ki temelji na določbi 193. člena Obligacijskega zakonika - OZ, po kateri je treba v primeru, ko se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka, delno ugodilo. Tožnici je prisodilo zakonske zamudne obresti od vložitve obravnavane tožbe in ne od dneva, ko je toženka neupravičeno prejela znesek 423,59 EUR, kot je zahtevala tožnica. Zaključilo je, da tožnica ni ponudila nobenega (primernega) dokaza za ugotovitev dejstev, s katerimi je utemeljevala nepoštenost toženke, zaradi česar so ostala nedokazana. Takšen zaključek tožnica s pritožbo utemeljeno izpodbija.

6. Že iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica za trditve, da je toženka vedela, da tožnica v času, ko naj bi ji bil vročen sklep o izvršbi z dne 27. 12. 2006, na naslovu K., ki ga je sporočila toženka v izvršilnem postopku, ni bivala, ponudila dokaz z zaslišanjem strank. Ker navedeni dokaz ni (očitno) neprimeren za ugotavljanje zatrjevanih dejstev v zvezi z nepoštenostjo toženke, drži pritožbeni očitek, da ga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo. Sodišče prve stopnje si je sicer v tej zvezi prihajalo tudi samo s seboj v nasprotje. Najprej je namreč pojasnilo, da pravdnih strank ni zaslišalo, ker njuno zaslišanje v ničemer ne bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve, saj to izhaja že iz listinskih dokazov.1 V nadaljevanju obrazložitve sodbe pa je navedlo, da tožnica v dokaz svojih trditev o nepoštenosti toženke ni ponudila nobenih dokazov oziroma le zaslišanje same sebe, kar pa je zavrnilo glede na pojasnila tožnice v njenih vlogah. Katera pojasnila konkretno naj bi bila to in zakaj so narekovala zavrnitev navedenega dokaznega predloga iz obrazložitve sodbe ni moč razbrati.

7. Tožnica v pritožbi nadalje pravilno opozarja, da je v potrditev trditev, da je bila toženka že v ugovoru tožnice z dne 1. 12. 2005 zoper prvi sklep o izvršbi opozorjena, da naslov, ki ga je sporočila sodišču v izvršilnem postopku, ni pravi, ponudila tudi dokazni predlog z vpogledom v relevanten izvršilni spis.2 Sodišče prve stopnje tudi tega dokaza ni izvedlo niti ni navedlo razlogov za njegovo zavrnitev.

8. Pravica stranke do izvedbe dokazov ni neomejena. Sodišče sme zavrniti njen dokazni predlog, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge (drugi odstavek 287. člena ZPP) in sicer, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten (dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali ni pravno odločilno), neprimeren, nesubstanciran ali prepozen.

9. V obravnavanem primeru ni podan noben izmed navedenih razlogov. Sodišče prve stopnje predlaganih dokazov neupravičeno ni izvedlo in je tožnici kršilo pravico do obravnavanja pred sodiščem. S tem je podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Zaradi ugotovljene procesne kršitve, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in posledično v stroškovni odločitvi (2. in 3. točka izreka) razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).3 Do drugih pritožbenih navedb se zato pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

11. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju odpravi ugotovljeno procesno kršitev. Po izvedenem dokaznem postopku naj ob upoštevanju metodoloških napotkov 8. člena ZPP ugotovi (in ustrezno obrazloži) pravnoodločilna dejstva, se opredeli do pravnorelevantnih trditev strank in o (ne)utemeljenosti še spornega dela tožbenega zahtevka ponovno odloči. 12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti dostavek 165. člena ZPP).

1 Ob dejstvu, da navedb tožnice ni štelo za dokazanih, predstavlja tak zaključek sodišča prve stopnje (nedovoljeno) vnaprejšnjo dokazno oceno. 2 Tožnica je ponudila dokazni predlog z vpogledom v izvršilne spise, katerih opravilne številke so razvidne iz priložene listine "Popis vseh zadev v zvezi s sklepi o izvršbi" (priloga A2). Pri tem iz popisa vseh zadev izhaja, da je bil omenjeni prvi sklep o izvršbi izdan v zadevi 0009 I 2005/12089. 3 Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi upoštevalo ZPP, ki je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-E (velja od 14. 9. 2017), saj je bila sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred navedenim datumom (tretji odstavek 125. člena ZPP).