Jedro

Višina prisojene odškodnine predstavlja nadomestek, ki naj oškodovancu ob že prestani in bodoči nepremoženjski škodi nudi pravično denarno zadoščenje. Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti: denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Na načelo pravičnosti se osredotoča tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. To načelo zahteva uporabo razdeljevalne pravičnosti: zagotovljena mora biti sorazmerja enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in v načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o glavni stvari spremeni tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša za 5.335 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 30. 8. 2004 dalje, v odločitvi o stroških postopka pa tako, da jih mora tožena stranka v 15 dneh tožnici povrniti v višini 2.914,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 11.10. 2005 dalje.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 215,69 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi." V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožnici v 15-ih dneh povrniti 211,27 EUR stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Tožnica se je 4. 9. 2003 na delu v R., ki ima svojo odgovornost zavarovano pri toženi zavarovalnici, telesno poškodovala. S tožbo je zahtevala povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode. Prva ni sporna, za drugo pa ji je prvostopenjsko sodišče prisodilo 10.432,31 EUR (2,500.000 SIT za telesne bolečine), 8.345,85 EUR (2,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti,) 834,58 EUR (200.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti) in 918,04 EUR (220.000 SIT za strah). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje v odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni poseglo, pač pa je zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti na 2.086,46 EUR (500.000 SIT) in za strah na 2.086,46 EUR (500.000 SIT). Za strah je bilo tako tožnici prisojeno vse, kar je zahtevala.

2. Zoper pravnomočno zavrnilno sodbo je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvega uveljavlja neobrazloženo, drugega pa z obsežnimi argumenti, ki po njenem prepričanju utemeljujejo ugoditev tožbenemu zahtevku tudi v tistem delu, ki je pravnomočno zavrnjen.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

4. Revizija je delno utemeljena.

5. V škodnem dogodku je tožnica utrpela ureznino in stisnjenje desne goleni, prekinitev peronealnih mišic desne goleni in delno prekinitev povrhnje veje desnega peronealnega živca. Rane je bilo potrebno kirurško oskrbeti in namestiti mavec z izrezom za preveze, štiri dni je bila tožnica zadržana v bolnici in je ves ta čas prejemala antibiotike, protibolečinska sredstva, infuzijo in zdravila proti tlaku, bila je cepljena proti tetanusu. Nato je bila na prevezovanju pri izbranemu zdravniku več kot 50 krat, na kontroli pri kirurgu 7 krat, opravila je 30 fizioterapij v 20 km oddaljenem kraju. Za tem je bila zaradi zadržanja stopala v srednjem položaju in izboljšanja dorzifleksije potrebna nova operacija (premestitev mišic, ki so oživčene z lastnimi živci in so tako prevzele funkcijo poškodovanega živca), zaradi česar je bila ponovno hospitalizirana 4 dni, nosila je opornico 4 tedne, bila 16 krat na prevezovanju ter ponovno opravljala fizioterapijo (skupno 40 krat). Zaradi nestabilnosti stopala je med zdravljenjem padla ter utrpela zvin in podpludbe poškodovane noge. Tri tedne je trpela hude kljuvajoče bolečine, ki so povzročale nespečnost, 6 tednov stalne srednje bolečine, pol leta stalne lažje bolečine, te pa so se ob zvinu stopnjevale do srednje intenzivnosti za 5 dni; tožnica še vedno čuti blažje bolečine ob spremembah vremena, ob utrujenosti in po daljših obremenitvah. Po ortopedski operaciji je trpela hude bolečine en dan, srednje en teden in lažje 10 dni.

6. Do poškodbe, ki jo je utrpela v starosti 39 let, tožnica ni imela težav s hojo: navkljub poprejšnji invalidnosti je lahko hodila po stopnicah, delala na vrtu, vodila gospodinjstvo, hodila na krajše izlete in podobno. Po poškodbi je njena prizadetost bistveno obsežnejša: v gibanju je omejena na nekaj kilometrov, pri hoji po neravnem terenu se ji noga zatika, zaradi nestabilnosti stopala je podvržena zvinom, po stopnicah lahko hodi le tako, da se prestopa z obema nogama, delo na vrtu ji preprečuje strah pred ponovnimi zvini, na izlete ne more več, njen gleženj je izrazito zavrt in nestabilen, ne more hoditi po prstih ali po peti in podobno, zaradi česar duševno trpi, to trpljenje pa dodatno intenzivira okoliščina, da je bila že pred poškodbo telesno prizadeta (zaradi možganske krvavitve v letu 2001 je imela težave z govorom in mišljenjem ter delno ohromelo desno roko in je bila invalid II. kategorije), kar ima za posledico dodatno bistveno prizadetost delovne zmožnosti in zmanjšanje življenjske aktivnosti nasploh. Duševne bolečine tožnica trpi tudi zaradi skaženosti: to predstavljajo brazgotine na desni goleni, predvsem pa (opazno) šepanje.

7. Za vse oblike nepremoženjske škode (vključno s strahom, ki ni predmet revizijskega preizkusa) je bila tožnici prisojena odškodnina, ki predstavlja protivrednost 30,98 povprečnih neto plač. Izhodišče za presojo pravilnosti odločitve o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki s pritožbo niso bile izpodbijane in jih je v bistvenih elementih revizijsko sodišče povzelo zgoraj. Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v določbah 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto telesne in duševne biti ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja in strahu. Višina prisojene odškodnine predstavlja nadomestek, ki naj oškodovancu ob že prestani in bodoči nepremoženjski škodi nudi pravično denarno zadoščenje. Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti: denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Na načelo pravičnosti se osredotoča tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. To načelo zahteva uporabo razdeljevalne pravičnosti: zagotovljena mora biti sorazmerja enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in v načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

8. Ti načeli sta bili na nižjih stopnjah sojenja v zvezi z odmero denarne satisfakcije za telesne bolečine (vključno z nevšečnostmi med zdravljenjem) pravilno uporabljeni, ko je bilo tožnici prisojenih 10.432,31 EUR (2,500.000 SIT); zaradi zavrnitve zahtevka za nadaljnjih 2.086,46 EUR (500.000 SIT) materialno pravo ni bili zmotno uporabljeno. Je pa očitek zmotne uporabe materialnega prava delno utemeljen v zvezi z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter v celoti v zvezi z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Da bosta zneska denarne satisfakcije za navedeni obliki nepremoženjske škode pravilen odraz razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, je revizijsko sodišče tožničini reviziji ugodilo in v izpodbijanem delu sodbo pritožbenega sodišča delno spremenilo tako, da je v celoti ugodilo na duševne bolečine zaradi skaženosti nanašajočemu se delu pritožbe (t. j. glede zneska 835 EUR oziroma 200.000 SIT), delno za znesek 4.500 EUR pa v delu, nanašajočem se na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. S spremembo pa je vzpostavljeno tudi ustrezno razmerje med odškodninami za posamezne vrste tožničine nepremoženjske škode; pri tem je predvsem upoštevano, da duševne bolečine za razliko od telesnih bolečin predstavljajo trajno obliko škode, kar se je glede na vse okoliščine konkretnega primera moralo odraziti v višini odškodnine zanje. Kot dejavnik, ki je intenziviral duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta nižji sodišči (v nasprotju z drugačnimi revizijskimi trditvami tožnice) pravilno upoštevali tožničino poprejšnjo invalidnost, zaradi katere so jo posledice škodnega dogodka še posebej prizadele. Vendar sta ji glede na vse navedeno in upoštevaje odškodnine, ki jih sodišča prisojajo drugim oškodovancem za primerljive škode, prisodili prenizko odškodnino. Ob ugotovitvi, da tožnica, ob poškodbi stara 39 let in ob sojenju 43 let, opazno šepa in tega ne more prikriti, enako velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti.

9. Ker je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Do njihove povrnitve na vseh treh stopnjah sojenja je upravičena tožnica in sicer v deležu, ki ustreza njenemu uspehu v prvostopenjskem, pritožbenem in revizijskem postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer odmera pravdnih stroškov temelji na odvetniški in taksni tarifi.